1013. člen OZ

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Če bi bil tožnik lizingojemalec, bi bil kot tak opredeljen in poimenovan v pogodbi, poleg tega je nelogično tudi, da tožnik v ugovoru tretjega, ki ga je vložil v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ni navajal, da je sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu in ni navajal pravne podlage za uporabo nepremičnin. Ker tožnik ni izkazal, da je lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, svojo pravico do posesti predmeta lizinga pa je utemeljeval na tej okoliščini, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da glede porokov in zastavitelja ni bilo treba banki opraviti pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče opozarja, da je porok in hipotekarni zastavitelj v pravnem razmerju z upnikom in se zavezuje upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Pri tem mora biti porok in zastavitelj seznanjen z bistvenimi sestavinami pogodb, kar je v tem primeru tudi valutna klavzula. Pomembne okoliščine v tem primeru so, da je šlo za kredit in zastavo za nakup stanovanja in da je šlo za razmerje po ZVPot. Če so fizične osebe sodelovale pri posojilu in zavarovanju tega posojila, velja tudi za njih ZVPot, saj odgovarja porok enako kot dolžnik. Ni razloga, da ne bi bilo za njih mogoče uporabiti potrošniškega prava in da bi bil potreben nižji standard obveščanja pri sklepanju pogodb oziroma ni treba opraviti pojasnilne dolžnosti. Pri tem ni pomembno, da po ZPotK, ki je veljal v času sklepanja pogodbe, ni bilo posebej urejeno, da je treba poučiti o bistvenih sestavinah tudi poroka in zastavitelja. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 141/20

OZ v 1013. členu določa, da poroštvena izjava zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo porok izpolnil obveznost glavnega dolžnika in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika. Poroštvena izjava mora vsebovati identifikacijo obveznosti glavnega dolžnika tudi če gre za bodoče in pogojne terjatve glavnega dolžnika.

Zmote ali prevare ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak s tožbo, ki vsebuje oblikovalen zahtevek. Osnovna skrbnost terja, da se človek seznani z vsebino listine, ki jo podpisuje. V poroštveni izjavi je bilo v jasnem in vsakomur razumljivem jeziku napisano, da tožnik s to izjavo jamči banki za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi z vsem svojim premoženjem in bo banki na njen poziv obveznost, ki je dolžnik ne bo poravnal, tudi plačal.

Sodišče mora pri odločanju v zadevi upoštevati navedbe obeh pravdnih strank in celotno procesno gradivo, ki ga ima v spisu. Kljub dejstvu, da je tožnik tekom postopka navajal različne razloge za neobstoj poroštva stečajnega dolžnika za obveznost glavnega dolžnika, in poroštveni zavezi za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v tožbi niti ni nasprotoval, je cilj tožnika, ki ga ta v predmetni zadevi zasleduje, prav ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika A. A. oziroma njegove poroštvene obveznosti do toženke. Veljavnost te pa je, ne glede tožnikovo trditveno podlago, z navedbami v odgovoru na pritožbo in razlago pomena določila zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe, pod vprašaj postavila prav toženka sama. Sodišče prve stopnje je bilo tako, ne glede na vprašanje tožnikove pravočasnosti oporekanja obstoju poroštvene zaveze iz razloga neobličnosti (do katere se sodišče prve stopnje posledično niti ni rabilo posebej opredeliti), že glede na toženkino trditveno podlago po materialnem pravu dolžno presoditi obstoj veljavnosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v smislu določila 1013. člena OZ.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da navedba upravičenca v kontragarancijski pogodbi vpliva na vsebino zaveze tožene stranke kot poroka iz naslova garancije, glede na to, da v kontragarancijski pogodbi upravičenec iz kontragarancije ni enak kot v kontragaranciji.

Poroštvena izjava je vsebovala zadostne podatke, da je obveznost vsebinsko mogoče identificirati oziroma razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, tudi teže in pomena posledic njegove zaveze. Od povprečnega skrbnega človeka, ki je popolno poslovno sposoben, se pričakuje določena stopnja skrbnosti, in sicer da se seznani s tem, kar podpiše. Okoliščina, da toženec pogodb pred podpisom ni prebral, ne more biti upoštevna oziroma ga ne razbremenjuje prevzete obveznosti. Posledice takega malomarnega ravnanja mora toženec zato nositi sam in toženčevo malomarno ravnanje ne more imeti za posledico tožnikove obveznosti, da toženca o zapisanem seznani še ustno. Tožnik je z ustrezno vročitvijo poskušal doseči, da bo toženec s pisanjem (odstopom od pogodbe) seznanjen, ni pa njegova dolžnost, da zagotovi dejansko seznanjenost toženca s pisanjem glede na to, da toženec pisanja ni dvignil.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali navedba upravičenca v kontragarancijski pogodbi vpliva na vsebino zaveze tožene stranke kot poroka iz naslova garancije, glede na to, da v kontragarancijski pogodbi upravičenec iz kontragarancije ni enak kot v kontragaranciji.

