260. člen ZIZ

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker je ob formalnem preizkusu ugotovilo, da predlog ni dopusten in s tem tudi procesne predpostavke za njegovo (vsebinsko) obravnavanje niso podane. Ugotovilo je, da so kumulativno izpolnjene predpostavke za predhodno odredbo, ki omogoča močnejše začasno pravno varstvo z absolutnim učinkom. Štelo je, da upnik denarne terjatve, ki je s sodnim uveljavljanjem te že uspel, vendar do izvršbe zaradi njene neizvršljivosti še ne more priti, take začasne odredbe ne more dobiti kljub 267. členu ZIZ, ki jo v takem primeru na abstraktni ravni dopušča. Predlog za začasno odredbo je v takem primeru nedopusten, zaradi česar se zavrže. Hkrati pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je treba kljub "primarnosti" predhodne odredbe preveriti še, ali se z njo dosega enak namen (če tega ni mogoče doseči je začasna odredba kljub temu dopustna). V izpodbijanem sklepu ni navedeno katera od taksativno naštetih predhodnih odredb iz prvega odstavka 260. člena ZIZ daje tožniku enako (ali boljše varstvo) kot predlagana začasna odredba in zakaj.

Sodišče obravnava upnikov predlog za zavarovanje kot celoto. Upoštevati mora terjatev, ki jo upnik želi zavarovati, namen zavarovanja in sredstvo, ki ga je upnik izbral. V skladu z drugim odstavkom 271. člena ZIZ se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja. Po določilu 48. člena ZZK-1 je predznamba glavni vpis, s katerim se doseže oziroma izkaže pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, in ki učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. Predznamovana pravica se pridobi oziroma preneha v obsegu, v katerem je predznamba te pravice opravičena. Predznamba se uporablja za pogojni vpis knjižnih pravic. Glede na to, da z začasno odredbo ni mogoče pridobiti zastavne pravice, tudi predznambe kot pogojnega vpisa zastavne pravice ni mogoče opravičiti.

Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik za verjetno izkaže objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, to je objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Glede dopustnosti izvršbe ali zavarovanja na poslovni račun dolžnika, ki je odvetnik, je treba slednjega obravnavati smiselno enako kot podjetnika posameznika, pri čemer denarna sredstva na poslovnem računu odvetnika hkrati predstavljajo premoženje fizične osebe. Zavarovanje na denarna sredstva na poslovnih računih dolžnika zato ni nedopustno, ni pa mogoče dovoliti izvršbe oziroma zavarovanja na odvetnikov fiduciarni račun. Predlog za omejitev zavarovanja le na sredstva na osebnem računu pri OPP ne predstavlja obrazloženega predloga, saj dolžnik svojih navedb ni ustrezno specificiral in v utemeljitev tudi ni predložil ustreznih dokaznih sredstev, temveč le pavšalno navaja, da že zavarovanje na njegove osebne račune, ki jih ima odprte kot fizična oseba, zadošča za zavarovanje plačila preživninske terjatve. S predlaganim zaslišanjem pa dolžnik pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pri odločitvi, da na račun tožeče stranke ne prenese deponiranih sredstev z računa osebe, ki v sklepu okrajnega sodišča o izvršbi ni navedena kot dolžnik, toženka ravnala z zadostno profesionalno skrbnostjo. Za tak zaključek so zadostovale tiste trditve obeh pravdnih strank, ki med njima niso bile sporne ter jih zato ni bilo treba dokazovati. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 488. člena ZPP. Z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga sodišče opravi na upnikov predlog, pridobi upnik na njej zastavno pravico, kar zatrjuje tudi pritožnik v pritožbi. Zmotno pa je njegovo stališče, da se z rubežem terjatve zarubijo hkrati (oziroma že prej) tudi denarna sredstva na računu dolžnikovega dolžnika. Tožena stranka bi v konkretnem primeru ravnala protipravno in na škodo družbe T. d. o. o., če bi njena denarna sredstva plačala družbi M. d. o. o. na podlagi sklepa o izvršbi zoper družbo S. d. o. o.

