VSL sodba in sklep I Cpg 259/2015

1.

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 5. 11. 2014 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka razveljavi v tistem delu, s katerim je sodišče prve stopnje 2. odstavek izreka sklepa o izvršbi VL 140474/2012 z dne 4. 10. 2012 vzdržalo v veljavi;

- v II. točki izreka razveljavi v tistem delu, s katerim je sodišče prve stopnje 1. odstavek sklepa o izvršbi VL 165630/2012 z dne 15. 11. 2012 vzdržalo v veljavi;

- v III. točki izreka:

a) razveljavi za znesek 105.065,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila;

b) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 28.714,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2012 dalje do plačila zavrne;

- v IV. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 5.027,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu I. in II. točke izreka ter v nespremenjenem delu III. točke izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 532,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 12. 5. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

V. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

K odločitvi o pritožbi zoper sodbo z dne 5. 11. 2014

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 140474/2012 z dne 4. 10. 2012 ostane v veljavi v 1. in 2. odstavku izreka.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 165630/2012 z dne 15. 11. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

III. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki solidarno plačati znesek v višini 105.065,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila in znesek v višini 93.925,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 8.539,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka.“

2Proti tej sodbi so vsi štirje toženci (v nadaljevanju pritožniki) vložili pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Priglasili so stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

Nesporno dejansko stanje in predmet tožbenega zahtevka

5Tožnica in toženke so 21. 10. 2011 sklenile Pogodbo o poslovnem sodelovanju (A16). S to pogodbo so se dogovorile, da bo tožeča stranka drugi toženki zagotovila namenska sredstva za financiranje izdelave strojev. Druga toženka kot glavni dolžnik ter prva, tretja in četrta toženka kot solidarni poroki in plačniki so nato podali generalne menične in poroštvene izjave ter tožeči stranki izročili vsak po deset bianco lastnih menic za zavarovanje bodočih obveznosti druge toženke (listine v prilogah A3 do A10). V skladu s Pogodbo o poslovnem sodelovanju sta tožeča stranka in druga toženka 27. 2. 2012 sklenili Pogodbo o odkupu terjatev št. 1084/2012 (A12, v nadaljevanju Pogodba o odkupu terjatev). Predmet te pogodbe je bila terjatev druge toženke do družbe G., d. o. o. v vrednosti 162.000,00 EUR in valuto 31. 5. 2012. Tožeča stranka je na podlagi te pogodbe 29. 2. 2012 na TRR prve toženke nakazala finančna sredstva v višini 125.647,20 EUR. Ob zapadlosti odstopljene terjatve pa tožeča stranka od dolžnika G., d. o. o. ni prejela plačila. Prav tako terjatve ni prejela plačane s strani druge toženke, ki se je s Pogodbo o odkupu terjatev zavezala nositi riziko dolžnikovega neplačila (glej 4. in 7. člen). Zato tožeča stranka s predmetno tožbo na podlagi izpolnjenih lastnih menic od toženk kot solidarnih dolžnic zahteva vračilo vrednosti odstopljene terjatve s pripadki. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v skupnem znesku 198.991,61 EUR ugodilo tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

6V tej zadevi so se kot odločilna izpostavila naslednja vprašanja:

- ali je obveznost porokov v poroštvenih in meničnih izjavah ustrezno opredeljena;

- ali predstavlja strošek financiranja v višini 0,14 % za vsak dan zamude pri plačilu, določen v 4. členu Pogodbe o odkupu terjatev, oderuške obresti;

- ali je tožeča stranka pravilno obračunala višino vtoževane terjatve;

- (ne)odločitev o pobotnem ugovoru.

Glede poroštvene izjave

7Sodišče prve stopnje je presodilo, 1) da je tožeča stranka menice izpolnila skladno s pooblastilom toženk ter 2) da so poroštvene izjave prvotožene, tretjetožene in četrtotožene stranke veljavne, saj je v njih obveznost določena in je določen rok, v katerem naj bi nastala (...). S poroštvenimi izjavami so prva in tretja toženka ter četrti toženec kot solidarni poroki in plačniki prevzeli obveznost po pogodbah o odkupu terjatev, ki bodo sklenjene od 3. 2. 2011 dalje med odstopnikom terjatve (drugo toženko) in prevzemnikom terjatve (tožečo stranko) pod pogoji in z rokom vračila, kot bo razvidno iz bodočih predmetnih pogodb. Med drugo toženko in tožečo stranko je bila nato 27. 2. 2012 sklenjena Pogodba o odkupu terjatev št. 1084/2012 (A12), iz katere izhaja vtoževana terjatev.

