377. člen OZ

Okoliščina, da je z izposojenim denarjem dejansko razpolagala druga oseba in ne posojilojemalka, na obstoj obveznosti posojilojemalke ne vpliva. Pomembno je le, s kom je tožnik sklenil pogodbo. Na veljavnost pogodb nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo (prvi odstavek 40. člena OZ).

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Na podlagi prvega odstavka 1017. člena OZ namreč porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti.

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.

Tožnica nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Vendar je treba upoštevati tožničin specifičen dokazni položaj glede objektitvnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje. Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela, Vrhovno sodišče je ob primerljivih okoliščinah že zavzelo stališče, da kadar tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), on nosi dokazno breme za to dejstvo.

Sodišče prve stopnje je podrobno, pregledno in argumentirano pojasnilo razloge, na podlagi katerih je pravilno ugotovilo, da sta izkazana tako objektivni kot subjektivni element oderuštva v zvezi z obrestmi, kot so bile dogovorjene v posojilni pogodbi. Tožnik ni uspel dokazati, da ni vedel, da je toženec v težki finančni stiski oziroma, da ni izkoristil težkega gmotnega položaja toženca pri določitvi višine obrestne mere.

Pravotvorno dejstvo, ki so ga bili dolžni zatrjevati in dokazovati toženci, je bila izpolnitev lastne obveznosti po posojilnih pogodbah in v skladu s temi pogodbami. Temu so zadostili s trditvijo, da je bil pogodbeno dogovorjeni (in v pogodbah kot glavnica zapisani) znesek dejansko izročen posojilojemalcu, tj. tožniku. Ker je bila izročitev dela zneska po sklenitvi pogodb nesporna, so trditve kvalificirali še z navedbo, da je bil preostanek (z navedbo, kolikšen) tožniku izročen že pred sklenitvijo pogodb, in sicer v gotovini. Po oceni revizijskega sodišča je taka trditvena podlaga, pa tudi dokazna ponudba (zaslišanje prvega in drugega toženca ter vpogled v posojilne pogodbe, ki imajo zaradi svoje oblike moč javne listine in v katerih je tožnik prejem denarja sam potrdil), zadostna in skladna z razrahljano teorijo substanciranja, ki je uveljavljena v našem pravnem prostoru. Še zlasti, kadar sporno dejstvo za nasprotno stranko pomeni negativno dejstvo, ji je v odvisnosti od uspeha dokazovanja prve stranke treba omogočiti predlaganje nasprotnih dokazov, s katerimi lahko ovrže prvotni dokaz - gre za prevalitev procesnega dokaznega bremena. Pravilo o pravočasnosti predlaganja d

Z izvršilnimi naslovi od posojenih zneskov dogovorjene 20 % pogodbene zamudne obresti. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so posamezna določila izvršilnih naslovov v celoti nična, saj se skladno z določbo 379. člena Obligacijskega zakonika upnik in dolžnik lahko dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom.

Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedensko mnenje in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Določba 382.a člena OZ, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, se za zamudne obresti ne uporablja, ne glede na to, ali gre za zakonske ali pogodbene zamudne obresti. Sodišče prve stopnje se je pravilno izreklo o ničnosti valutne klavzule (tečajne razlike) in zavzelo stališče, da takšne klavzule same po sebi niso nične. V konkretnem primeru gre za gospodarsko pogodbo, kjer je varstvo pogodbenih strank omejeno in manjše kot v razmerju do potrošnikov. Oblika obveznosti oziroma vrsta pogodbe od osebe poroka ni odvisna. Stranki spornih dveh pogodb sta gospodarski družbi, zato gre za gospodarski pogodbi, za kateri, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, domneva oderuških obresti iz 377. člena OZ ne velja.

Zakonodajalec je za potrošniške kreditne pogodbe, pri katerih dajalci kreditov niso banke, hranilnice oziroma kreditne institucije po zakonu, ki ureja bančništvo, izrecno predvidel in določil, da lahko znaša najvišja dopustna obrestna mera več (tudi občutno več), kot pa je obrestna mera, ki po 377. členu OZ ustvarja domnevo oderuštva. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so povprečne efektivne obrestne mere, ki jih skladno s 26. členom ZPotK-2 dvakrat letno objavlja Banka Slovenije, izračunane na podlagi potrošniških kreditnih pogodb, ki so jih sklenile banke in hranilnice v Sloveniji. To pomeni, da že obrestne mere, ki jih predpisujejo banke in hranilnice, pri kratkoročnih kreditih večkratno presegajo najvišjo dopustno obrestno mero iz 377. člena OZ. V sodni praksi ali pravni teoriji se nikoli ni izpostavilo stališče, da bi bili tovrstni krediti bank in sorodnih finančnih organizacij oderuški iz razloga, ker EOM presega obrestno mero, določeno v 377. členu OZ. Za določitev najvišje še dopustne obrestne mere potrošniških kreditov je treba uporabiti specialne (in poznejše) določbe Zakona o potrošniških kreditih, ne pa splošne določbe 377. člena OZ, saj specialni predpis

Na dejstvo, da je pogodba oderuška, se mora toženka sklicevati in navajati dejstvo v tej zvezi do konca naroka za glavno obravnavo.

