280. člen ZFPPIPP

Iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki se nahaja tudi v elektronskem spisu sodišča prve stopnje, izhaja tako prijava izterjevane terjatve kot ločitvene pravice, zato bi sodišče prve stopnje ločitveno pravico moralo obdržati v veljavi.

Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zav

Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek o izvršbi zoper tretjega dolžnika in odločilo, da ostane v veljavi ločitvena pravica, prodaja premoženja, ki je predmet te ločitvene pravice in plačilo terjatve zavarovane s to ločitveno pravico, pa se opravi v stečajnem postopku, kot to natančno določata drugi in četrti odstavek 280. člena ZFPPIPP.

Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati. Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika

Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila sklepa o izvršbi in o nadaljevanju izvršbe na dodatne dolžnikove terjatve pravilno vročena dolžnikovim dolžnikom. Ni sporno, da se je nad dolžnikom 22. 9. 2022 začel stečajni postopek. Torej sta bila sklepa vročena dolžnikovim dolžnikom pred začetim stečajem nad dolžnikom. Rubež je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku.

S sklepom o preizkusu terjatev v zvezi s končnim seznamom preizkušenih terjatev je bila tožnica napotena na pravdo, da v zakonsko določenem roku meseca dni po objavi sklepa o preizkusu terjatev vloži tožbo z zahtevkom za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve ter ločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko v tej pravdi tožbo spremenila tako, da bi, poleg obstoječega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe, uveljavljala še tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve in/oziroma zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, česar pa ni storila. Pri ugotavljanju, ali ima tožeča stranka pravno korist od vložene ugotovitvene tožbe, mora sodišče upoštevati dejansko in pravno stanje v času zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

Da sklep o ustavitvi izvršbe do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil izdan, ni ključnega pomena. Z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom je prišlo do prekinitve izvršilnega postopka po 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, temu pa po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev v stečajnem postopku neizogibno sledi ustavitev postopka izvršbe po eni od alinej drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Gre za ustavitev izvršbe po samem zakonu (ex lege), zaradi česar je sklep o ustavitvi izvršbe le deklaratorne narave. Ker se izvršilni postopek zaradi posledic stečajnega postopka nad dolžnikom v nobenem primeru ne bo več nadaljeval, izvršbe ni več mogoče izreči za nedopustno (kot se glasi tožbeni zahtevek) in tožnik ne more imeti več pravnega interesa za tožbo. V tej pravdi si tožnik po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi pritožnik A. A. imel možnost vložitve ugovora tretjega, s katerim bi v okviru izvršilnega postopka uveljavljal solastninsko pravico na predmetu izvršbe le do konca izvršilnega postopka, te svoje pravice pa pravočasno ni izkoristil. Posledično, ker je pridobil lastninsko pravico do ½ po koncu izvršilnega postopka na podlagi izločitvenega zahtevka v samem stečajnem postopku, je pridobil lastninsko pravico hkrati z obremenitvami, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi zaradi akcesorne narave zastavne pravice. Dejstvo je, da je s priznanjem izločitvene pravice pritožniku bilo zgolj ugotovljeno, da ta delež ne sodi v stečajno maso, ker ni v lasti stečajne dolžnice, saj je pritožnik na njej izvirno pridobil lastninsko pravico. Priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku namreč ni povezano z vprašanjem obstoja terjatve upnika, temveč zgolj z vprašanjem resničnega dejanskega lastništva določenega premoženja s strani stečajnega dolžnika oziroma z obsegom stečajne mase. Pritožnik sicer v pritožbi trdi, da je terjatev prenehala zaradi odpusta obveznosti v stečajnem postopku zoper dolžnico B. B., vendar pa ne ZIZ ne ZZK-1 ne omogo

Upnik obstoj svoje terjatve zoper dolžnika dokazuje s pravnomočno sodbo. Gre torej za judikatno terjatev, glede katere ne more biti dvoma o njenem obstoju. O predhodnem vprašanju obstoja odškodninske obveznosti dolžnika je bilo tako na matičnem področju že odločeno z učinki pravnomočnosti. Kadar se pri odločanju o kakšnem drugem zahtevku vprašanje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, pojavi kot predhodno, je sodišče na pravnomočno odločbo vezano. Sodišče o tem vprašanju ne sme znova odločati, temveč mora prejšnjo sodbo vzeti za podlago svoje odločitve.