8Pritožniki navajajo, da v poroštvenih izjavah ni izrecno zapisano, na katero pogodbo se poroštvo nanaša, niti ni vsebinsko identificirana obveznost, za katero so poroki sprejeli poroštvo. Zato menijo, da pogoj pisnosti poroštvenih izjav v obravnavanem primeru ni izpolnjen (prim. 1013. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri tem opozarjajo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede predpisane obličnosti poroštvene izjave.

9Z zgoraj povzetim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Namen zakonske določbe o pisnosti poroštvene izjave je varovanje poroka pred nepremišljenostjo. Ker porok neodplačno jamči za tujo obveznost, ga določba 1013. člena OZ varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Zato je pravilno pritožbeno stališče, da mora biti obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena. Opredeljena pa je, če razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze. Za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti je pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali posameznik.(1) V posebnih okoliščinah, ko poroka ni smiselno varovati, je lahko namen oblike tudi zgolj v dokazu o sklenitvi pogodbe.(2)

10Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za določeno bodočo obveznost (drugi odstavek 1016. člena OZ). Iz poroštvenih izjav jasno izhaja, na katere bodoče obveznosti se poroštva nanašajo, čeprav višina teh obveznosti (glavnica in drugi pripadki) ni natančno navedena. Določeni sta pogodbeni stranki razmerja, iz katerega izvirajo terjatve, za katere je bilo poroštvo dano, narava tega razmerja in časovno obdobje nastanka terjatev. Prav tako je iz poroštvenih izjav razvidno, da je bilo dogovorjeno, da poroki prevzemajo obveznost pod enakimi pogoji in z rokom vračila kot glavni dolžnik. S tem so bile poroštvene izjave vsebinsko dovolj opredeljene, da so prvi in tretji toženki ter četrtemu tožencu omogočile ugotovitev obsega obveznosti, za katere so prevzeli poroštvo, ter presojo njihovega pravnega položaja. Predmet poroštva je bil določen tako, da so se poroki zavezali izpolniti tisto, kar bi dolgoval glavni dolžnik.

11Pri presoji veljavnosti poroštvenih izjav pa je v obravnavani zadevi odločilno predvsem dejstvo, da so toženke tesno povezane osebe. Prva toženka, ki je eden od porokov, in druga toženka, ki je glavni dolžnik, sta družbi z omejeno odgovornostjo. Tretja toženka in četrti toženec, ki sta zakonca, pa sta bodisi družbenika bodisi zakonita zastopnika prve oziroma druge toženke. Ker so Pogodbo o poslovnem sodelovanju (A16) podpisale vse toženke, ni nobenega dvoma, da so bili poroki v celoti in v vseh podrobnostih seznanjeni z obveznostjo glavnega dolžnika. Zato se svojih poroštvenih obveznosti ne morejo razbremeniti.

Glede oderuških obresti

12V 4. členu Pogodbe o odkupu terjatev (A12) je določeno, da se odstopnik terjatve prevzemniku terjatve zavezuje povrniti stroške financiranja v višini 0,14 % za vsak dan zamude pri plačilu, za čas od 31. 5. 2012 do dejanske poravnave dolgov. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ne gre za zamudne obresti, ker gre za pogodbeno opredeljene stroške financiranja. Obenem pa je zapisalo, da pri gospodarskih pogodbah domneva oderuških obresti ne velja.

13Obresti predstavljajo plačilo za uporabo tujega kapitala. Prav táko plačilo pa je bilo dogovorjeno v zgoraj povzetem 4. členu Pogodbe A12. Zato po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje omenjeni „stroški“ predstavljajo pogodbeno dogovorjene zamudne obresti.

14Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da domneva oderuških obresti v obravnavanem primeru ne pride v poštev (prim. drugi odstavek 377. člena OZ). Vendar pritožnik utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče glede na trditve tožene stranke kljub temu presojati, ali sta podana tako objektivni kot subjektivni element oderuštva. Domneva namreč le drugače razporeja dokazno breme. Objektivni element je upoštevajoč neprerekane trditve tožene stranke izpolnjen, saj pogodbeno dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti na letni ravni znaša 51,1 %, v relevantnem obdobju pa je predpisana obrestna mera zamudnih obresti znašala 9 % (prim. 377. člen OZ). Tožena stranka pa po oceni pritožbenega sodišča ni podala zadostnih trditev, ki bi utemeljile zavedanje tožeče stranke o obstoju težkega gmotnega stanja druge toženke. Oderuh izkoristi težak položaj nasprotne stranke, če pozna njen težak položaj in pravo vrednost pogodbenih dajatev, vendar kljub temu sklene dvostransko pogodbo tako, da obstaja očitno nesorazmerje med tistim, kar se je sam zavezal in tistim, kar se je zavezala nasprotna stranka. Oškodovana stranka pa zadosti trditvenemu bremenu, če postavi trditve o obstoju obeh elementov in o tem, da je tožena stranka zanju vedela.(3)

15Tožena stranka je za utemeljitev subjektivnega elementa v bistvenem navedla, da v času sklepanja pogodbe o odstopu terjatev ni imela ustreznega kapitala za izdelavo že naročenih traktorjev. Zato je druga toženka sprejela ponudbo tožeče stranke. Slednja naj bi njeno finančno stisko in težko gmotno stanje izkoristila tako, da ji je vsilila oderuške pogoje financiranja. Tožena stranka ob tem ni navedla nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo vedenje tožeče stranke o težkem finančnem položaju druge toženke. Za oderuško pogodbo pa gre le v primeru, če se sopogodbenik zaveda slabosti drugega pogodbenika in če to slabost namenoma izrabi zaradi pridobitve premoženjske koristi.(4) Takih trditev tožena stranka ni podala. Ugovor oderuških obresti toženk ter pritožbene navedbe v tem delu zato niso utemeljene.

Glede višine terjatve

16Vrednost odstopljene terjatve po Pogodbi o odkupu terjatev (A12), ki jo je imela druga toženka do družbe G., d. o. o., je znašala 162.000,00 EUR. V 3. členu te pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka kot kupnino za odstopljeno terjatev nakazala drugi toženki znesek 145.087,20 EUR, od tega 125.647,20 EUR v roku 3 delovnih dni od podpisa pogodbe, preostali znesek v višini 19.440,00 EUR pa bo tožeča stranka drugi toženki nakazala najkasneje v treh dneh od prejetega nakazila s strani odstopnikovega dolžnika G, d. o. o. Znesek odkupljenih terjatev je bil zmanjšan za znesek diskonta in stroškov obdelave v višini 8,7 %, kar z 20 % DDV znaša 16.912,80 EUR. Ta znesek do celotnega poplačila terjatve predstavlja varščino, nato pa se prenese v poplačilo terjatve iz naslova diskonta in stroškov obdelave.

17Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka znesek 125.647,20 EUR nakazala prvi toženki. Ker do poplačila terjatve s strani dolžnika G., d. o. o. ni prišlo, tožeča stranka obveznosti plačila drugega dela „kupnine“ v višini 19.440,00 EUR ni izpolnila.

18V 4. členu Pogodbe o odkupu terjatev (A12) sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je odstopnik do prevzemnika v regresni zavezi vse do popolnega poplačila odstopljene terjatve. Če bo prevzemnik terjatve prejel plačilo za odstopljeno terjatev po 31. 5. 2012, pa je dolžan odstopnik plačati prevzemniku tudi stroške financiranja v višini 0,14 % za vsak dan zamude pri plačilu od 31. 5. 2012 do dejanske poravnave odstopljenih terjatev. V 7. členu te pogodbe je določeno, da če prevzemnik terjatve iz kateregakoli razloga ne bi mogel izterjati terjatev, se odstopnik po 31. 5. 2012 obvezuje plačati prevzemniku vrednost odkupljene terjatve in vse ostale pripadke.

