3. člen ZIZ

Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.

Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka dolžnikov B. B. in C. C. z dne 22. 10. 2025 pravilno zavrglo, saj je le-ta nedovoljen. Dolžnika namreč v njem nista zatrjevala nobenega novega dejstva v zvezi s samo terjatvijo, ki v času vložitve prejšnjih ugovorov še ne bi obstajalo. Tudi v tem ugovoru po roku sta dolžnika prerekala pravilnost upnikovega obračuna terjatve, in zatrjevala, da je bila terjatev že v celoti poplačana oziroma celo preplačana, kar pa ni razlog, ki bi ga bilo dopustno uveljavljati v ugovoru po roku. Poleg tega je o takšnem ugovoru po roku dolžnikov že bilo pravnomočno odločeno, in sicer s sklepom z dne 14. 7. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1270/2022 z dne 22. 11. 2022. Podana je torej tudi procesna ovira res iudicata.

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj. Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo raz

Namen zavarovanja je dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe in na njo vezanega notarskega zapisa do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi, tudi upoštevajoč sodbo SEU C-287/22, ker bosta imela tožnika tudi v primeru, če bo toženka kljub izdani začasni odredbi s terjatvami razpolagala oz. jih poskušala izterjati v izvršilnem postopku, na podlagi v tem postopku izdane začasne odredbe zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

ZIZ ne določa vrstnega reda izbire sredstev izvršbe, prav tako upnika ne omejuje pri številu izvršilnih sredstev in predmetov izvršbe.

V izreku sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000 z dne 11. 4. 2023 sicer ni navedeno, ali in katere ločitvene pravice prenehajo. Vendar ZFPPIPP v šestem odstavku 221.t člena izrecno določa, da sodišče odločitev o tem, katere zavarovane terjatve se razdelijo na dve terjatvi - novo zavarovano terjatev in novo navadno terjatev in katere ločitvene pravice prenehajo, oblikuje tako, da navede seznam ločitvenih pravic, za katere učinkuje prisilna poravnava iz desetega odstavka tega člena. Določba desetega odstavka 221.t člena ZFPPIPP pa predpisuje, kaj mora vsebovati seznam ločitvenih pravic, ki ga pripravi upravitelj prisilne poravnave. Ugotovitve je sodišče sprejelo v celoti na podlagi jezikovne razlage sklepa o potrditvi prisilne poravnave v zvezi z relevantnima seznamoma, na podlagi zaznavanja jezikovnih znakov. Kar se tiče višine terjatve v tem izvršilnem postopku mora sodišče po uradni dolžnosti poznati podatek, za terjatev v kakšni višini je v teku izvršilni postopek. Sprejemljivost zgolj jezikovne razlage ne pomeni, da sodišče njenega izreka v zvezi s seznamoma ne sme niti prebrati in z vpogledom v znesek, za katerega vodi izvršbo, ugotoviti, da je prav tak znesek te

V primeru ugotovitve zlorabe procesnih pravic je potrebno stranki sodno varstvo odreči. O zlorabi procesnih pravic govorimo takrat, kadar so podani vsi elementi zlorabe pravice, ter ko njen nosilec prestopi meje pravno zavarovanih upravičenj tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Zloraba procesnih pravic je vedno podana v primeru, kadar gre za dolozno oziroma naklepno ravnanje stranke in mora biti izkazan sam namen stranke, da s svojim ravnanjem zlorablja neko procesno pravico oziroma ravna v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Za zlorabo pravice je tudi značilno, da se stranka giblje v pravno priznanih mejah svoje pravice, vendar svojo pravico uresničuje z namenom nekomu drugemu škodovati in na način, ki je za drugega manj ugoden oziroma je v nasprotju s socialno funkcijo pravice. Pravica do sodnega varstva ni absolutna. Cilj ravnanja pooblaščenca upnika ob vložitvi predloga za izvršbo ni zgolj uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva s prisilno izterjavo njegovih preživninskih terjatev, temveč preseganje meje lastnega upravičenja in poseganje v pravico dolžnika s povzročitvijo nepotrebnih stroškov, ki nastanejo z vl

Z dražbo za majhen ostanek dolga je prišlo do nesorazmerja med zahtevo splošnega interesa skupnosti po plačilu dolga državi (ki kot izhaja iz primerjave zatrjevanih plačil dolžnika, kot močnejša stranka postopka nasproti fizični osebi, tudi ni sproti zahtevala utesnitev izvršbe ali predlagala odloga izvršbe na nepremičnine) in zahtevami po varstvu temeljnih pravic posameznika, saj se je prodajala tudi nepremičnina, ki predstavlja dolžnikov dom oziroma dom šestčlanske družine. Pravica do spoštovanja doma posamezniku, ki se sooča z izgubo doma, namreč v določenih primerih zagotavlja posebna procesna upravičenja. Najpomembnejša je zahteva po sodni presoji sorazmernosti posega. Sodišče mora poseg v pravico presojati tudi v luči osebnih (individualnih) okoliščin prizadete osebe. Tako v konkretnem primeru glede na zgoraj navedene konkretne okoliščine višje sodišče zaključuje, da je potrebno dati v tej zadevi pri ugotavljanju, ali je prišlo do zakonitosti dražbe, prednost dolžniku oziroma njegovi pravici do zasebne lastnine oziroma pravici do doma nasproti obligacijski pravici kupca. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake pravice zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve pr

Za prekinitev postopka vzpostavitve etažne lastnine ni zakonskih pogojev. Izvršilni (niti znotraj njega pravdni) postopek v zvezi s sporno nepremičnino ne predstavlja ovire za tek predmetnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Spor o tem, ali nepremičnina dejansko predstavlja premoženje v izključni lasti drugega nasprotnega udeleženca, namreč v izvršilnem postopku ne bo rešen, končna odločitev sodišča o vzpostavitvi etažne lastnine pa tudi ne predstavlja ovire za kasnejše uveljavljanje stvarnih pravic v pravdnem postopku.

