3. člen ZDDV-1

Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je <

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje

Za obdavčitev v tožnikovem primeru je bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo. Kot izhaja iz vsega navedenega gre pri davčnem nadzoru posameznega področja poslovanja za neko vmesno vrsto nadzora, med davčnim nadzorom davčnih obračunov ter davčnim inšpekcijskim nadzorom. Pri tem pa se beseda "poslovanje" po presoji sodišča ne nanaša zgolj na subjekte, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost (nanje se nesporno nanaša, kot izhaja iz vseh primerov, ko bo takšen postopek prišel v poštev in ki so našteti v noveli ZDavP-2I, kot predstavljeno zgoraj), temveč tudi na subjekte, ki sklepajo pravne posle. Tožnik pa je svoje vozilo od češkega prodajalca nesporno pridobil na pravnoposlovni podlagi.

Sodna praksa glede obračunavanja DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo večinski sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke.

Že iz naslova prireditev tožene stranke (prodaja v šotoru, noro znižanje zadnjih kosov) logično in življenjsko izhaja, da prireditve tožene stranke niso bile slavnostne prireditve, ki bi se poklonile, spominjale pomembnih dogodkov ali oseb iz preteklosti, ali obeležile kakšen pomemben mejnik ali dogodek, čemur so praviloma namenjene proslave in akademije, temveč gre za zabavno prireditev, katere namen je bil izboljšati prodajo zadnjih kosov. Terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Ker obveznost tožene stranke ne izvira iz pogodbenega razmerja, ampak gre za odškodninski zahtevek, tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do nadomestila za stroške izterjave. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 se namreč ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost.

Predlagatelj ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja. Neutemeljene so navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Obračun DDV in obračun prispevkov se med seboj izključujeta. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upra

Tožeča stranka v Pogodbi ni obravnavala nobenih posebnih pravnih vprašanj in ta ne presega običajnega obrtnega znanja. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj iz 5. člena ZASP, da je Pogodba individualno in intelektualno znanstveno delo. Le za zahtevnejše oblike pogodb in ne za enostavne pogodbe o prodaji nepremičnin, kot je obravnavana, teorija opisuje, da pogodba ima avtorsko pravno naravo, če je bil izdelan nov tip družbene pogodbe kot varčevalni model v obliki naložb v nepremičnine. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi neupravičene obogatitve temelji na 198. členu (Uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 190. člena OZ. Tožena stranka je razpolagala z osnutkom Pogodbe, ki nima glede na opisani tek dogodkov nobene zveze več s prejšnjimi razmerji med pravdnima strankama in nepremičninsko družbo. Tožeča stranka je opravila odvetniško storitev, ki jo je tožena stranka uporabila v svojo korist. Uporaba tuje odvetniške storitve v svojo korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe osnutka Pogodbe, ki jo je sestavila tožeča stranka, ima pravno naravo verzije. Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je v skladu s

Obrambno izpostavljanje abstraktnega opisa očitanih kaznivih dejanj temelji na nerazumevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje ta del očitka, za razliko od tožilstva, le oblikovalo na način, da se iste karakteristike izvršitvenih ravnanj obtoženih ne ponavljajo, pač pa jih je združilo v enoten povzetek, nakar je v konkretnem opisu, sledeč tožilskemu očitku za vsakogar od obtoženih, določno navedlo razlikovalne elemente sicer enakega načina delovanja vsakega od njiju. Prvostopenjsko sodišče na ta način ni izreklo sodbe v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 354 ZKP; sodba se nanaša na obtoženi osebi in na dejanji, ki sta bili obseženi v vloženi obtožnici, kar pomeni, da je podana objektivna in subjektivna identiteta obtožnega akta in sodbe ter ustavno zagotovljena jamstva iz člena 29 Ustave RS, zlasti pravica do učinkovite obrambe, ter pravica do prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz člena 31 Ustave RS, obtoženim v ničemer niso mogla biti okrnjena. Sprememba naziva omenjene gospodarske družbe s strani sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva na določnost opredelitve subjekta, kateremu je bil vstopni davek na dodano vrednost neopravičeno vrnjen; sprememba naziv

Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. S trditvami o izigravanju se v bistvu ne nasprotuje primernosti predpisov, ampak se nasprotuje upoštevanju dejanskega stanja, ki je nastalo zaradi sklenitev posameznega pravnega akta in povzroča učinke, ki niso skladni s predpisi oziroma njihovim namenom. Tožeča stranka s trditvami o izigravanju v konkretnem primeru tako ne nasprotuje primernosti načina določitve nadomestila po SS 2006, temveč le višini prihodkov, ki naj se upošteva pri odmeri primernega nadomestila. Tožeča stranka je imela možnost udeležiti se uvodnega sestanka z izvedenko in sodelovati pri pregledu dokumentacije. Tega ni izkoristila. Zato so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, da izvedenka svojega dela ni opravila dovolj skrbno, ker ni pregledala listin, ki so podlaga izdanim fakturam. Skladno z računovodskimi pravili se faktura šteje za verodostojno listino, ki izkazuje resničen poslovni dogodek. Izvedenka je pojasnila kako je razbrala kaj pomeni opis storitve na fakturi ter da je vsebino opisa storitev na f

Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.

Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo. Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev. Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznos

Revizija se dopusti glede vprašanj: − ali predstavlja prenos komunalne infrastrukture (namesto plačila komunalnega prispevka na zemljiščih investitorja) na občino obdavčljiv dogodek, ki ima naravo obdavčljive transakcije v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, in − ali je v primeru, da prenos komunalne infrastrukture predstavlja z DDV obdavčljiv dogodek, občina dolžna plačati investitorju znesek DDV, ki je obračunan na njej izdanih računih v zvezi s tem prenosom.

Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti. ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila.

Poziv na predložitev poslovne dokumentacije je potrebno obravnavati kot uradno dejanje davčnega organa, namenjeno odmeri davka, ki je pretrgalo tek petletnega relativnega zastaralnega roka za zastaranje pravice do odmere DDV. Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 in 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžna plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost. Dejanska ali nameravana uporaba blaga opredeljuje obseg začetnega odbitka, do katerega je upravičen davčni zavezanec (kar ureja določba prvega odstavka 63. člena ZDDV-1), in obseg morebitnih popravkov v naslednjih obdobjih (68. in 69. ZDDV-1), ni pa to relevantno (že) v zvezi s samim nastankom pravice do odbitka. Formalni prenos – vknjižba v zemljiško knjigo, (lastninske) pravi

Prvi odstavek 13. člena Pravilnika določa, da se od odškodnin ne obračuna in plačuje DDV. V drugem odstavku 13. člena Pravilnik so našteti primeri odškodnin, ki lahko nastanejo pri poslovanju gospodarskih subjektov na trgu. Ugotoviti sicer je, da drugi odstavek 13. člena Pravilnika, ki je podzakonski predpis, ne ureja vseh primerov odškodnin, zato je potrebno pri presoji utemeljenosti zahtevka tožnice do povračila škode iz naslova DDV izhajati iz splošnega predpisa oziroma ZDDV-1. Predmet obdavčitve ureja 3. člen ZDDV-1, ki v prvem odstavku določa transakcije, ki so predmet DDV. Izhajajoč iz zakonske ureditve sodišče druge stopnje zaključuje, da odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Na podlagi davčne zakonodaje tožnica torej v obravnavnem primeru ni davčni zavezanec ali davčni plačnik, zato slednja od toženih strank ni upravičena zahtevati povračilo zneska DDV.

Glede na enakost 418. člena ZDavP-2 in 71. člena ZDavP-2J to sodišče v tu obravnavani zadevi sodi, da se tudi 71. člen ZDavP-2J nanaša na vse določbe ZDavP-2J, torej postopkovne in materialnopravne, pri čemer določilo 95. člena ZDavP-2, kot je bilo spremenjeno s 14. členom ZDavP-2J, pomeni eno izmed materialnopravnih določb. S tem pa je zakon (tj. ZDavP-2J v tretjem odstavku 71. člena, ki se nanaša tudi na uporabo s 14. členom ZDavP-2J spremenjenega 95. člena ZDavP‑2) določil izjemo od uporabe v davčnih zadevah splošnega pravila, da se uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka obveznosti, ki je merodajna tudi za tožnikov primer.

Obveznost obračuna davka je vezana na obdavčljivi dogodek, zato ni bistveno, ali je bila za storitev – uporabo avtorskih pravic – sklenjena pogodba ali ne.

Toženki pripada tudi 22 % DDV od nagrade za njenega pooblaščenca, ker je zavezanec za plačilo DDV. DDV od kilometrine za njenega delavca za ogled objekta z izvedencem toženki ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.