19Tožeča stranka je vtoževani znesek izračunala tako, da je upoštevala 1) vrednost celotne terjatve v višini 162.000,00 EUR, 2) od tega zneska 0,14 % strošek financiranja za vsak dan po 31. 5. 2012 do 17. 10. 2012 ter 3) od slednjega obračunala tudi DDV, 4) ob tem pa je upoštevala delna plačila v višini 580,53 EUR dne 18. 9. 2012 in 227,52 EUR dne 11. 10. 2012. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo skupno 198.991,61 EUR ugodilo tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

20Pritožniki utemeljeno ugovarjajo, da je zahtevek na plačilo 19.440,00 EUR s pripadki neutemeljen. Tega dela svoje obveznosti tožeča stranka zaradi neplačila s strani dolžnika G. d. o. o. ni izpolnila (glej 3. člen pogodbe A12). Izplačilo tega dela „kupnine“ pa vpliva na višino terjatve, ki jo ima tožeča stranka na podlagi regresne zaveze druge toženke kot odstopnika. V kolikor bi bila tožeči stranki odstopljena terjatev v celoti plačana, bi drugi toženki morala izplačati še 19.440,00 EUR. Ker do tega ni prišlo, je njena terjatev do druge toženke za ta znesek nižja. Določila 7. člena Pogodbe o odstopu terjatev namreč ni mogoče tolmačiti tako, da je druga toženka dolžna povrniti tožeči stranki celotno vrednost terjatve, čeprav tožeča stranka drugega dela svoje obveznosti ni izpolnila. To bi nasprotovalo načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) ter pozitivnemu pogodbenemu interesu tožeče stranke.

21Prav tako pritožniki utemeljeno opozarjajo, da strošek financiranja, ki predstavlja zamudne obresti, ni predmet obdavčitve z DDV (prim. drugi odstavek 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost). Zato zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljen.

22Kot navajajo pritožniki sami, je tožeča stranka upravičena do vračila izplačanega zneska 125.647,20 EUR ter stroškov obdelave. Torej je upravičena tudi do zneska 16.912,80 EUR. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni upravičena do provizije, je neupoštevna, saj ta v znesku 16.912,80 EUR sploh ni bila zajeta. Zato ne drži, da zahtevek v tem delu ni substanciran.

23Tožeča stranka je tako iz naslova glavnice upravičena do plačila zneska 125.647,20 EUR + 16.912,80 EUR (ali 162.000,00 EUR – 19.440,00 EUR), kar skupno znaša 142.560,00 EUR in ne toliko, kot izhaja iz izpodbijane sodbe (198.991,61 EUR).

Upravičena pa je tudi do zamudnih obresti v višini 0,14 % dnevno:

- od zneska 142.560,00 EUR od 31. 5. 2012 do 17. 9. 2012 (110 dni), kar znese 21.954,24 EUR;

- od zneska 141.979,47 EUR od 18. 9. 2012 do 10. 10. 2012 (23 dni), upoštevajoč delno plačilo 580,53 EUR na dan 18. 9. 2012, kar znese 4.571,74 EUR;

- od zneska 141.751,95 EUR od 11. 10. 2012 do 17. 10. 2012 (6 dni), upoštevajoč delno plačilo 227,52 EUR na dan 11. 10 2012, kar znese 1.190,72 EUR.

Skupni znesek obresti tako znaša 27.716,70 EUR (21.954,24 EUR + 4.571,74 EUR + 1.190,72 EUR) in ne 37.799,66 EUR, kolikor je z DDV vred zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je namreč v predlogu za izvršbo VL 165630/2012 z dne 29. 10. 2012 zahtevala plačilo obresti od glavnice v višini 162.000,00 EUR z DDV od nateklih obresti tako, kot je razvidno iz njenega obračuna A10.

Tožeča stranka je torej upravičena do povrnitve skupno 170.276,70 EUR (142.560,00 + 27.716,70 EUR). Tožbeni zahtevek tako ni utemeljen za znesek 28.714,91 EUR s pripadki (198.991,61 EUR - 170.276,70 EUR).

