3. člen ZPreZP-1

Iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče mora preizkusiti vprašanje, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov ali verodostojna listina. Iz navedene zakonske dikcije izhaja, da izvršilno sodišče preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice, njeno popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Izvršnica mora vsebovati podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. V konkretnem primeru je ta pogoj izpolnjen. Le izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena, nima pravnega učinka. Izvršilno sodišče torej le presoja v skladu z načelom stroge formalne legalitete pravilno sestavo izvršnice. Posledično v izvršilnem postopku ni mogoče odločati o veljavnosti oziroma neveljavnosti izvršilnega naslova kot o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik, saj inštrumentarij izvršilnega postopka temu niti ni namenjen, temveč je ta presoja prepuščena sodišču v drugem, od izvršilnega postopka ločenem in zato primernem kontradiktornem (pravdnem) postopku. Vpr

Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjuje ničnost izvršnice, saj meni, da kot izvršnice ni mogoče šteti listinske izjave dolžnika, ki se nanaša na finančne storitve. Ta trditev v predlogu je ostala nekonkretizirana, zato upnik svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil.

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Ker obveznost tožene stranke ne izvira iz pogodbenega razmerja, ampak gre za odškodninski zahtevek, tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do nadomestila za stroške izterjave. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 se namreč ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost.

Prvi odstavek 44. člena ZPreZP-1 taksativno določa podatke, ki jih po tem, ko mu je predložena upnikova zahteva za izvedbo plačilne transakcije po 43. členu ZPreZP-1, ponudnik plačilnih storitev (tožena stranka) lahko preverja. Preverjanje temeljnega posla in njegove skladnosti z določbo prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1 ni umeščeno v določbo prvega odstavka 44. člena ZPreZP-1.

Za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve je odločilno, da dolžnik ve za odstop terjatve, ni pa bistveno, od kod to vedenje izvira. Po teoriji je pri presojanju ravnanja dolžnika, ki je izpolnil odstopniku, kljub obvestilu prevzemnika, čeprav se ta takrat še ni izkazal z dokazom, treba izhajati tudi iz standarda skrbnosti. Vprašati se je treba, ali morda v določenem primeru dolžnost skrbnega ravnanja dolžniku ne nalaga, da opravi pri odstopniku poizvedbo, ali je bila terjatev odstopljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ne pogodba o odstopu terjatev in ne njena nadgradnja v obliki „faktoringa“ ne predstavljata pogodbe o dobavi blaga oziroma opravi storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1. Ker je temeljni posel, na podlagi katerega je bila izdana izvršnica, pogodba o odstopu terjatev, je bila izvršnica izdana v nasprotju z določili ZPreZP-1 in je zato neveljavna (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s 3. členom OZ).

Po prvem odstavku 153. člen ZASP mora kolektivna organizacija prihodek od svoje dejavnosti nameniti tudi za stroške poslovanja. Ena od dejavnosti pa je, kot rečeno, tudi odkrivanje kršilcev. Stroški, ki kolektivni organizaciji z izvajalnem te dejavnosti nastajajo, pa so njeni poslovni stroški.

Kolektivna organizacija mora del svojega prihodka iz dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Med gospodarske subjekte se po ZPreZP-1 res štejejo tudi druge pravne osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da vtoževana terjatev izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti.

Proizvajalec fonogramov je upravičen do nadomestila, če se za komercialne namene fonogram ali njegov posnetek uporabi za javno priobčitev (prvi odstavek 130. člena ZASP). Kdor nadomestila ne plača, krši pravico proizvajalca fonogramov, ki obstaja že na temelju zakona, in mora zaradi takšnega ravnanja plačati odškodnino. Prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če takšen sporazum obstaja. Pri oblikovanju vsebine skupnega sporazuma sta obe stranki (tožeča stranka ter združenje uporabnikov) vezani na prisilne določbe zakonov, tudi ZASP. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za primerno in glede na okoliščine opravičljivo zvišanje ali znižanje tarife, dajanje popustov ni samo po sebi nedopustno.

V okviru presoje, ali je tožnik upravičen do plačila civilne kazni, je treba upoštevati ravnanja obeh strank, torej tudi (predpravdno in pravdno) ravnanje kolektivne organizacije.

Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen URS), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena URS ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo Skupnega sporazuma (v nadaljevanju: SS) v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen URS uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS. Na odločitve Sveta za avtorsko pravo sodišča niso vezana, ker lahko uporabijo exceptio illegalis. V SS si je tožeča stranka izgovorila trikratno nadomestilo v primeru kršitve pravice. Učinek takšne tarife (prvega odstavka 4. člena tarifnega dela SS) je, da je tožeča stranka v primeru kršitve vselej upravičena do trikratnika tarife za zakonito uporabo. Ker je to enako, kot je zgornja meja tega, kar lahko zahteva na te

Stroški preverjanja, obdelave podatkov in kilometrine so že vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Tega ne spreminja niti morebitna vsebina skupnega sporazuma, saj ne sme preseči zakonskih okvirov. Če račun ni bil izdan, storitev pa je bila opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Glede na pravno podlago zahtevka, ki je neupravičena obogatitev, sta obseg prikrajšanja in višina obogatitve odvisna od tega, ali je bil od - čeprav neplačanega - zneska nadomestila DDV tudi odveden in ne le obračunan. To pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunal in ga državi tudi odvedel oziroma plačal. Šele v tem primeru bi lahko plačilo uspešno zahteval od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njegov zahtevek nima obogatitvenega temelja.

Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, je tudi zahtevek na plačilo DDV neutemeljen. Ena od predpostavk za uporabo ZPreZP-1 je, da je bila sklenjena pogodba (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Pri tem je očitno mišljena pogodba obveznostnega prava, zanjo pa je potrebno soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ). Ker vtoževana terjatev kot taka ne izvira iz obveznostne pogodbe med pravdnima strankama, je zahtevek na plačilo 40,00 EUR po ZPreZP-1 že iz tega razloga neutemeljen.

DJ je izvajalec v smislu določila I. B 7. člena T 2005, ki ureja odmero nadomestila za diskoteko in gostinski obrat, kjer izvajalci nastopajo na glasbeno podlago oziroma playback. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV-1, tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Temeljna predpostavka za to, da lahko kdorkoli zahteva povrnitev stroškov opomina na temelju ZPreZP-1 je, da je upnik gospodarski subjekt ali javni organ

V skladu z drugim odstavkom 3. člena SS se določbe tega sporazuma med drugim ne nanašajo na prireditve, ki so organizirane izključno ali prvenstveno zaradi javnega priobčevanja fonogramov (npr. koncerti z uporabo posnete glasbe (rave-party, nastopi DJev ...) oziroma nastopi na posneto glasbeno podlago (playback ...). To pomeni, da po SS ni mogoče odmerjati nadomestil za uporabo fonogramov v primerih, ko je priobčevanje fonogramov osrednjega pomena na določeni prireditvi. V primeru, ko je nastop v živo na prireditvi osrednjega pomena, je pravno nepomembno, koliko skladb predvaja DJ. Število predvajanih skladb (fonogramov) ne povzroči, da je nastop DJ-a treba šteti kot pomembnejši ali vsaj enakovreden element nastopu v živo, ko iz siceršnjih okoliščin prireditve izhaja, da je nastop v živo tisti, ki je osrednjega pomena.

Določbi prvega in drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV v skladu s katerima se od odškodnin ne obračunava in plačuje DDV, predstavljata izjemo. Drugačen pa je položaj, ko stranki razmerje uredita s pogodbo. V takem primeru ne gre za odškodninsko terjatev ali terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za pogodbeno urejeno razmerje, kjer tožeča stranka terjatev izkazuje z računom in obračuna tudi DDV. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost. Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku po tožbi in o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe. Odločitev je pritožbeno sodišče povzelo že v uvodnem delu obrazložitve. O procesnem pobotanju ni odločalo, saj je tožena stranka ugovor procesnega pobota postavila zgolj podredno - če se ugotovi, da do materialnopravnega pobota ni prišlo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi materialnopravnega pobota (311. člen OZ in nasl.), o podrednem ugovoru ni odločalo in tudi ni smelo odločati. Zato so pritožbene navedbe (s povzemanjem literature in sodne prakse), ki se nanašajo na procesni pobot, nerelevantne. Pravica proizvajalcev je fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Nadomestilo po SS 2006 vključuje tudi nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov na internetu.

Društvo je zavezanec po ZPreZP-1 samo, če opravlja pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo, sicer pa ne. Breme dokazovanja je na tožeči stranki.

Stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic so vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV, zato tožnik ne more zahtevati povrnitve DDV od toženca.