1016. člen OZ

Res je sodišče prve stopnje navedlo, da morajo biti terjatve, za katere porok odgovarja, identificirane, vendar pa je v 11. točki obrazložitve jasno navedlo, da so bile te v poroštveni pogodbi dovolj identificirane, upoštevajoč tudi položaj toženca kot poroka, ki je bil ob odstopu terjatev zakoniti zastopnik toženke in je bil tudi oseba, ki je v imenu toženke opravila vsa dejanja toženke v zvezi z odstopom terjatev. Prav tako iz 8. člena točke b) pogodbe jasno izhaja, da se je toženec kot porok zavezal izpolniti vse obveznosti tako toženke kot Prodajalca kot tudi Dolžnika v zvezi s to pogodbo, obveznosti Prodajalca pa so se nanašale tudi na bodoče, torej še ne obstoječe terjatve, ki bi bile odstopljene. Tudi če bi bila glede bodočih terjatev (terjatev toženke do A. d.o.o. na dan sklenitve pogodbe še ni obstajala) poroštvena izjava podana le glede odgovornosti toženke za izterljivost terjatev, pa je pomembno to, da odgovornost za izterljivost terjatev po 424. členu OZ vsebinsko pomeni zavezo, da bo prevzemnik terjatve terjatev lahko izterjal od dolžnika. Tožnica je izterjavo poskusila doseči, saj je dosegla pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listin

S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika (1012. člen OZ). V predmetnem postopku ni sporno, da se je toženka zavezala kot porok in plačnik, zato odgovarja tožnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev, bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka (tretji odstavek 1019. člena OZ - solidarno poroštvo).

OZ v 1013. členu določa, da poroštvena izjava zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo porok izpolnil obveznost glavnega dolžnika in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika. Poroštvena izjava mora vsebovati identifikacijo obveznosti glavnega dolžnika tudi če gre za bodoče in pogojne terjatve glavnega dolžnika.

Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva. Soglasje za neposredno izvršljivost se glede na določbe ZIZ lahko razteza zgolj na obstoječe terjatve. Ko je dolžnikova obveznost enkrat ugotovljena v notarskem zapisu, se za njeno zastaranje uporabi določba 356. člena OZ in ne ostale določbe o zastaranju. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo.

Pritožba je utemeljeno grajala odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se je nanašala na odločitev o pobotu terjatev. Prvostopenjsko sodišče namreč ni imelo razlogov za oblikovanje svojega izreka v obliki tričlenskega izreka o glavni stvari, ki se je v praksi uveljavil v primeru pravdnega pobotnega ugovora in na temelju tretjega odstavka 319. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni dala pobotnega ugovora v sami pravdi. Navedla pa je, da naj bi obstajala terjatev Avtohiše, d. o. o., nasproti tožeči stranki. Za pobot se naj bi le-ta dogovorila s tožečo stranko. Na temelju samega zakona pa bi morala delno prenehati terjatev tožeče stranke zaradi pobota najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad Avtohišo, d. o. o. Takšen ugovor pa je zgolj ugovor delno ugasle terjatve. Takšen ugovor je tudi jasen glede tega, da naj bi do delnega prenehanja terjatve tožeče stranke prišlo zunaj tega pravdnega postopka. Za odstavka I in II prvostopenjske sodbe ni pravnega temelja. Pri tem niti ni pomembno, ali je bil ugovor utemeljen ali ne; odločitev prvostopenjskega sodišča je namreč nepravilna v obeh primerih.

Četudi iz podatkov v spisu izhaja, da pritožnik neveljavnosti Pogodbe ni uveljavljal vse do tedaj, ko je upnik zahteval plačilo, niti ni izkazano, da bi predhodno v zvezi s svojo poroštveno zavezo uveljavljal kakršnokoli ugovore, pa to še ne pomeni, da njegovih ugovorov, s katerimi se brani pred upnikovim predlogom za začetek postopka osebnega stečaja, ni potrebno obravnavati oziroma nanje obrazloženo odgovoriti, še zlasti, ker ima odločitev o začetku stečajnega postopka daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Upnik je sicer z listinsko dokumentacijo prepričljivo izkazal poroštveno obveznost dolžnika, s tem pa je nanj prevalil dokazno breme, da dokaže, da temu ni tako oziroma da se kot porok ni veljavno zavezal. Toda za zaključek, da tega bremena ni zmogel, bi moralo sodišče prve stopnje njegove ugovore obravnavati in se do njih opredeliti (ali pa postopek prekiniti, če predhodnega vprašanja (ne)veljavnosti poroštvene zaveze ne bo samo reševalo).

Predlog se zavrne.

V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli. Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dog

Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše. Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti. Dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna. Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje. Načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora z

Tožena stranka (fizična oseba) je s poroštveno izjavo nase prevzela (bodoče) obveznosti, ki bodo izhajale iz v prihodnosti sklenjenih gospodarskih pogodb - torej iz (potencialno) večih, še ne sklenjenih pogodb, katerih vsebina v poroštveni izjavi ni opisana (navedena je le okoliščina, da bo šlo za pogodbe o odkupu terjatev). Obveznost dolžnika s tem ni bila identificirana, zato takšna poroštvena izjava ni veljavna. oderuštvo - domneva oderuških obresti - poroštvo - obseg porokove obveznosti - gospodarska pogodba - fizična oseba

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da se je toženec s podpisom pogodbe z dne 17. 6. 2015 zavezal tudi kot porok in plačnik za vsa nastala dolžniška razmerja med tožečo stranko in družbo P. d.o.o., katere direktor je sicer takrat tudi bil, zato je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Če tožeča stranka tožbo umakne, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Izjema velja le, če tožeča stranka tožbo umakne zato, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek, in če to stori takoj. Ta izjema od pravila v tej zadevi ni bila podana. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka med pravdo, temveč že pred pravdo. Tudi če je I podal poroštveno izjavo še pred sklenitvijo kreditne pogodbe, to na veljavnost poroštva namreč ne vpliva. Porok se namreč lahko zaveže tudi za prihodnjo obveznost, če je le dovolj določena.