Vodenje pravdnega postopka na ugotovitev obstoja terjatve v delu, v katerem je ta bila priznana, ni dopustno, ker ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja (res iudicata). Upnik pridobi s predhodno odredbo zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko je ostalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnila, s čimer je uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred upravičenjem predhodne odredbe na

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali s sklepom o potrditvi prisilne poravnave pogojna ločitvena pravica, pridobljena na podlagi predhodne odredbe po ZIZ, pridobi naravo nepogojne in pravnomočno priznane ločitvene pravice, na katero kasneje začeti stečajni postopek več ne vpliva.

Zastavna pravica upnika na poslovnem deležu dolžnika je pravica tretjega, katere predmet je poslovni delež in ki se vpiše v sodni register pri poslovnem deležu družbenika družbe z omejeno odgovornostjo, na podlagi 4. točke drugega odstavka 5. člena ZSReg. Če čas, za katerega je sodišče dovolilo predhodno odredbo, ni datumsko določen, pač pa je odvisen od izpolnitve pogoja pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, v zavarovanje izvršitve katere je predhodna odredba izdana (kot tudi v konkretnem primeru, v katerem je veljavnost predhodne odredbe časovno pogojena z izvršljivostjo sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. številka II P 758/2014 z dne 5. 7. 2015), vpis trajanja predhodne odredbe v sodni register ni pomembno dejstvo. Z vpogledom v te podatke, tudi če bi bili vpisani, namreč v naprej ne bi bilo mogoče ugotoviti datuma, do katerega bo predhodna odredba veljala. Kar pomeni, da bi bili za tretjega ti podatki neuporabni. Zato pritožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da je izpodbijani vpis nezakonit, ker ne vsebuje časa veljavnosti predhodne odredbe

Izvršba za izterjavo bodočih terjatev preživnine po 106. členu ZIZ in 143. členu ZIZ, in zavarovanje še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine s predhodno odredbo po 259. členu ZIZ sta samostojna in medsebojno neodvisna pravna instituta. Vrste predhodnih odredb so v prvem odstavku 260. člena ZIZ taksativno naštete, zato je smiselna uporaba določb 106. in 143. člena ZIZ glede na določbo 239. člena ZIZ izključena. Sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je trajanje predlaganega zavarovanja omejilo na 15 dni po zapadlosti vsakega posameznega v bodoče zapadlega preživninskega obroka.

Predlagana začasna odredba presega namen zavarovanja z začasno odredbo, saj bi z rubežem stvari upnik pridobil zastavno pravico na zarubljenih stvareh (prvi odstavek 87. člena ZIZ), kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 271. člena ZIZ (po kateri upnik z začasno odredbo ne pridobi zastavne pravice). Upnik pa je predlagal celo prodajo rezervnih delov oziroma opreme letala, podrejeno prodajo zarubljenega letala.

Obveznost, na katero se poroštvo nanaša, je opredeljena, če razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze. Oderuh izkoristi težak položaj nasprotne stranke, če pozna njen težak položaj in pravo vrednost pogodbenih dajatev, vendar kljub temu sklene dvostransko pogodbo tako, da obstaja očitno nesorazmerje med tistim, kar se je sam zavezal, in tistim, kar se je zavezala nasprotna stranka. Oškodovana stranka pa zadosti trditvenemu bremenu, če postavi trditve o obstoju obeh elementov in o tem, da je tožena stranka zanju vedela. V zvezi z izdajo predhodne odredbe bi morala tožeča stranka konkretizirano pojasniti, zakaj meni, da tretja toženka in četrti toženec v času izvršljivosti sodbe ne bosta imela premoženja, iz katerega bi lahko poplačala svojo terjatev. Tožeča stranka bi morala zaradi solidarne obveznosti toženk dokazati nevarnost za uveljavitev terjatve za vse štiri toženke.