Obračun terjatve pomeni uporabo materialnega prava in ne dejanskega vprašanja, rešitev katerega bi bila odvisna od odgovora stranke na poziv sodišča, če je terjatev plačana. Upnik je svoje naredil z vložitvijo predloga za izvršbo, s tem je jasno povedal, koliko terja. Sodišče je tisto, ki mora preveriti, ali je dolžnikov dolžnik v celoti izvršil upnikovo terjatev. Obračun terjatve namreč vključuje tudi uporabo pravnih pravil o obračunu zamudnih obresti.

Iz sodne prakse je razvidno, da se zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke, vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke. Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na

Namen predlaganega zavarovanja je dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa in dodatno zavarovanje s prepovedjo razpolaganja s terjatvami ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno.

Namen izvršbe je prisilno poplačilo terjatev upnika do dolžnika, ki je ta kljub obstoju izvršilnega naslova ni prostovoljno izpolnil. Prisilni poseg na dolžnikovo premoženje je torej dopusten le v obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika. V nasprotnem primeru bi šlo za prekomeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine dolžnika. To pravilo ZIZ upošteva tudi pri ureditvi nepremičninske izvršbe, ko sodišču nalaga, da po prodaji dolžnikove nepremičnine in poplačilu vseh upnikov morebitni presežek kupnine, ki ostane na računu sodišča, vrne dolžniku. V takem položaju torej dolžnik nedvomno ima denarno terjatev do sodišča iz naslova vračila presežka kupnine, pri čemer je takšna denarna terjatev del dolžnikovega premoženja. Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Za denarno terjatev dolžnika do sodišča iz naslova vračila kupnine zakon nikjer ne določa, da bi bila izvršba nanjo nedopustna. Tudi ni odločilno, da razmerje med sodiščem in dolžnikom ni civilnopravno razmerje. Veljavna izvršilno pravna uredit

Začasna odredba je le provizorično pravno varstvo, izjema od pravila, da sodišče zagotavlja sodno varstvo v rednem sodnem postopku z vsemi zagotovljenimi procesnimi jamstvi. Navedeno še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, pri katerih se začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Za nedopustno odločbo presenečenja gre lahko le takrat, ko stranka kljub vsej potrebni skrbnosti z določenim pravnim stališčem sodišča ni mogla računati. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo kakšna takšna stališča sodišča, ki jih tožnika (ki ju zastopa kvalificirana pravna pooblaščenka) ob zadostni skrbnosti že pred izdajo izpodbijanega sklepa ne bi mogla vzeti v zakup. Zgolj dejstvo, da sta izkazana oba kumulativno predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe, še ne pomeni, da je ta nujno utemeljena.

V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na

Čeprav davčna obveznost (razen zamudnih obresti) kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, tj. vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poplačilo s hipoteko zavarovane davčne obveznosti je po izteku zastaralnega roka v izvršilnem postopku tako mogoče doseči izključno z izvršbo na tisto nepremičnino (oziroma nepremičnine), glede katere (katerih) je bil skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 tudi predlog za izvršbo vložen pred iztekom tega roka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema, da sta dolžna plačati tožeči stranki nerazdelno 3,922.878,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glavni razlog za ugoditev pritožbi je bil, da je tožeča stranka izkazala vse predpostavke odškodninske obveznosti, tudi zatrjevano škodo. Že iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da terjatev tožeče stranke ne obstaja z verjetnostjo. Res je, da sodišče prve stopnje praviloma nima znanja za oceno vrednosti motornega čolna. Vendar glede na predhodno ugotovitev o nedoseganju dosedanjega zavarovanja niti 5 % vtoževane terjatve ni mogoče kar sklepati, da bo vrednost motornega čolna očitno presegala nezavarovani 95 % del terjatve.

V postopku izvršbe se določba 319. člena ZPP o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari uporablja smiselno (15. člen ZIZ). Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Tako iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. V prejšnjem postopku do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo (dolžnica tega niti ne trdi), zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana. Upnik lahko, če njegova terjatev ni poplačana, vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo te terjatve, in sicer tudi na sredstva in predmete, na katerih morebitna prejšnja izvršba ni bila uspešna. Navedeno po pojasnjenem ne predstavlja kršitve ponovnega sojenja o isti stvari.

Dolžnik spregleda, da gre za postopek zavarovanja in ne izvršbe. Kot že pojasnjeno zgoraj, se postopek zavarovanja zaključi z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini v zavarovanje denarne terjatve upnika. V postopku izvršbe pa temu dejanju šele sledijo izvršilna dejanja oprave izvršbe z namenom prisilne izterjave terjatve. Zgolj odložitvi teh dejanj (opravi izvršbe) je namenjen institut odloga izvršbe, saj se odloži prisilna izterjava. V primeru odloga zavarovanja, ko upnik ne bi pridobil zastavne pravice na nepremičnini v zavarovanje svoje denarne terjatve in bi bil s tem v negotovosti glede možnosti prisilne izterjave v bodočnosti, bi bil v celoti izjalovljen namen zavarovanja oziroma namen tega instituta.