Pri presoji vprašanja porokove vednosti o elementih poroštvene obveznosti toženke kot fizične osebe ni mogoče ločiti od njenega pravnega položaja zakonite zastopnice glavnega dolžnika. Tisto kar je toženka izvedela kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, je logično nujno izvedela tudi kot fizična oseba. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni bila seznanjena z vsemi elementi, ki so pomembni za presojo njenega pravnega položaja porokinje. Drugi odstavek 1024. člena OZ določa, da dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve ne moreta imeti učinka nasproti poroku. To pa ne pomeni, da posodobljeni seznam terjatev z dne 9. 6. 2015 v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom v tem postopku nima dokazne vrednosti. V konkretnem primeru je bistveno, da je toženka podala notarsko overjeno izjavo, da navedeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom. Pritožbeno sklicevanje na druga zavarovanja iz Pogodbe o konsignaciji niso utemeljena. Če je obveznost glavnega dolžnika zavarovana s poroštvom in še katerim drugim zavarovanje

Pravilo trditvenega in dokaznega bremena ne sega tako daleč, da bi morala tožnica v svojih trditvah vnaprej do zadnje podrobnosti opisati, kako bo o spornem historičnem dogodku izpovedala ključna priča.

Ker je dolžnica dne 7. 7. 2015, kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, terjatev upnika v višini 95.252,81 EUR (po stanju na dan začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave) „priznala“, in ker je bila terjatev upnika v višini 104.248,38 EUR priznana tudi s strani stečajne upraviteljice v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, ne more dolžnica s trditvami, da upnik v spis ni predložil računov, prilog k tem računom, specifikacijo obračunanega materiala, dobavnic ter drugih relevantnih dokumentov, ne da bi pravočasno navedla, zakaj terjatve po posameznih od računov, navedenih v IOP obrazcu, ne obstojijo, izpodbiti obstoja terjatve upnika do glavnega dolžnika in dolžnice kot porokinje. V zvezi z očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati obstoj in višino terjatve upnika, ne pa se sklicevati na ugotovitve stečajne upraviteljice glavnega dolžnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imela dolžnica kot upnik v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom (v katerem so ji bile po njeni lastni izjavi priznane terjatve) možnost ugovarjati terjatvi upnika, pa očitno tega ni storila, saj je bila terjatev upnika priznana. Obveznost, na katero se poroštvo

Okoliščina, ki je bistvena za odločitev v zadevi, ne more predstavljati poslovne skrivnosti do take mere, da je nasprotna stranka sploh ne bi smela izvedeti, saj takšno postopanje v celoti izniči njeno pravico do obrambe v postopku. Stališče o dopustnosti ugovorov iz temeljnega posla do začetka cirkulacije menice velja tako za trasirane kot tudi za lastne menice. Učinkovita poroštvena izjava, s katero se nekdo zavezuje kot porok, mora zajemati tudi vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika, zlasti vsebino obveznosti, trenutek njene zapadlosti in druge elemente, ki so odločilni za presojo porokovega pravnega položaja.

Obveznost, na katero se poroštvo nanaša, je opredeljena, če razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze. Oderuh izkoristi težak položaj nasprotne stranke, če pozna njen težak položaj in pravo vrednost pogodbenih dajatev, vendar kljub temu sklene dvostransko pogodbo tako, da obstaja očitno nesorazmerje med tistim, kar se je sam zavezal, in tistim, kar se je zavezala nasprotna stranka. Oškodovana stranka pa zadosti trditvenemu bremenu, če postavi trditve o obstoju obeh elementov in o tem, da je tožena stranka zanju vedela. V zvezi z izdajo predhodne odredbe bi morala tožeča stranka konkretizirano pojasniti, zakaj meni, da tretja toženka in četrti toženec v času izvršljivosti sodbe ne bosta imela premoženja, iz katerega bi lahko poplačala svojo terjatev. Tožeča stranka bi morala zaradi solidarne obveznosti toženk dokazati nevarnost za uveljavitev terjatve za vse štiri toženke.

Vendar pa je glede plačila tega zneska na podlagi iz 631. člena OZ soglašati s pritožbenim stališčem, da je predložitev v podpis pogodbe o asignaciji, s katero je tožeča stranka pozivala toženo stranko, da izvede plačilo namesto svojemu dolžniku (podjemniku) neposredno njej (kot asignatarju), mogoče šteti za poziv, ki ga v smislu 631. člena OZ da podizvajalec naročniku, saj so učinki asignacijske pogodbe vsebinsko povsem primerljivi s pravno situacijo iz 631. člena OZ.

Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino. Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za določeno bodočo obveznost.

Za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe je predpisana pisna oblika. Toda za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe se ne zahteva, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank (poroka in upnika) dani v pisni obliki. Pisna oblika je kot pogoj za veljavno sklenitev določena le v zvezi z izjavo poroka. Upnik lahko poda izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe ustno.