VSL sodba in sklep I Cpg 564/2015

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper II. in IV. točko izpodbijane sodbe se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbama tožene stranke zoper popravni sklep z dne 24.12.2014 in zoper dopolnilni sklep z dne 5.3.2015 se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke do plačila njene terjatve do stečajnega dolžnika v višini 7.446,09 EUR iz nepremičnine posamezni del stavbe št. 13 v stavbi št. 684, k. o. X (ID znak 000, ID 000) pred plačilom terjatev drugih upnikov stečajnega dolžnika iz tega premoženja v stečajnem postopku opr. št. St 232/2012, (II.) ugotovilo, da na tej nepremičnini ni pravno veljavno nastala hipoteka ID 001 v korist tožene stranke za zavarovanje terjatve v višini 7.216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2012 dalje do plačila, in izvršilnih stroškov v višini 160,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila, ter vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila, ter vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter se dovoli izbris navedene hipoteke v zemljiški knjigi, (III.) ustavilo postopek v delu, v katerem tožeča stranka umika zahtevek na ugotovitev, da je izvršba na tej nepremičnini nedopustna, in (IV.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo.

2Zoper I., II. in IV. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo dodeli drugemu sodniku. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje IV. točko izreka popravilo tako, da je dodalo še znesek stroškov – 860,51 EUR.

5Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, pri čemer je sodišče prve stopnje na pritožbo tožeče stranke izdalo še dopolnilni sklep, ki je naveden v nadaljevanju, in s tem odločilo o pritožbi tožeče stranke. Zato se višje sodišče s to pritožbo ni ukvarjalo.

6Tožena stranka se je zoper ta sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče ta sklep razveljavi ter tožeči stranki naloži povračilo njenih stroškov.

7Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

8Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki stroške sodne takse za tožbo v znesku 321,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Tožena stranka se je zoper ta sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče ta sklep razveljavi ter tožeči stranki naloži povračilo njenih stroškov.

10Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

11Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožbi zoper popravni sklep in dopolni sklep pa sta utemeljeni.

12Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izrecno navedla, da se pritožuje le zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Izrecno je izpustila III. točko izreka. Kljub temu je v pritožbi opozorila, da je odločitev v III. točki izreka po svoji naravi sklep in ne sodba, kar je sicer pravilno, saj sodišče o umiku izda sklep in ne sodbo, pri čemer tudi odloča o umiku tožbe in ne zahtevka. Vendar pa to na položaj tožene stranke ne vpliva. Ker tudi izrecno ni vložila pritožbe zoper ta del odločbe, se višjemu sodišču s tem ni bilo treba podrobneje ukvarjati in o tem odločiti.

13Ugotovitve, da naj bi v stečajnem postopku nad G. d. o. o. – v stečaju (zadevo obravnava Okrožno sodišče v Kranju pod opr. št. St 232/2012) sodišče prerekalo izločitveno pravico tožeče stranke, toženi stranki priznalo terjatev in ji pogojno priznalo ločitveno pravico (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) so napačne, saj sodišče v stečajnem postopku ne priznava ali prereka terjatev, temveč se o prijavljenih terjatvah, ločitvenih in izločitvenih pravicah izjavi stečajni upravitelj kot edini pristojni za take odločitve (61. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP in 303. člen ZFPPIPP). Ta je tukajšnji toženi stranki priznal ločitveno pravico pod razveznim pogojem, ki se uresniči s pravnomočnostjo sodne odločbe, s kateri bi bil ugotovljen obstoj izločitvene pravice tukajšnje tožeče stranke. Iz javno objavljenega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 4.10.2012 v zadevi St 232/2012, ki je del sklepa o preizkusu terjatev, pa nadalje izhaja, da je ločitveno pravico tukajšnje tožene stranke prerekala tukajšnja tožeča stranka, ki jo je stečajno sodišče napotilo, da mora vložiti zahtevo za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev pa ne izhaja, da bi tukajšnja tožeča stranka prerekala tudi samo terjatev, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje.

