257. člen ZIZ

Upnik se selektivno sklicuje na terjatve in zaloge dolžnika v računovodskih izkazih, kajti te niso edino premoženje dolžnika. V pritožbi ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel dolžnik na dan 31. 12. 2024 za 1,129.878,00 EUR denarnih sredstev ter da upnikova terjatev znaša 43.912,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje, kar (relativno) ni visoka terjatev. Sporni izplačili lastnikom v računovodskih izkazih (231.648,00 EUR v letu 2023 in 343.300,00 EUR v letu 2024) ne pretehtata zadostnih likvidnostnih sredstev na transakcijskem računu.

Zavarovanje s predhodno odredbo v skladu s svojo pravno naravo pomeni predčasni začetek izvršbe s prvim izvršilnim dejanjem, katerega posledica je rubež denarnih sredstev v obsegu zavarovanega zneska, vendar v tem postopku poplačilo ni mogoče. V postopku zavarovanja gre le za zavarovanje poplačila terjatve upnice, ki ga bo upnica uresničila v okviru predlagane izvršbe po izpolnitvi pogojev za izvršbo ob zapadlosti terjatve. Dolžnik si je s trditvami v ugovoru in v pritožbi v nasprotju, ko enkrat trdi, da redno izpolnjuje obveznost plačila preživnine po izvršilnem naslovu in zato niso podani pogoji za predhodno odredbo, drugič pa priznava, da ne plačuje preživnine v celoti, temveč še vedno v nižjem znesku in bi bila predhodna odredba lahko izdana le za razliko neplačane preživnine. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da kakršnakoli oblika neizpolnjevanja obveznosti po izvršilnem naslovu ali v višini, kot jo določa izvršilni naslov ali v predpisanih rokih, pomeni neizpolnitev obveznosti. Delna izpolnitev preživninske obveznosti tako še vedno pomeni neizpolnitev v celoti in je upnica za preostalo neplačano preživnino upravičena do predlaganja izvršbe za zapadle zneske preživn

Eden izmed pogojev za izdajo predhodne odredbe je tudi domnevana nevarnost, ki je podana tudi, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na notarski zapis, ki je izvršilni naslov in se izpodbija tako, kot določa zakon. Ob tem pa je zmotno stališče upnice, da dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi, v katerem uveljavlja, da izvršilni naslov ni veljaven, predstavlja tisto pravno sredstvo, ki zadosti tem pogojem.

Resnica o tem, kakšne so bile okoliščine, iz katerih je vzniknil spor (kaj se je zares zgodilo), je v sodbi nujno rekonstruirana, v določenem delu sodb pa od teh okoliščin delno ali povsem odstopa (in je torej umetno skonstruirana). S tem ni nujno nič narobe. Pravdni postopek ponuja sredstva, da bi bila navedena rekonstrukcija karseda zanesljiva, vendar zanesljivosti po naravi stvari ne more zagotoviti, sploh pa če svojih procesnih pravic, ki so v tej funkciji dane na voljo strankam, te ne izkoristijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je rok izvedbe bistvena sestavina Pogodbe, saj toženka te tožničine trditve ni zanikala in ker je tudi takšno "pravno obarvano" dejstvo lahko predmet priznanja. Glede na resne, ponavljajoče se in očitno tudi neuspešne pozive za dostavo projektne dokumentacije je bilo s pravnoodločilne časovne perspektive dneva oddaje izjave o odstopu očitno, da bo toženka z izročitvijo celotnega PGD zamudila. Prenehanja predhodne odredbe v ZIZ ne urejajo zgolj določbe 264. in 265. člena, temveč tudi smiselno, na podlagi 239. člena uporabljena splošna pravila iz prvega in drugega odstavka 76. člena, po katerih "[p]oleg drugih primerov,