Zaradi plačila iztoževanega zneska je tožeča stranka vložila dva predloga za izvršbo na podlagi verodostojnih listin. S prvim je zahtevala plačilo 105.065,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje, z drugim pa plačilo 93.925,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2012 dalje. Glede na navedeno ji gredo še zakonske zamudne obresti od 105.065,76 EUR od 19. 9. 2012 dalje ter od 65.210,94 EUR (93.925,85 EUR - 28.714,91 EUR) od 26. 10. 2012 dalje.

Glede manjkajoče odločitve o pobotnem ugovoru

24Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede odškodninskega zahtevka v znesku 195.276,63 EUR, ki ga je tožena stranka uveljavljala v pobot, že teče pravda pod opravilno številko VIII Pg 4122/2012. Zato o njem ni odločilo. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem primeru pobotni ugovor zavreči. Opisana kršitev pa ne predstavlja uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je odločitev mogoče preizkusiti. Prav tako ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

25Pobotni ugovor je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Zato je vedno akcesorne narave in spada v odločitev o višini zahtevka.(5) Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj litispendence, česar pritožniki ne izpodbijajo, odsotnost odločitve o zavrženju pobotnega ugovora ne vpliva na višino ugotovljene terjatve tožeče stranke. Gre za primerljivo situacijo, kot če sodišče zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka pobotnega ugovora sploh ne bi obravnavalo. Relativna bistvena kršitev določb postopka (tretjega odstavka 319. člena ZPP) tako ni podana, saj pomanjkanje odločitve o zavrženju pobotnega ugovora ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Sklepno

26Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da so pritožniki s pritožbo uspeli le delno, in sicer za znesek 28.714,91 EUR.

27Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo tudi kršitve, na katere je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je v I. točki izreka svoje sodbe sklep o izvršbi VL 140474/2012 z dne 4. 10. 2012 ohranilo v veljavi tudi v 2. odstavku izreka, saj se ta nanaša na dovolitev predlagane izvršbe. Ta odločitev pa je bila na podlagi ugovora dolžnikov (tožene stranke) že razveljavljena s sklepom z dne 25. 10. 2012 (l. št. 23). Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti I. točko izreka izpodbijane sodbe v tem delu razveljavilo (drugi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem je pritožbo proti tej točki zavrnilo in I. točko izreka sodbe v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP). S 1. odstavkom omenjenega sklepa na podlagi verodostojne listine je bilo namreč odločeno, da mora dolžnik plačati upniku 105.065,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila ter upnikove izvršilne stroške.

28Z II. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 165630/2012 z dne 15. 11. 2012 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka. S 1. odstavkom tega sklepa o izvršbi je Okrajno sodišče v Ljubljani kot izvršilno sodišče dovolilo predlagano izvršbo, medtem ko o dajatvenem predlogu (razen glede izvršilnih stroškov – 3. odstavek izreka), ni odločilo. Ker pa je izvršilno sodišče že na podlagi ugovora tožencev dovolilni del sklepa o izvršbi razveljavilo, za ponovno razveljavitev tega dela sklepa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Zato je pritožbeno sodišče II. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo v tistem delu, s katerim je sodišče prve stopnje 1. odstavek sklepa o izvršbi VL 165630/2012 vzdržalo v veljavi. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165630/2012 z dne 15. 11. 2012 utemeljeno vzdržalo v veljavi le v 3. odstavku izreka, s katerim je izvršilno sodišče odločilo o izvršilnih stroških. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zoper odločitev v tej točki zavrnilo in II. točko izreka sodbe v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

29S III. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o zahtevku na plačilo 105.065,76 EUR s pripadki. Prvič je namreč o tem zahtevku odločilo s I. točko izreka tako, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 140474/2012 z dne 4. 10. 2012 vzdržalo v veljavi (prim. 27. točko te obrazložitve). S III. točko izreka pa je odločilo tudi o dajatvenem zahtevku iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine VL 165630/2012 z dne 15. 11. 2012, o katerem, kot rečeno, izvršilno sodišče ni odločilo. Upoštevajoč, da je o zahtevku iz prvega predloga za izvršbo VL 140474/2012 sodišče odločilo dvakrat, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti III. točko izreka sodbe razveljavilo v tistem delu, ki se nanaša na znesek 105.065,76 EUR s pripadki (drugi odstavek 354. člena ZPP(6)).