14Ugotovitve izpodbijane sodbe glede napotitve tožeče stranke v zvezi s prijavljeno izločitveno pravico za odločanje v tej zadevi niso pomembne. V tej zadevi je treba le upoštevati pravnomočno sodno odločbo – sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 708/2012 z dne 9.7.2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1584/2013 z dne 11.3.2014, v katerih je pravnomočno odločeno, da sporna nepremičnina (parkirišče) ni del stečajne mase stečajnega dolžnika G. d. o. o. – v stečaju in da mora stečajni dolžnik tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njene lastninske pravice, upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da je tožeča stranka, in ne stečajni dolžnik, v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornega parkirišča.

15Pritožba ima prav, da izpodbijana sodba ne vsebuje potrebnih razlogov za odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč le povzelo dejstva o nakupu sporne nepremičnine in o tem, da tožeča stranka do začetka stečajnega postopka nad prodajalcem ni vpisala lastninske pravice na tej nepremičnini, ki jo ima sicer v posesti, nadalje povzema dejstva (delno napačno, kot je navedeno že zgoraj) glede prerekanja in napotitve v stečajnem postopku nad prodajalcem, dejstva glede zgoraj navedenih sodb okrožnega in višjega sodišča v zadevi I Pg 708/2013 in pa dejstva iz izvršilnega postopka. Nadalje obrazložitev vsebuje ugotovitev, da sporna nepremičnina ni več del stečajne mase (kar sicer niti ni pravilno, saj iz prej navedene pravnomočne sodbe izhaja, da ni del stečajne mase), nadalje pa so v obrazložitvi podane trditve o prednosti tožeče stranke pred toženo stranko, ne da bi bila ta trditev obrazložena in podprta z določbami materialnega prava, nato pa obrazložitev vsebuje že zaključek, da je sodišče prve stopnje zato zahtevku ugodilo, pri čemer je še navedlo, da izbris zastavne pravice pomeni realizacijo 1. in 2. točke izreka in da tožeča stranka vsekakor ima pravico do izbrisne tožbe tudi po določbah Zakona o izvršbi.

16Napačna je že navedba zakona, saj v slovenskem pravnem redu velja Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ in ne Zakon o izvršbi. Poleg tega pa ta zakon ne vsebuje določb o izbrisni tožbi, temveč so te določbe v Zakonu o zemljiški knjigi – ZZK-1 (od 243. do 245. člena ZZK-1). Pri tem pa sodišče prve stopnje sploh ni preizkušalo obstoja pogojev za ugoditev izbrisni tožbi, popolnoma pa je spregledalo tudi 2. odstavek 170. člena ZIZ, ki določa, da z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, na kar se sklicuje tudi tožena stranka. Zato je pomembno vprašanje, kdaj je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem parkirišču, saj je od tega odvisno, kdo ima "močnejšo pravico", kot se je izrazilo sodišče prve stopnje. To pa je vprašanje, ki presega možnost odločanja višjega sodišča, da bi o tem prvič odločalo samo, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo možnost pritožbe zoper to odločitev. Prav tako višje sodišče ne more samo prvič presojati pogojev za izbrisno tožbo, katere možnost je sodišče prve stopnje pavšalno navrglo (z navedbo napačnega zakona), ne da bi pogoje zanjo tudi samo presodilo. O vsem navedenem izpodbijana sodba sploh ne vsebuje nobenih razlogov.

17Pri tem pa višje sodišče še ugotavlja, da prvi del II. točke izreka izpodbijane sodbe vsebuje ugotovitev dejstev (da hipoteka ni pravno veljavno nastala), za katero ni jasno, kje naj bi bila podlaga za tako ugotovitveno tožbo v skladu s 181. členom ZPP in sodišče prve stopnje tega tudi ni v ničemer pojasnilo.

18Pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev glede I. točke izreka izpodbijane sodbe. Nosilni razlog za odločitev, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke, je dejstvo, da je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da nepremičnina ni del stečajne mase, pri čemer pa tožena stranka trdi, da je nepremičnina bila del stečajne mase ob začetku stečajnega postopka nad G. d. o. o. – v stečaju. Višje sodišče glede na to ocenjuje, da lahko samo odpravi to kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZFPPIPP (1. odstavek 354. člena ZPP).

19Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov iz tega premoženja (1. odstavek 20. člena ZFPPIPP). Kadar je ločitvena pravica v stečajnem postopku priznana, sodišče v sklepu o preizkusu terjatev ob ugotovitvi ločitvene pravice stečajnemu dolžniku naloži tudi prednostno poplačilo zavarovane terjatve iz tega premoženja (304. člen ZFPPIPP) oziroma v primeru prerekanja take ločitvene pravice, kot je obravnavana, izda o tem poseben sklep po neuspešnem končanju pravdnega postopka (6. odstavek 308. člena ZFPPIPP). Navedeno pa pomeni, da mora biti premoženje, ki je predmet zavarovanja, del stečajne mase, ki jo proda stečajni upravitelj in po izdaji sklepa o prednostni razdelitvi poplača ločitvenega upnika. Sporna nepremičnina – parkirišče – pa ni del stečajne mase (224. člen ZFPPIPP), saj ne gre za premoženje stečajnega dolžnika, zato je pravilna ugotovitev, da na tem premoženju ne obstaja ločitvena pravica, ki bi v stečajnem postopku nad nelastnikom nepremičnine upravičevala prednostno poplačilo upnikove terjatve, torej terjatve tožene stranke, iz določenega premoženja stečajnega dolžnika.

20Na to ne more vplivati dejstvo, da je izvršilno sodišče (Okrajno sodišče v Kranju v zadevi In 13/2012) s sklepom z dne 16.8.2013 odločilo, da ločitvena pravica, pridobljena v postopku izvršbe, ostane v veljavi v smislu 2. odstavka 280. člena ZFPPIPP. Pri tem izvršilno sodišče preverja le pravočasnost prijave terjatve in ločitvene pravice, ne spušča pa se v veljavnost nastanka ločitvene pravice. To je stvar pravdnega postopka, ki teče zaradi prerekanja ločitvene pravice v stečajnem postopku in napotitve na pravdo (308. člen ZFPPIPP). Zato sklep izvršilnega sodišča ni pravnomočna odločba o obstoju ločitvene pravice, ki bi preprečevala odločanje o njenem dejanskem obstoju v pravdnem postopku.

21Odločitev o neobstoju ločitvene pravice je torej pravilna, čeprav je bila pomanjkljivo obrazložena, vendar pa je višje sodišče to kršitev lahko samo odpravilo.

22Glede na navedeno je višje sodišče po odpravi kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbo tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Nadalje je ugodilo pritožbi zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena in 355. člen ZPP), pri čemer napotki izhajajo iz 16. in 17. točke te obrazložitve. Ker je sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, torej IV. točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pa tudi popravni in dopolnilni sklep, ki se oba nanašata na stroške pravdnega postopka, saj je odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odvisna od uspeha v pravdi, ki zaenkrat še ni znan (154. člen ZPP).

23Tožena stranka je v pritožbi predlagala, naj višje sodišče v primeru razveljavitve sodbe zadevo dodeli drugemu sodniku. Če višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Za tako odločitev mora imeti višje sodišče utemeljene razloge, ki jih zakon sicer ne našteva, upoštevajo pa se razlogi, ki bi kazali na to, da bo ponovno sojenje po istem sodniku ogrozilo učinkovit potek sojenja, predvsem zato, ker je sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, trdno na svojih, po mnenju pritožbenega sodišča napačnih pravnih stališčih. Tako tudi Jan Zobec v 3. knjigi dela Pravdni postopek, zakon s komentarjem na strani 459 (GV Založba 2009).

24Tožena stranka je svoj predlog le navrgla, ni ga pa z ničemer obrazložila. Višje sodišče pa samo ne najde razlogov, zaradi katerih bi predodelitev zadeve tudi odredilo. Zato ni izkoristilo pooblastila iz 356. člena ZPP.

25Ker je višje sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je tudi odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).