Upnik v predlogu za zavarovanje ni podal dejanskih trditev o obstoju objektivne nevarnosti. Res je v predlogu sicer zapisal, da je podana nevarnost, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na notarski zapis, ki je izvršilni naslov in se izpodbija tako, kot določa zakon, a zgolj prepis zakonskega besedila ne zadošča. Upnik bi moral navesti konkretne okoliščine, ki v konkretnem primeru izkazujejo obstoj zakonske domneve. Zgolj zapis opravilne številke v delu predloga za izvršbo, kjer je govora o plačilu sodne takse, in prav tako omemba iste opravilne številke (v smislu, da je pred istim sodiščem v zvezi z isto terjatvijo na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa dovoljena izvršba) v naslednji točki predloga, ko upnik pojasnjuje razloge za pristojnost prvostopnega sodišča, nikakor ne nekazujeta, da bi dolžnik izpodbijal notarski zapis.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo poslovanje dolžnika, predvsem njegovo likvidnostno stanje in ugotovilo, da ni izkazal stabilnih finančnih prilivov v prihodnosti ter kako bi na njegovo likvidnost vplivala morebitna odsotnost subvencij. Dolžnik niti ni zatrjeval, da bi bile subvencije njegov stalni finančni vir, na katerega lahko z gotovostjo računa tudi v prihodnosti, ko bi eventualno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe. Upoštevaje nesporno stanje in saldo po odštetju subvencij 124.632,68 EUR na TRR dolžnika pri A. d.d., na ostalih dveh računih pri B. d.d. in C. d.d., upoštevaje nesporno mesečno kreditno obveznost, je več razlogov, da dolžnik v prihodnosti, ko bi eventuelno postala pravnomočna podlaga predhodne odredbe, ne bi bil sposoben poravnati še nepravnomočno prisojenega zneska skoraj 700.000,00 EUR.

Pravilno je stališče, kot izhaja tudi iz sodne prakse v postopkih zavarovanja, da se za resnične štejejo le navedbe, ki niso v nasprotju z upnikovimi navedbami v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Pri uporabi domnevne resničnosti ugovornih trditev je namreč treba upoštevati ali je dejstva, ki nasprotujejo dolžnikovim v ugovoru, upnik navajal že v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Če dolžnik v ugovoru zanika dejstva iz predloga v postopku zavarovanja, upnik pa na tak ugovor ne odgovori, niti ni potrebno vlagati odgovora na ugovor, saj podvajanje istih navedb in dokazov ne bi bilo smiselno. V postopku zavarovanja je potrebna širša trditvena in dokazna podlaga že v samem predlogu, na katero mora dolžnik odgovoriti v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 razveljavilo 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ ki je preprečevala razlago določbe prvega odstavka 257. člena ZIZ, da predhodna odredba ne more temeljiti na neizvršljivem plačilnem nalogu, kar je po svoji vsebini tudi del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev. Iz argumentacije navedene odločbe izhaja stališče o ustavno nedopustnem enačenju različnih kategorij upnikov iz pravdnih oziroma izvršilnih postopkov glede pogoja za izdajo predhodne odredbe v primerih, ko upnik razpolaga z neizvršljivo sodbo na eni strani in z neizvršljivim plačilnim nalogom na drugi strani.

Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik za verjetno izkaže objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, to je objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo.

Kot prvo je Okrajno sodišče v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v celoti in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Tako je odločilo po obrazloženem ugovoru dolžnika na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki je bil spremenjen z novelo ZIZ-L in velja od 25. 3. 2018. Zato tožeča stranka v tej fazi postopka razpolaga zgolj z verodostojno listino in drugimi dokazi za utemeljenost terjatve. Kot drugo pa je treba upoštevati razlago položaja, v katerem je takšen upnik, ki jo je podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-148/13.

