339. člen ZFPPIPP

Glede na izpostavljene okoliščine višje sodišče ne vidi podlage, po kateri bi pogodbenicama odreklo možnost poprave pogodbenega določila in nasprotovalo njuni volji skleniti novo prodajno pogodbo in s tem ponoviti zgolj fazo sklenitve prodajne pogodbe potem, ko je bila predhodna faza zbiranja zavezujočih ponudb in izbire najugodnejše ponudbe izvedena brez nepravilnosti. Nasprotno pritožničina zahteva po ponovitvi celotnega postopka prodaje po eni strani vključuje ponovitev že uspešno izvedenih faz postopka prodaje, po drugi strani pa predstavlja določitev nižje izhodiščne cene in časovni zamik zaradi teka rokov v novem postopku zbiranja zavezujočih ponudb. Nič od navedenega ne predstavlja zasledovanja načela po hitrem postopanju in načela zagotovitve najugodnejših pogojev glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, kar je dodaten razlog, da šteje višje sodišče zahtevo za izvedbo novega postopka prodaje za neutemeljeno.

Višje sodišče lahko pritrdi pritožbenemu stališču, da je zavrnitev soglasja pomenila, da je pogodba z dne 27. 12. 2022 prenehala veljati (prvi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Ne more pa pritrditi pritožbenemu stališču, da je bil zaradi tega postopek prodaje neuspešen in ga je treba v celoti ponoviti. Takšen zaključek po presoji višjega sodišča ni mogoč v situaciji, ko je bila faza zbiranja zavezujočih ponudb in izbire najugodnejše ponudbe izvedena brez nepravilnosti in je interes pogodbenic za sklenitev prodajne pogodbe še naprej brez dvoma obstajal, ko se ugotovljena nepravilnost ni nanašala na izveden način prodaje ali na izbiro kupca, ampak na pogodbeno določilo, glede katerega sta pogodbenici jasno izrazili soglasje, da ga bosta brez odlašanja uskladili z ZFPPIPP.

V kolikor so ponudbe v nasprotju s kogentnimi zakonskimi predpisi, upravitelj ne potrebuje soglasja upnikov, da teh ponudb ne upošteva oziroma jih zavrne. Rok za plačilo kupnine ne sme biti daljši od treh mesecev po sklenitvi pogodbe, kar pomeni, da je rok plačila, ki ga je ponudil C. d. o. o. (10 let) neveljaven, s tem pa je neveljavna tudi njegova ponudba.

Ni nobenega dvoma, da je dolžnik s podpisom Sporazuma prevzel obveznosti, ki ne le da so bistveno presegale njegovo premoženje, temveč je dolžnik s tem očitno prevzel obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Dolžnik je prevzel solidarno poroštvo, ob tem, da ni imel premoženja, s katerim bi prevzete obveznosti lahko izpolnil.

Naziv kupca kot je naveden v izreku sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe se mora ujemati s kupcem iz Prodajne pogodbe oziroma s kupcem, ki je na javni dražbi kupil premoženje stečajnega dolžnika. V obravnavanem primeru ni sporno, da predstavljajo nepremičnine mesno predelovalni obrat. Vse premičnine, ki so bile hkrati predmet prodaje na javni dražbi, se uporabljajo za delo v navedenem obratu, kar izhaja iz opisa premičnin na seznamu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, pa tudi že prej Predloga za prodajo, sklepa o prodaji in razpisa druge javne dražbe. Če je temu tako, ustrezajo vse sporne premičnine pojmu pritiklin, kot je opredeljen v 17. členu SPZ. Sodišče prve stopnje je v okviru odločanje z izpodbijanim sklepom materialno pravno napačno presojalo utemeljenost podaje soglasja le v skladu z določbo 322. člena ZFPPIPP, zaradi česar je v celoti odpadla presoja utemeljenosti po 2. točki sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in presojalo, če je vsebina prodajne pogodbe v skladu s 337. do 343. členom ZFPPIPP, pri čemer iz 339. člena ZFPPIPP izhaja, da mora biti v prodajni pogodbi določen rok za plačilo kupnine in izroči

V primeru, ko stečajni dolžnik po poteku preizkusne dobe predlaga podaljšanje preizkusnega obdobja, predlogu ni mogoče ugoditi. Ugovor proti odpustu obveznosti je treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja.

Prodajna pogodba, ki ima alternativno predvideno možnost plačila kupnine s pobotom, ni v nasprotju z zakonom. V pritožbi izrecno zatrjevani 264. člen ZFPPIPP takšnemu načinu poplačila ne nasprotuje, saj ne ureja prodaje stečajne mase in razdelitve kupnine. Mora pa sodišče predhodno izpeljati postopek razdelitve.

Zgolj dejstvo, da je dolžnik zaposlen in prejema plačo, še ne pomeni, da je v celoti sposoben poplačati svoje obveznosti. Upnik niti ne zatrjuje, da bi dolžnik lahko v celoti izpolnil vse svoje obveznosti, pač pa le, da bi lahko izpolnil njegovo terjatev.