Če sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago drugega odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa četrti odstavek 120. člena ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke

Sklep po 1. točki drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP ima naravo procesnega sklepa, ki sam zase ne ustvarja materialnopravnih učinkov. Pomeni le, da v primeru stečaja nad dolžnikom premoženja, na katerem je pridobljena ločitvena pravica, ne bo prodajalo izvršilno sodišče (zaradi česar le-to ustavi postopek izvršbe), ohranitev ločitvene pravice v veljavi pa ne spremeni pravnega položaja ne dolžniku ne upniku - le-ta je namreč morala biti pridobljena že pred začetkom stečajnega postopka (stečajni upravitelj jo je nenazadnje v obravnavanem primeru tudi priznal). Zgolj z izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe, pri čemer sodišče prve stopnje ni razveljavilo tudi izvršilnih dejanj, v upnikovo ločitveno pravico ni poseglo. V stečajnem postopku, če je predmet prodajne pogodbe nepremičnina, sodišče po plačilu kupnine na predlog upravitelja izda sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, s katerim odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca stečajnem postopku. Ker je s prisilno prodajo v stečajnem postopku uresničeno prednostno poplačilno upravičenje, s to prodajo oziroma dosledneje s prenosom lastninske pravice na kupca kot zadnjim dejanjem te prisilne

Sklep po 1. točki drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP ima naravo procesnega sklepa, ki sam zase ne ustvarja materialnopravnih učinkov. Pomeni le, da v primeru stečaja nad dolžnikom premoženja, na katerem je pridobljena ločitvena pravica, ne bo prodajalo izvršilno sodišče (zaradi česar le-to ustavi postopek izvršbe), ohranitev ločitvene pravice v veljavi pa ne spremeni pravnega položaja ne dolžniku ne upniku - le-ta je bila namreč pridobljena že z vknjižbo hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi. Izdaja takšnega sklepa seveda ne zavezuje stečajnega sodišča (ali upravitelja) v smislu poseganja v njegovo pristojnost odločanja po četrtem odstavku 280. člena ZFPPIPP. Omenjena določba se nanaša na postopanje stečajnega sodišča le v primeru premoženja, ki sestavlja stečajno maso. Če stečajno sodišče (seveda povsem samostojno) presodi, da določeno premoženje ne sodi v stečajno maso in ga v stečajnem postopku zato ne bo prodalo, izvršilno sodišče v to z izdajo sklepa po 280. členu ZFPPIPP ne more posegati.

Nepremičnine, ki so last drugega pravnega subjekta, ne morejo biti del stečajne mase in upniki se iz tujega premoženja ne morejo poplačati. Temu logično sledi, da toženec ne more imeti ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika, ki ni več v njegovi lasti. Tožnica je v zadostni meri in substancirano izpodbijala terjatev toženca do stečajnega dolžnika, zato bi se moralo sodišče do tega vprašanja opredeliti oziroma konkretneje obrazložiti, zakaj terjatve ni substancirano izpodbijala.