Sklep o izvršbi je bil sicer vročen dolžnici, ki pravnega sredstva ni vložila, kar pomeni, da so roki, ki so predpostavka za ugotavljanje pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa, res že potekli. Vendar pa iz spisa tudi izhaja, da sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o izvršbi, v trenutku vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe in v trenutku odločanja o tem predlogu kljub poteku omenjenih rokov pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi še ni potrdilo. Ker se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zemljiškoknjižnemu sodišču zaradi zaznambe izvršbe in vpisa hipoteke pošlje šele po potrditvi pravnomočnosti (slednja je pogoj, da se lahko začnejo opravljati neposredna dejanja izvršbe), je zamik potrditve pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi zaradi ukrepa zakonskega odloga izvršbe po 121. členu ZIUPOPDVE v zvezi s Sklepoma Vlade RS o podaljšanju ukrepa odloga izvršbe z dne 28. 1. 2021 z dne 16. 3. 2021 v razmerju do upnika v bistvu povzročil stanje, ko upnik ni razpolagal s pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi, na podlagi katerega bi lahko uspešno zavaroval svoj vrstni red pri poplačilu terjatve do dolžnice iz njene nepremičnine. Odlo

Sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo le zato, ker je ocenilo, da terjatev ni verjetno izkazana, temveč tudi, ker tožnica ni izkazala nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe izpolnjena kumulativno, že neobstoj enega od njiju predstavlja razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Tožnica v predlogu ni izkazala konkretnih ravnanj toženca, usmerjenih v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem, ki bi preprečilo uveljavitev njene terjatve. Zgolj njegovo slabo premoženjsko stanje, zaradi katerega niso bile v celoti poplačane zaostale preživninske obveznosti do hčerke, takšnega ravnanja ne predstavlja. Prav tako ga z verjetnostjo ne izkazujejo s strani tožnice predložene fotografije, objavljene na FB, iz povsem drugega časovnega obdobja. Ni mogoče pritrditi tožnici, da za izpolnitev subjektivnega kriterija zadošča zgolj primerjava višine terjatve in toženčevega premoženja, saj naj bi samo po sebi kazalo, da bo prav vsako razpolaganje s premoženjem vplivalo na nezm

Dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo zgolj sodbo sodišča druge stopnje, ne pomeni, da je s tem odpadla pravna podlaga za upnikovo plačilo v smislu tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dolžnik namreč kljub tej razveljavitvi še vedno razpolaga z nepravnomočno dajatveno sodbo prvostopensjskega sodišča, ki upniku nalaga plačilo za opravljeno dolžnikovo delo, kar nedvomno izkazuje večjo verjetnost dolžnikove terjatve zoper upnika, kot obratno.

Upnik od dne 22. 5. 2020 več ne razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva, s čimer je prenehal tudi njegov pravni interes za pritožbo. Četudi bi sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo in ugodilo predlogu za izdajo predhodne odredbe, bi bilo namreč potrebno postopek zavarovanja s predhodno odredbo nato ustaviti zaradi razveljavitve odločbe, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, zato upnik z uveljavljanim pravnim sredstvom zase ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja.

Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, to je vsako objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo. Sodišče izda predhodno odredbo, če upnik z verjetnostjo izkaže, da v času, ko bo sodba postala izvršljiva, dolžnik ne bo imel sredstev oziroma premoženja za poplačilo. Obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje dolžnika je zato treba projicirati v prihodnost, to je v čas oprave izvršbe, presojo, ali bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, pa mora sodišče opraviti na podlagi objektivnih in celovitih podatkov o dolžnikovem premoženjskem stanju. Zgolj sklenitev podizvajalske pogodbe še ne pomeni premika v premoženjski sferi dolžnika in zato še ne izkazuje, da bo imel dolžnik v času, ko bo prišlo do izvršbe, dovolj sredstev oziroma premoženja za poplačilo upnika. Potrjene začasne situacije pa pravno gledano pomenijo priznanje terjatve in s tem predstavljajo skoraj gotov finančni priliv. Kljub relativno visokim prihodkom, kontinuiteti poslovanja in stabilnemu denarnemu toku ima dolžnik že dve leti negativen čisti poslovni izid oziroma je bil ta v letu 2018 tako minimalno p