Pritožba je utemeljeno grajala odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se je nanašala na odločitev o pobotu terjatev. Prvostopenjsko sodišče namreč ni imelo razlogov za oblikovanje svojega izreka v obliki tričlenskega izreka o glavni stvari, ki se je v praksi uveljavil v primeru pravdnega pobotnega ugovora in na temelju tretjega odstavka 319. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni dala pobotnega ugovora v sami pravdi. Navedla pa je, da naj bi obstajala terjatev Avtohiše, d. o. o., nasproti tožeči stranki. Za pobot se naj bi le-ta dogovorila s tožečo stranko. Na temelju samega zakona pa bi morala delno prenehati terjatev tožeče stranke zaradi pobota najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad Avtohišo, d. o. o. Takšen ugovor pa je zgolj ugovor delno ugasle terjatve. Takšen ugovor je tudi jasen glede tega, da naj bi do delnega prenehanja terjatve tožeče stranke prišlo zunaj tega pravdnega postopka. Za odstavka I in II prvostopenjske sodbe ni pravnega temelja. Pri tem niti ni pomembno, ali je bil ugovor utemeljen ali ne; odločitev prvostopenjskega sodišča je namreč nepravilna v obeh primerih.

V skladu s 1013. členom OZ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Da je zadoščeno temu pogoju obličnosti iz omenjenega člena, mora banka kot kreditodajalec (in hkrati gospodarski subjekt) poroka, ki je posameznik, pred podpisom pogodbe na nedvoumen način seznaniti z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti oziroma izkazati večjo skrbnost, sicer je takšna pogodba v skladu s 55. členom OZ nična. Namen pisnosti oziroma omenjene (strožje) obličnosti je v varstvu poroka pred nepremišljenim podpisom poroštvene izjave.

Čeprav lahko v primeru solidarnega poroštva upnik terja ali glavnega dolžnika ali poroka, je solidarno poroštvo akcesorna obveznost, njegov nastanek in obstoj sta odvisna od glavne obveznosti. V poroštveni izjavi iz 3.3. točke Kontragarancijske pogodbe se je toženka solidarno zavezala, da bo banki poravnala vse obveznosti naročnika kontragarancije družbe G. d.o.o. iz te pogodbe. Na tej podlagi se je oblikovalo pravno razmerje med toženko kot porokom in tožnico kot upnikom poroštvene pogodbe. Ker predstavlja poroštvena pogodba dvostransko obligacijsko razmerje med upnikom in porokom, pri čemer na podlagi 1028. člena OZ pridobi porok, ki je upniku izpolnil svojo obveznost iz poroštvene pogodbe, regresno pravico do dolžnika, to pomeni, da porok (toženka) v obravnavanem primeru na podlagi Kontragarancijske pogodbe ni v nobenem pravnem razmerju z upravičencem iz kontragarancije.

Sodišče izvede dokaz z izvedencem zgolj, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP). Za obračun zamudnih obresti pa ima sodišče na voljo ustrezne programe, s katerimi lahko izračun naredi samo, zato za ugotovitev višine zamudnih obresti izvedenec ni potreben. Enako velja tudi za obračun pogodbenih obresti, ki so bile določene s fiksno obrestno mero, saj toženka dvoma v pravilnost obračuna tožnice, ki bi ga bilo treba preveriti z izvedencem, ni vzpostavila. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga v njeno pravico do izvedbe dokaza ni bilo poseženo.

Predlog se zavrne.

OZ v 1013. členu za veljavnost poroštvene pogodbe ne zahteva, da sta izjavi volje obeh pogodbenih strank (poroka in upnika) dani v pisni obliki. Pisna oblika je kot pogoj za veljavno sklenitev poroštvene pogodbe določena le v zvezi z izjavo poroka, upnik pa lahko poda izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe tudi ustno. Navedbe, ki se nanašajo na vsebino dogovora med toženko in prevzemnikoma njenega poslovnega deleža v podjetju F., d.o.o., so za ugotavljanje prenehanja poroštvene obveznosti toženke nerelevantne. S prevzemom poslovnega deleža toženke v glavnem dolžniku prevzemnika nista vstopila tudi v pravni položaj toženke kot porokinje. Za uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) mora pritožnik konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se protispisnost nanaša, in tudi, kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka nasprotuje, pri čemer mora navesti tudi mesto v teh dokumentih, iz katerih naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo.

Toženec se je zavezal kot solidarni porok in odgovarja upnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnica zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Ker toženec tudi ni oporekal višini terjatve, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno in zakonito ugodilo.

Stranka, ki je v zmoti, lahko pred sodiščem zahteva razveljavitev pogodbe, sicer pogodba ostane v veljavi.

Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše. Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti. Dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna. Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje. Načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora z

Žig ob podpisu ne more izključiti toženčeve vloge fizičnega subjekta kot poroka na način, kot sam meni. Poroštvena izjava je sklenjena skladno z določili 1012. in 1013. člena OZ in ji ni mogoče očitati nobenih napak, niti vsebinskih, niti oblikovnih.