Dolžniku se obveznosti odpustijo z izdajo sklepa o odpustu obveznosti in ne že z izdajo sklepa, s katerim se postopek odpusta obveznosti začne. Med kazniva dejanja proti premoženju sodi tudi kaznivo dejanje goljufije, ne glede na to, po katerem pravu in pred katerim sodiščem je bil dolžnik obsojen za tovrstno kaznivo dejanje in ne glede na to, proti čigavemu premoženju je storil to kaznivo dejanje.

Sodna praksa je glede brezplačnega opravljanja funkcij oziroma dela enotna: tak način predstavlja odpoved premoženjski pravici, to je pravici do plačila za opravljeno delo. Dolžnica bi z začetkom postopka osebnega stečaja sodišče morala obvestiti, da brezplačno opravlja funkcijo direktorice in za nadaljnje brezplačno opravljanje le-te pridobiti soglasje. Da tega ni storila je nesporno. Tudi če je bila funkcija dolžnice kot direktorice le formalna, bi ji določeno plačilo za opravljanje te funkcije pripadalo, kar nedvomno izhaja iz Pogodbe o poslovodenju. Ravnanje dolžnice, ki brez soglasja sodišča opravlja funkcijo zakonite zastopnice v gospodarski družbi neodplačno, ni niti vestno niti pošteno ravnanje. Razlogi za tako ravnanje za odločitev ne morejo biti relevantni, prav tako pa niso relevantni pritožbeni razlogi, da premoženje, ki se mu je dolžnica odpovedala, ne bi zadoščalo niti za kritje stroškov stečajnega postopka. Pri odločanju o utemeljenosti upraviteljevega ugovora gre namreč za presojo ravnanj dolžnice – odpoved premoženjski pravici brez soglasja sodišča. Zato višina zneska, ki se mu je dolžnica na ta način odpovedala, ni relevantna, s tem pa tudi ne dolžničino

Za predkupnega upravičenca se uporabljajo določila 347. člena ZFPPIPP. Če le-ta svojo pravico uveljavi, mora kupnino poravnati, saj je šele z izjavo o uveljavljanju predkupne pravice, sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine v roku iz pogodbe predkupna pravica pravilno uveljavljena. Sodišče sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem izda le v primeru, da je vse navedeno izpolnjeno, torej da je tudi plačana kupnina, torej tudi upravitelj izdajo soglasja predlaga šele, ko je vse izpolnjeno (vključno s plačilom kupnine). Določila tretjega odstavka 341. člena ZFPPIPP se za predkupnega upravičenca ne uporabljajo, saj je predpostavka za veljavnost sklenjene pogodbe tudi plačilo kupnine, s čimer se šele izkaže, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavljena. Ravno iz teh razlogov pa predkupni upravičenec tudi ne more odkloniti plačila kupnine, dokler sklep sodišča o soglasju k prodajni pogodbi ne postane pravnomočen. Ob izdaji soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe je treba preveriti, ali je prodaja potekala zakonito, kar pomeni, da mora sodišče v skladu s sedmim odstavkom 341. člena ZFPPIPP preveriti tudi, ali so bila pravilno upoštevana določila

Sodišče prve stopnje ni odstopilo od veljavne sodne prakse in je na razumljiv način pojasnilo, zakaj upnik s svojimi argumenti ne more biti uspešen. Pri tem se je z vsemi njegovimi argumenti seznanilo, jih obravnavalo ter se do njih opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do vsakega od očitkov opredelilo in navedlo, katere šteje kot neutemeljene, katere kot neizkazane, katere kot neodločilne in katere kot tiste, o katerih je sodišče prve stopnje že odločalo, ko je obravnavalo prvi upnikov ugovor proti odpustu obveznosti in ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje ni kršilo temeljnih človekovih pravic niti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakonodajalec ne bi smel različno urejati položajev posameznih pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Bistveno enake primere mora torej obravnavati enako. Upnik in dolžnica nista v enakem položaju, saj je dolžnica v postopku osebnega stečaja in mesečno prejema le znesek denarnih sredstev, določen v 102. členu ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom ZFPPIPP. In ker stroški, nastali v zvezi z ugovorom proti odpustu obvezn

O predlogu za odpust obveznosti je bilo že pravnomočno odločeno, v tem pritožbenem postopku pa pravilnosti in zakonitosti že pravnomočnih sklepov ni dopustno preizkušati. Zato višje sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija pravilnost predhodnih odločitev.