30Kot je pojasnjeno zgoraj, je tožeča stranka upravičena le do plačila 170.276,70 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo 105.065,76 EUR (I. točka izreka) in 93.925,85 EUR (III. točka izreka), je pritožbeno sodišče po delni razveljavitvi III. točke izreka za znesek 105.065,76 EUR, v preostanku odločitev iz te točke na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo 28.714,91 EUR zavrnilo. V nespremenjenem delu III. točke izreka pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

31Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

32Po končanem pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke 85,5 % celotnega zahtevka.

33Stroški tožeče stranke so bili s strani sodišča prve stopnje odmerjeni na 8.539,95 EUR. Glede na uspeh v postopku znašajo upravičeni stroški tožeče stranke 7.301,66 EUR.

34Pravdni stroški tožene stranke obsegajo nagrado za ugovor v postopku VL 140474/2012 v znesku 1.333,50 EUR (tar. št. 3468 in 1200 ZOdvT), nagrado za pritožbo v postopku VL 140474/2012 v znesku 1.333,50 EUR (tar. št. 3468 in 1200 ZOdvT), nagrado za postopek X Pg 2702/2013 v znesku 1.955,80 EUR (tar. št. 3100 in 1200 ZOdvT), nagrado za narok X Pg 2702/2013 v znesku 1.866,90 EUR (tar. št. 3102 in 1200 ZOdvT), nagrado za ugovor v postopku VL 165630/2012 v znesku 1.257,00 EUR (tar. št. 3468 in 1200 ZOdvT), nagrado za pritožbo v postopku VL 165630/2012 v znesku 1.257,00 EUR (tar. št. 3468 in 1200 ZOdvT), nagrado za postopek II Pg 1535/2013 v znesku 1.843,60 EUR (tar. št. 3100 in 1200 ZOdvT), nagrado za narok II Pg 1535/2013 v znesku 1.759,80 EUR (tar. št. 3102 in 1200 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 15.405,01 EUR. Stroški tožene stranke obsegajo še stroške sodne takse za dva ugovora (2 x 40,00 EUR) in dve pritožbi v postopkih VL 140474/2012 in VL 165630/2012 (2 x 100,00 EUR), torej 280,00 EUR. Skupni stroški tožene stranke tako znašajo 15.685,01 EUR, upoštevajoč 14,5 % uspeh tožene stranke v postopku pa 2.274,33 EUR.

35Po medsebojnem pobotanju terjatev iz naslova stroškov je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 5.027,33 EUR.

36Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je upravičena do delnega povračila stroškov. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v znesku 2.987,50 EUR (tar. št. 3210 in 1200 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 3.669,15 EUR. Plačilo sodne takse je bilo odloženo. Glede na 14,5 % pritožbeni uspeh tožene stranke ji je tožeča stranka dolžna povrniti 532,00 EUR pritožbenih stroškov.

37Stroške postopka na prvi in drugi stopnji sta pravdni stranki dolžni plačati v 15 dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

K odločitvi o pritožbi zoper sklep z dne 12. 5. 2015

38Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka sklepa zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo, ki se glasi:

„Na podlagi neizvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 2702/2013 z dne 5. 11. 2014 se za zavarovanje terjatve:

- glavnice v višini 105.065,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila in v višini 93.925,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2012 dalje do plačila,

- stroškov pravdnega postopka v znesku 8.539,95 EUR,

dovoli zavarovanje

1) z rubežem denarne terjatve četrto tožene stranke do dolžnikovega dolžnika V. d.o.o., MŠ 000, v višini 13.852,69 EUR (glavnica 13.669,37 EUR in stroški postopka 183,32 EUR) s pp, iz naslova sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 115549/2014, ki je postal pravnomočen in izvršljiv dne 5. 11. 2014.

2) Zavarovanje po tej predhodni odredbi traja še 15 dni po nastopu pogojev za izvršbo.