Informativni dokazi niso dovoljeni, vendar v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz, ker je toženec predlagal dokaz zaradi konkretizacije dejstev, ki jih je navedel. Z dokaznim predlogom je želel dokazovati resničnost dejanskih trditev, da je že poplačal posojilo skupaj z obrestmi oziroma večji del te obveznosti. Dokazni predlog ni bil dan iz razloga, kakšne trditve naj se postavijo, marveč iz razloga konkretizacije teh že dovolj določeno opredeljenih trditev. Tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti pri poznavanju dejstev oziroma pri navajanju dejstev, ki so povezana z vračilom posojila, kakor tudi ne, da ni bil dovolj skrben pri navajanju dejstev, ki so del njegovega trditvenega bremena. Toženec teh konkretnih dejstev ne pozna, ker ležijo zunaj njegovega zaznavnega območja, kar pomeni, da je odrezan od informacijskega vira, ki mu omogoča konkretizacijo njegovih trditev. Prvi odstavek 377. člena OZ določa, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžni

Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve utemeljeno uporabilo določbe ZPotK-1 in določila Uredbe sveta (ES) št. 1215/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljske uredbe) ter Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredbe Rim I), ki se nanašajo na potrošniške pogodbe.

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Ni razloga, da bi bila odgovornost fizične osebe, ki prevzame poroštvo za obveznosti iz gospodarske pogodbe, v kateri so dogovorjene pogodbene obresti, ki za več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zakonskih zamudnih obresti, vedno omejena le na plačilo obresti do te meje oziroma da bi v tovrstnih primerih veljala domneva, da so tako dogovorjene obresti v razmerju do poroka oderuške. Sledeč navedenemu stališču, da se domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ ne uporabi, mora porok dokazati obstoj dejstev oderuške pogodbe.

Drži, da so dogovorjene pogodbene obresti več kot 50 % višje od zakonsko določenih zamudnih obresti, in da bi, če ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, zanje (in ne za cel posel) veljala domneva oderuškosti. Vendar gre v obravnavanem primeru za gospodarsko pogodbo.

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravnorelevantne navedbe (in dokazne predloge) strank. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da sporni notarski zapis predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, da toženec ni izkoristil stiske tožnice in si zase izgovoril korist v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal tožnici, da med tožencem kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sprva do dogovorjenega dneva vračil zneskov sploh niso bile dogovorjene nobene obresti, pač pa so bile le za primer tožničine zamude dogovorjene zakonske zamudne obresti, povečane za 50%, da tožnica kljub tako sklenjenim dogovorom, izposojenih zneskov ni vrnila vse do leta 2016, ni mogoče slediti tožničinim trditvam o ničnosti notarskega zapisa zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, saj je tek zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, zakrivila tožnica sama. V notarskem zapisu dogovorjene zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, ne p

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je trenutek teka zastaranja vezan na zapadlost celotne kreditne obveznosti, pri čemer do vložitve predloga za izvršbo, ki je pretrgal tek zastaranja, zastaralni rok še ni potekel. Razlikovati je treba odstop od pogodbe, ki ga zatrjujeta dolžnika, in povzroči njeno prenehanje, in odpoklic pogodbe, zaradi zamude z izpolnitvijo (kreditne) obveznosti, ki je bil podan v obravnavani zadevi. V slednjem primeru pogodba ostane v veljavi, le zapadlost se spremeni tako, da v celoti (predčasno) zapade celotna kreditna obveznost. Odpoklic kredita je le opcijsko upravičenje, ki ga lahko upnik izkoristi ali pa tudi ne. V obravnavani zadevi ga je upnik uporabil kasneje in ne takoj po prvem opominjanju glede zamude z delom kreditne obveznosti, zato je zapadel kredit šele tedaj in ne prej, od tega trenutka pa je tudi začelo teči zastaranje. Dolžnika zmotno menita, da so izterjevane oderuške zamudne obresti. Očitek obrestovanja obresti dolžnika zmotno povezujeta s kombiniranjem pogodbene obrestne mere rednih in zamudnih obresti. Pogodbene obresti so tekle od še ne zapadlega dela kredita, zamudne pa od že zapadlega dela, tako so lahko časovno tek

V obravnavani zadevi je bil na podlagi navedenih Pogodb med strankama dogovorjen t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi klient. Ker sta se pravdni stranki s Pogodbo o odkupu terjatev dogovorili, da se zapadlost odkupljenih terjatev podaljša glede na rok v izjavi dolžnika, ki je sestavni del navedene Pogodbe, in ker sta ob njenem podpisu glede na vse zgoraj pojasnjeno nedvomno vedeli za to izjavo in bistven del njene vsebine (t. j. podaljšanje zapadlosti do 17. 4. 2017) ter z njo soglašali, ni moč slediti toženi stranki, da sedaj ta izjava naj ne bi bila del Pogodbe o odkupu terjatev, ker jo je prvič v pisni obliki videla šele v tem postopku. Prišlo je do odtujitve dela vtoževane terjatve med pravdo, zato se ta lahko na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP nadaljuje in dokonča med istima pravdnima strankama, ne da bi zato morala tožeča stranka prilagoditi tožbeni zahtevek prehodu dela vtoževane terjatve na zavarovalnico. Ker t