33. člen ZDDV-1

V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka od opravljenih storitev vodenja knjigovodstva ni obračunala DDV skladno s 33. členom ZDDV-1, hkrati pa na izdanih računih ni izkazala vseh podatkov (stopnja DDV in znesek DDV) po določbi 82. člena ZDDV-1. Na podlagi ocene prilivov na transakcijski račun tožeče stranke je zato davčni organ obračunal DDV po davčni stopnji 22 % za opravljene storitve ob upoštevanju odbitka DDV po predloženih računih za obdobje od aprila 2015 dalje.

V odločbi FURS je bil toženki odmerjen DDV v višini 1.467.731,32 EUR in ji ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. FURS je toženki v razmerju do C. d. o. o. očital nerazumno in negospodarno ravnanje ter ustvarjenje umetnih pogojev za vračilo DDV. FURS nerazumnosti in negospodarnosti ni očital tožnici ampak le stečajnemu dolžniku. Sploh pa ni nobene podlage za sklepanje toženke, da zaradi obračuna DDV toženki s strani FURS in nepriznanja pravice do odbitka DDV, tožnica ne bi smela obračunati DDV stečajnemu dolžniku. Tožnica kot leasingodajalka je bila dolžna DDV obračunati, ko je bilo blago dobavljeno (6. in 33. člen ZDDV-1).

Pravilno je sklicevanje tožnika na določbe 76. člena in 77. člena ZDavP-2, da dokazovanje z listinami ni izključeno in da se lahko v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, vendar te procesne določbe v postopku niso bile kršene. Pravno pomembna dejstva in načelo materialne resnice v obravnavanem primeru je v postopku finančni organ ugotavljal z vsemi zakonsko dopustnimi instituti. Pridobil je podatke od domačih dobaviteljev in njihove izjave in od tožnika dokumentacijo in listine, s katerimi je ta razpolagal. Zato je glede na ugotovitve v konkretnem postopku, ko tožnik ni razpolagal niti s specifikacijami računov niti raznimi izdelki-projekti, ki naj bi mu jih dobavitelji opravili, poleg nepriznavanja spornih računov upoštevati tudi, da davčni organ ugotavlja, da tožnik ni vodil poslovnih knjig, kar mu davčni organ tudi očita, glede na predpise, ki so zavezujoči glede vodenja poslovnih knjig (ZDavP-2, ZGD-1, SRS), kar pomeni, da določenih poslovnih dogodkov ob pomanjkanju poslovne dokumentacije v okviru dokaznega postopka ni mogoče izkazati zgolj in samo z izjavami prič. Listine, s katerimi

V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov, objektivnih okoliščin v zvezi s posli in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov tudi želeli. Stranki sta posel sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pravice iz tega posla. Namen sklenitve absolutno navideznega posla za njegovo presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želita stranki prikriti resnična dejstva posla. Zato se ugotavljanje prave volje strank za sklenitev posla na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne.

Takojšnja prodaja in povratni zakup nepremičnin med istima strankama ne pomenita dveh vzajemnih dobav blaga (ločenih pravnih poslov), ampak enotno finančno transakcijo za povečanje likvidnosti gospodarske družbe, če: gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem leasingu; omenjeni namen pa je izkazan, če prenos nepremičnin ne omogoča finančni instituciji razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica, za kar gre tudi v primeru, če nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je leasingojemalca. Pomembna je torej dejanska možnost uporabe nepremičnin, ne pa zgolj pravni vidik leasingodajalčeve pridobitve lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo. Uresničevanje pravice do odbitka DDV je omejeno samo na dolgovane davke in je ni mogoče razširiti na pomotoma plačani vstopni DDV, tudi ne, če je DDV dolgovan le zato, ker je naveden na računu. Iz tega izhaja, da oproščena transakcija ne daje pravice do odbitka vstopnega DDV, čeprav bi bil davek neupravičeno plačan. Popravek neupravičen

Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna D

Stroški preverjanja, obdelave podatkov in kilometrine so že vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Tega ne spreminja niti morebitna vsebina skupnega sporazuma, saj ne sme preseči zakonskih okvirov. Če račun ni bil izdan, storitev pa je bila opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Glede na pravno podlago zahtevka, ki je neupravičena obogatitev, sta obseg prikrajšanja in višina obogatitve odvisna od tega, ali je bil od - čeprav neplačanega - zneska nadomestila DDV tudi odveden in ne le obračunan. To pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunal in ga državi tudi odvedel oziroma plačal. Šele v tem primeru bi lahko plačilo uspešno zahteval od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njegov zahtevek nima obogatitvenega temelja.

Ugotovitev, da je tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 7. 3. 2005 in obvestilom dolžniku izgubila položaj upnika in s tem aktivno materialno legitimacijo za njeno uveljavljanje v sodnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna in med strankama tudi nesporna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo zavzeto pravno stališče, po katerem je do popravka obračunanega DDV davčni zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, da je torej položaj upnika eden od pogojev za zmanjšanje obračunanega DDV, oziroma da izguba položaja upnika že sama po sebi, ne glede na okoliščine primera, privede do izgube pravice po citiranih določbah 39. člena ZDDV-1.

Drži torej, da na razlago izjave o pripoznavi zastarane obveznosti v večji meri vplivajo interesi izjavitelja, vendar pa ne absolutno, tako da bi jih lahko razlagali le upoštevaje njegove (trenutne) interese in iztrgano iz konteksta vseh okoliščin ob podaji (pisne) izjave. Treba jo je treba razlagati v mejah zapisa in okoliščin ob njeni podaji. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ko je ob dokazni oceni zaslišanja prič, ki so bile prisotne na sestanku, in gramatikalni razlagi izjave na zapisniku ugotovilo, da je tožena stranka pripoznala dolg iz naslova dodatnih del za gradnjo objekta za šolanje službenih psov. Pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morali imeti udeleženci na sestanku pisno pooblastilo uprave DARS d.d. za pripoznavo dolga, ni sprejemljivo. Iz zapisnika namreč izhaja, da so se udeleženci na strani naročnika, torej tožene stranke, predstavljali kot naročnik, torej kot DARS d.d. in navedli, da se dodatna dela prizna v znesku, kot bo dogovorjen s poravnavo. Glede na izpovedbe obeh prič je bil tak način obravnave zahtevkov za plačila običajna praksa med pravdnima strankam in nikoli ni bilo izpostavljeno vprašanje pooblastil za potrjevanje tega, kar so se

Tožeča stranka lahko upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmitirajo skupaj z AVD, a niso bila zanj posebej ustvarjena. V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima zato veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum, o čemer se je sodna praksa že izrekla. Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.

Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZASP-B) lahko določi začasno tarifo. Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni. Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri r

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

V času uveljavitve ZASP-B se je v skladu s četrtim odstavkom 26. člena omenjenega zakona obravnavala kot veljaven skupni sporazum tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Vendar pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije, zaradi presplošne opredelitve meril za določitev nadomestila, razveljavilo navedeno tarifo v prvem odstavku poglavja II. Javno oddajanje. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da je navedena ustavna odločba povzročila "tarifno praznino" za (pogodbeno) določitev nadomestila. Tožeča stranka je imela v četrtem odstavku 157. člena ZASP zakonsko podlago za odpravo te tarifne praznine z enostransko določitvijo nadomestila ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP. To je tudi storila s sprejetjem tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov.

Uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV je povezano z obveznostjo pridobitve ustreznega računa. Prvo davčno obdobje, v katerem lahko davčni zavezanec uveljavljanja pravico do odbitka DDV iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1, je tisto davčno obdobje, v katerem je davčni zavezanec pridobil račun, na podlagi katerega lahko uveljavlja pravico do odbitka DDV. V skladu z drugim odstavkom 67. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec opravi odbitek DDV tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Za iztek navedenega roka pa je ključna okoliščina iz 62. člena ZDDV-1, ki določa, da pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Slednja pa nastane, ko nastane obdavčljiv dogodek, torej, ko je blago dobavljeno oz. storitve opravljene. Rok,

Če zakon ne določa drugače, se za ugotavljanje dobička priznajo ugotovljeni prihodki in odhodki na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V zadevi ni sporno, da je tožnik preprodajal prehranska dopolnila, kar v konkretnem primeru pomeni, da davčni zavezanec prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki. V zadevi bi bilo torej treba po presoji sodišča upoštevati ne le 76. in 77. člen ZDavP-2, pač pa tudi načela davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti, materialne resnice in sorazmernosti, ki jih določajo 4., 5. in 6. člen ZDavP-2 ter v kolikor se ugotovi, da so podani pogoji za oceno davčne osnove, le-to opraviti v smislu 12. člena ZDDPO-2 tako za prihodke kot tudi za odhodke.

V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik rabljena osebna vozila, ki jih je pridobil po nizki ceni in jih popravil, komisijsko prodajal v svojem imenu in tudi v imenu svojih sorodnikov. Tožnik je vozila nabavljal poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil. Prav tako je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je dejansko sporne posle izvedel tožnik sam in ne njegovi sorodniki. Zato je bilo tožniku naloženo plačilo DDV in posledično za relevantno obdobje naloženo plačilo akontacije dohodnine.

Za iztek roka za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, določenega v drugem odstavku 67. člena ZDDV-1, je ključna okoliščina iz 62. člena ZDDV-1, ki določa, da „pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV“, obveznost obračuna izhodnega DDV pa nastane ko nastane obdavčljivi dogodek, torej - kot upoštevno v danem primeru – ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (32. in 33. člen ZDDV-1). V danem primeru pa je med strankama kot bistvena okoliščina nesporno, da je obdavčljivi dogodek nastal v letu 2008. Tedaj je nastala tudi obveznost obračuna DDV, s tem pa je določen tudi čas, v razmerju do katerega se je navedeni rok tudi iztekel.

V tej zadevi je priznanje DDV kot izdatka najprej vprašanje uporabe ZBPP in ZOdvT ter s tem povezane dileme, ali je organ za BPP dolžan priznati odvetnikove izdatke (torej tudi DDV) le v zahtevani višini ali pa sme v delu, ki se nanaša na DDV, odločiti preko zahtevka (to bi sicer pomenilo, da tudi glede drugih izdatkov stroškovnik ni nujno okvir odločanja). Ker revizija preko ustrezno postavljenega pravnega vprašanja tega vidika ne odpira, so posledično vprašanja od 1 do 6 zaradi okoliščin konkretnega primera nebistvena.

Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, slednje pomeni, da lahko do istega časovnega mejnika stranka utemeljuje spremembo tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe bi v nasprotnem primeru izgubila vsak smisel. Zanjo zato prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP ne velja. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstva in dokaze tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge, ki pomeni spremembo tožbe v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP, pravilna. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo ugovorov tožene stranke o prekluziji in so do le-teh, kot nerelevantnih za postopek, ni bil dolžno posebej opredeljevati tako, da smiselno očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. - V skladu z ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1.

Kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Kolektivni organizaciji pri zahtevku za plačilo civilne kazni ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (tretji odstavek 168. člena ZASP). V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (prvi odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo DDV od priznanega nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Zahtevek za plačilo DDV ni utemeljen tudi zato, ker je pravni temelj neposlovne narave. Sodna praksa o navedenem vprašanju ni povsem enotna, vendar je večinsko stališče višjih sodišč, da za obračunavanje DDV v takšnih primerih ni podlage. Prvostopenjsko sodišče je postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po ugovoru nadaljeval kot pravdni postopek, utemeljeno štelo kot celoto. Zato je pravilno odločilo o izvršilnih stroških glede na uspeh