Pri zatrjevanju obstoja pogoja verjetne nevarnosti za ogrožanje poplačila, je upnik v obravnavanem primeru izhajal iz dejstva slabega premoženjskega stanja dolžnika, ki po zemljiškoknjižnih podatkih nima premoženja in tudi nima prijavljenega bivališča ne v Republiki Sloveniji in ne v Avstriji, kjer ni uradno prijavljen, kar je razvidno iz informacije o prijavi iz Centralnega registra o nastanitvi občanov, zato mu je bila v tem postopku tudi postavljena začasna zastopnica. Prav dejstvo, da je dolžnik odjavil svoje stalno bivališče in da nima nikjer prijavljenega prebivališča kaže na njegovo skrivanje. Iz vsega navedenega izhaja nevarnost, da bi bila v primeru, da navedeni sklep o predhodni odredbi ne bi bil izdan, ogrožena bodoča izvršba zoper dolžnika. Pri izdaji predhodne odredbe zoper dolžnika - fizično osebo se ne zahteva izkaza vzroka, ki bo privedel do posledice - bodoče nevarnosti uveljavitve terjatve (konkretno: izkaza ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo izterjava terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena), temveč zadostuje verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za bodočo izterjavo. V konkretnem primeru je upnik z rubežem denarne terjatve kot pred

Upnik mora v trditveni podlagi navesti dejstva in predlagati dokaze, na podlagi katerih lahko sodišče presodi potrebnost izdaje več predhodnih odredb.

Z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika, ki je opravljen z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet, upnik pridobi zastavno pravico in s tem ločitveno pravico na denarnih sredstvih dolžnika. S predhodno odredbo upnik pridobi zastavno pravico pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana (265. člen ZIZ), in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ). Če upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice, se postopek zavarovanja z začetkom stečajnega postopka ustavi (1. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, tako postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bodo izpolnjeni. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo namreč ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom za

Tožnik želi s prehodno odredbo doseči vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika v družbi. Ta namen je lahko dosežen le, če se doseže vpis zastavne pravice v sodnem registru na dolžnikovem poslovnem deležu v družbi. Ker dolžnik v predlogu navedenih družbah nima poslovnega deleža (več), temveč je zgolj direktor teh družb, tega namena ni moč doseči. Z dovolitvijo predlagane predhodne odredbe bi se namreč poseglo na premoženje družb, iz tega premoženja pa upnik ne bi mogel doseči poplačila svoje denarne terjatve.

Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikal obstoja poslovnega razmerja z upnikom, temveč je uveljavljal ugovor prenehanja obveznosti zaradi zastaranja, zato ni podana domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena dolžnikovega premoženjskega in finančnega stanja, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Trditveno in dokazno breme potrebnosti izdaje dveh ali več predhodnih odredb je na strani upnika.

Glede na konkretno pravno razmerje glede zarubljene terjatve, v katerem nastopa tožeča stranka kot dolžnikov (bančni) dolžnik, je več kot očitno, da tožeča stranka z omenjeno izvršbo na denarno terjatev, ki jo ima tožena stranka iz naslova bančne garancije do banke, ne bo dosegla poplačila terjatve, ki jo iztožuje od tožene stranke v konkretni pravdi. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da želi tožeča stranka z rubežem te terjatve iz bančne garancije s predlagano predhodno odredbo doseči zgolj prepoved unovčitve garancije. Zato gre v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča za nedopustno sredstvo zavarovanja.

Prvo sodišče bi moralo upnika ob upoštevanju načela materialno procesnega vodstva pozvati, da substancirano navede dejstva in predloži dokaze, zaradi katerih zahteva zavarovanje z več predhodnimi odredbami. Takšno postopanje je bilo potrebno, da bi lahko odločilo, katera izmed predhodnih odredb, ki jo predlaga upnik, je potrebna za zavarovanje njegove terjatve.

Glede na upničine trditve, da nevarnost za bodočo izvršbo njene terjatve izhaja iz samega ravnanja dolžnika oziroma njegovega direktorja, je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da je lahko zgolj slabo gospodarsko in finančno stanje dolžnika tisto, ki predstavlja nevarnost za bodočo izvršbo upničine terjatve.