Vrhovno sodišče RS ni dopustilo izjeme od siceršnje zakonske prepovedi uveljavljanja izpodbojnih oz. ničnostnih zahtevkov zaradi možnosti korekcije morebitnih "navadnih" napak, storjenih v postopku prodaje premoženja stečajnega postopka, katerih obstoj je (bilo) možno uveljavljati tudi tekom samega postopka prodaje z ustreznimi pravnimi sredstvi v samem stečajnem postopku. To bi bilo tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, da se s prepovedjo uveljavljanja zahtevkov zavaruje kupca premoženja stečajnega dolžnika. Dopustnost teh zahtevkov je potrebno obravnavati z restriktivnim pristopom in jih dopustiti (in vsebinsko obravnavati) zgolj takrat, ko so dejansko izkazane "sumljive okoliščine", ki kažejo na zlorabo postopka, in ne zgolj na morebitne nepravilnosti v postopku.

Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da je druga dopolnitev pritožbe nedovoljena, zato ker je identična s prvo dopolnitvijo pritožbe, o kateri je višje sodišče že odločalo. Ker je bila druga dopolnitev pritožbe poslana v roku, bi jo sodišče prve stopnje moralo predložiti v reševanje višjemu sodišču, kot to utemeljeno opozarja pritožnik. Prav tako pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je vsebinsko presojalo utemeljenost druge dopolnitve pritožbe, čeprav je za to pristojno višje sodišče. Ker višje sodišče ni odločilo o obeh dopolnitvah pritožb (ki sta bili poslani v roku), odločitev višjega sodišča tudi ni mogla postati pravnomočna.

V obravnavanem primeru je v oklicu javne dražbe navedeno, da vse davčne in druge javne obveznosti ter stroški prenosa lastništva bremenijo kupca, sodišče prve stopnje pa je glede na okoliščine konkretnega primera, v katerih upravitelj ni dal vseh podatkov o tem, kdaj je dolžnik nepremičnino pridobil v last, vključno z davčnim vidikom te dobave, sicer pritrdilo upravitelju, da kljub v oklicu javne dražbe zapisani prevalitvi plačila davčnih obveznosti na kupca, tega bremena v prodajni pogodbi upravitelj ni mogel prevaliti na kupca, ker ga o tem ni pravočasno obvestil, ravno zaradi navedenega pa je zavrnilo soglasje k sklenitvi take pogodbe, s čimer je doseglo nastop razveznega pogoja, to pa je prenehanje veljavnosti sklenjene prodajne pogodbe.

Ni sporno, da je bila varščina plačana po roku, vendar zato izpodbijani sklep še ni nepravilen in nezakonit. Prva prodaja ni bila uspešna, ker ni bilo nobenega ponudnika, na drugi prodaji pa je bil le en ponudnik, kateremu so bili vrednostni papirji tudi prodani. S tem, ko je bila v novem prodajnem postopku pogodba sklenjena z edinim ponudnikom, je vsekakor bil uresničen namen varščine, ki je v tem, da ponudnik izkaže kontrahirno resnost. Ni pa sporno, da je bila varščina vplačana pred odpiranjem ponudb. Pritožnik navaja, da bi bilo treba prodajo razveljaviti in opraviti ponovno prodajo, ker meni, da bi neupoštevanje ponudbe kot veljavne pomenilo boljše pogoje za poplačilo upnikov, saj bi se postopek prodaje nadaljeval, s tem bi se odprla možnost za pristop novih ponudnikov in posledično verjetnost višanja ponudbene cene nad izklicno. Vendar je to le hipotetična trditev, ki ni v ničemer trditveno in dokazno konkretneje podprta; zlasti ne ob dosedaj neuspešni prodaji tega dela stečajne mase.

Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.

Če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem in od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga stečajnega dolžnika še ni preteklo deset let, odpust obveznosti ni dovoljen. Mnenje upravitelja glede dolžine preizkusnega obdobja iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP se dolžniku ne vroča in sodišče nanj tudi ni vezano. Mnenje je le v pomoč sodišču v zvezi s presojo obstoja okoliščin, ki so po četrtem odstavku 400. člena ZFPPIPP odločilne za določitev preizkusnega obdobja. S tem pa dolžniku ni kršena pravica do izjave, saj mu je v zvezi z dolžino preizkusnega obdobja omogočeno celo pravno sredstvo - ugovor proti odpustu obveznosti zaradi predolgega preizkusnega obdobja. Opisan postopek je za dolžnika celo ugodnejši, saj se možnost ugotavljanja relevantnih okoliščin za določitev preizkusnega obdobja s tem pomakne v čas, ko preizkusno obdobje že teče, v nasprotnem primeru (kot ga razume dolžnik), pa bi se ugotavljanje okoliščin za določitev preizkusnega obdobja lahko zavleklo, s tem pa tudi začetek teka le-tega. Čim je bil

Sodišče mora pred izdajo sklepa o soglasju k prodajni pogodbi (med drugim) preveriti, če je bila prodaja opravljena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji. To ne pomeni, da se sodišče omeji zgolj na presojo vsebine pogodbe in sklepa o prodaji, pač pa, da presoja potek prodaje kot celote. Le pravilno izveden postopek prodaje je namreč lahko v skladu s sklepom o prodaji.