3) Četrto tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka, do plačila.“

Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje sklenilo, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja.

39Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo ugodi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

40Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

41Pritožba ni utemeljena.

42Sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ).

43Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni podala konkretiziranih navedb o slabem finančnem stanju tretje toženke in četrtega toženca niti ni za te navedbe predložila nobenih dokazov. Pojasnilo je, da toženke za vtoževano terjatev odgovarjajo solidarno. Zato bi morala tožeča stranka za uspeh s predlogom za zavarovanje verjetno izkazati nevarnost za uveljavitev terjatve pri vseh štirih toženkah.

44Pritožnik nasprotno meni, da je tožeča stranka podala konkretne navedbe o prezadolženosti tudi tretje toženke in četrtega toženca, ki sta fizični osebi. Ker glede njune prezadolženosti ne razpolaga z listinskim dokazom, je predlagala izvedbo dokaza s poizvedbo o tekočih izvršilnih postopkih zoper (vse) toženke pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in v Grosupljem ter zaslišanje strank.

45Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bile že navedbe o prezadolženosti tretje toženke in četrtega toženca preskope, da bi utemeljile izdajo predlagane predhodne odredbe. Tožeča stranka je navedla le, da zoper njiju teče več izvršilnih postopkov. To pa ne pove nič o finančnem oziroma premoženjskem stanju teh oseb, niti ne izkazuje objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Pri izdaji predhodne odredbe zoper fizične osebe res ni mogoče sklepati na verjetno ogroženost za uveljavitev terjatve na podlagi istih kriterijev kot pri presoji predloga za izdajo predhodne odredbe zoper pravne osebe. Za slednje so namreč podatki, iz katerih je mogoče sklepati na njihovo premoženjsko oziroma finančno stanje, prosto dostopni.(7) Kljub temu pa bi morala tožeča stranka konkretizirano pojasniti, zakaj meni, da tretja toženka in četrti toženec v času izvršljivosti sodbe ne bosta imela premoženja, iz katerega bi lahko poplačala svojo terjatev. Tega ni storila. Z izvajanjem predlaganih dokazov pa ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

46Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka zaradi solidarne obveznosti toženk dokazati nevarnost za uveljavitev terjatve za vse štiri toženke. Ker vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost (prim. 395. člen OZ), to pomeni, da je uveljavitev terjatve ogrožena le, če je nevarnost za njeno uveljavitev podana pri vseh dolžnikih. V nasprotnem primeru lahko upnik doseže poplačilo svoje terjatve pri drugem solidarnem dolžniku.

47Izpodbijana odločitev je pravilna tudi iz naslednjega razloga. Tožeča stranka je že v predlogu navedla, kar izpostavlja tudi v pritožbi, da sta za zavarovanje predmetne terjatve že izdani dve predhodni odredbi. Zavarovanje denarne terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno zavarovanje (prim. 3. člen ZIZ). Zato lahko sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera odredi dve ali več predhodnih odredb, vendar le, če je to potrebno (drugi odstavek 260. člena ZIZ). Ker tožeča stranka ni navedla nobenih okoliščin, zakaj je njeno denarno terjatev potrebno zavarovati še z dodatno predhodno odredbo, je njen predlog že zato neutemeljen.

48Ker ni podan nobeden izmed pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

49Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 232/2005 z dne 18. 1. 2007, II Ips 135/2008 z dne 31. 3. 2011, II Ips 879/2009 z dne 14. 7. 2011.

Op. št. (2): Prim. Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1035.

Op. št. (3): Prim. sodba in sklep VS RS III Ips 36/2005 z dne 15. 2. 2006.

Op. št. (4): Prim. Cepec, Oderuštvo, Podjetje in delo, 2012, št. 1, str. 96.

Op. št. (5): Prim. Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Tretja knjiga, GV Založba, 2009, str. 65.

Op. št. (6): Tožbe pa pritožbeno sodišče ni zavrglo, saj za to ni bilo podlage. Sodišče prve stranke je namreč mimo zahtevka tožeče stranke o istem zahtevku samo odločilo dvakrat.

Op. št. (7): Prim. sklep VSL III Ip 397/2015 z dne 4. 2. 2015.