Glede dopustnosti izvršbe ali zavarovanja na poslovni račun dolžnika, ki je odvetnik, je treba slednjega obravnavati smiselno enako kot podjetnika posameznika, pri čemer denarna sredstva na poslovnem računu odvetnika hkrati predstavljajo premoženje fizične osebe. Zavarovanje na denarna sredstva na poslovnih računih dolžnika zato ni nedopustno, ni pa mogoče dovoliti izvršbe oziroma zavarovanja na odvetnikov fiduciarni račun. Predlog za omejitev zavarovanja le na sredstva na osebnem računu pri OPP ne predstavlja obrazloženega predloga, saj dolžnik svojih navedb ni ustrezno specificiral in v utemeljitev tudi ni predložil ustreznih dokaznih sredstev, temveč le pavšalno navaja, da že zavarovanje na njegove osebne račune, ki jih ima odprte kot fizična oseba, zadošča za zavarovanje plačila preživninske terjatve. S predlaganim zaslišanjem pa dolžnik pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti.

Sodišče prve stopnje ni spregledalo podatkov o višini denarnih sredstev na računih dolžnika na 31. 12. 2017. Ti so izhajali iz bilance stanja dolžnika za leto 2017, katero je sodišče prve stopnje vpogledalo. Pravilno je pojasnilo, da stanje na računih konec leta 2017 ne dokazuje, da ima zadostna denarna sredstva za poplačilo terjatve tudi v času presoje pogojev za izdajo predhodne odredbe, da dolžnik ni navedel v kakšni višini niti pri kateri banki naj bi imel sredstva zagotovljena ter da ni ni predlagal ustreznih dokazov o aktualnem stanju denarnih sredstev. Še manj stanje po bilanci na 31. 12. 2017, glede na ostalo ugotovljeno in neizpodbijano premoženjsko ter finančno stanje dolžnika, dokazuje, da bo dolžnik, ko bo prišlo do morebitne izvršbe na podlagi pravnomočne sodbe, razpolagal s temi denarnimi sredstvi.

Sodišče prve stopnje je presojalo tudi subjektivno nevarnost, ker jo je upnica zatrjevala kot vzrok nevarnosti bodoče nemožnosti izvršbe, kar je kot posledica objektivno dejstvo.

Zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo, izdano na podlagi kondemnatornega dela - na osnovi verodostojne listine izdanega - sklepa o izvršbi, je utemeljeno tudi po razveljavitvi sodbe, s katero je bilo odločeno o utemeljenosti terjatve oziroma o usodi kondemnatornega dela sklepa o izvršbi. Še vedno obstaja sodna odločba, na osnovi katere je bila izdana predhodna odredba.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjenih pogojih za izdajo predhodne odredbe je na upniku, dolžnik pa lahko z navedbami in predložnimi ali predlaganimi dokazi v ugovoru izpodbija upnikova dejstva o obstoju pogojev za izdajo predhodne odredbe. Pri tem je potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 58. člena ZIZ, po kateri mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral svoj predlog za izdajo predhodne odredbe, kar z drugimi besedami pomeni, da so prepozni le tisti kasnejši predloženi ali predlagani dokazi in posledično nedopustni, vse navedbe in dokazi, ki pa jih upnik poda v odgovoru na ugovor, pa so pravočasni in upoštevni zaradi varstva načela kontradiktornosti postopka. Dokazno breme je na upniku v fazi vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe, v tem predlogu pa je upnik tudi zatrjeval, da so vse dolžnikove nepremičnine premalo vredne, da bi se upnik lahko iz njih poplačal, predvsem iz razloga, ker so obremenjene z zemljiškoknjižnim dolgom. Po ugovornih trditvah pa je upnik v odgovoru na ugovor navedel, da vrednost neobremenjenih nepremičnin sploh ni izkazana, vrednost obremenjenih nepremičnin pa je opredelil s podatki iz