Tretji v pritožbi kot bistveno uveljavlja, da mu je bila v stečajnem postopku že pravnomočno priznana izločitvena pravica na zadevnih zarubljenih premičninah, upnik pa se je svoji ločitveni pravici odpovedal in je s tem nastal enak položaj, kot da ločitvena pravica ne bi bila prijavljena. Gre torej za vprašanje konkurence dveh privilegiranih upnikov – ločitvenega, to je upnika v predmetnem izvršilnem postopku, in izločitvenega – tretjega. Le-ta namreč meni, da je izločitveni upnik v razmerju do stečajnega dolžnika, saj naj bi bil sam lastnik zadevnih zarubljenih premičnin. O tem, kakšno je razmerje med ločitvenim in izločitvenim upnikom stečajnega dolžnika, pa ne more presojati sodišče v izvršilnem postopku, temveč je to stvar stečajnega postopka. Zato bi moral tretji v stečajnem postopku, v katerem mu je bila izločitvena pravica priznana, zahtevati, da se upnikova zastavna pravica na zarubljenih premičninah izbriše iz registra neposestnih zastavnih pravic. Obstoj ločitvene in izločitvene pravice na isti stvari namreč že pojmovno ni mogoč.

Da bi sodišče prve stopnje lahko ohranilo v veljavi ločitveni pravici, pridobljeni v tem postopku, bi iz končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepu o preizkusu terjatev) morali izhajati tudi omenjeni ločitveni pravici upnika. Teh pa končni seznam ne vsebuje. Če je upnik menil, da je ločitveni pravici pravilno prijavil in bi mu morali biti priznani, bi moral to priznanje doseči v okviru stečajnega postopka, z uvrstitvijo teh ločitvenih pravic na osnovni seznam preizkušenih terjatev, zoper katerega je imel na voljo pravno sredstvo - ugovor zoper osnovni seznam preizkušanih terjatev.

Pritožbeno sodišče soglaša, da odločitev o zavrženju dela tožbe pomeni njen neuspeh. ZPP v 154. členu uspeh veže na končni uspeh strank v pravdi. S stališča tožeče stranke zato pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, zato se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla. Pri tem razlogi, ki so pripeljali do izgube pravnega interesa, niso pomembni.

Tudi v primeru obstoja pogojev za uporabo fikcije iz 1. točke drugega odstavka 298.a člena ZFPP namreč mora biti terjatev in ločitvena pravica (hipoteka), ki je po stanju ob začetku stečajnega postopka vknjižena pri nepremičnini v lasti stečajnega dolžnika z učinkom pred začetkom stečajnega postopka, vključena v seznam preizkušenih terjatev (osnovni ali dopolnjeni), da je lahko upoštev(a)na. Čeprav citirani člen predpisuje obveznost upravitelja glede vključitve takšnih pravic upnika v seznam preizkušenih terjatev, pa ne ureja nadaljnjega pravnega varstva, če upravitelj tega ne stori. V tej zvezi velja pojasniti, da ZFPPIPP v 298.a členu v ničemer ne izključuje uporabe 62. člena ZFPPIPP, ki ureja prav situacijo, ko upravitelj v osnovni seznam ne vnese upnikove terjatve ali ločitvene pravice, ki se sicer v tem pogledu šteje za prijavljeno po 298.a členu ZFPPIPP. Tako pomanjkljivost mora upnik pravočasno (v 15 dneh po objavi seznama preizkušenih terjatev) grajati in to z ugovorom zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev oziroma z ugovorom zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev, če je podana situacija iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP.

Če je upnik v stečajnem postopku pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, mora izvršilno sodišče ustaviti postopek o izvršbi, ne da bi razveljavilo dejanja v tem postopku, na podlagi katerih je upnik pridobil ločitveno pravico, in odločiti, da ta ločitvena pravica ostane v veljavi. Bistvo tega (procesnega) sklepa je samo v tem, da se spremeni vrsta postopka, izvršba se (v fazi, v kakršni je) zaradi načela enakega obravnavanja upnikov nadaljuje kot generalna izvršba v stečajnem postopku. Na položaj pritožnika kot tretjega v izvršilnem postopku zato izpodbijani sklep ne vpliva, kar pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.

Upnik lahko (če ni za posamezen primer drugače določeno) svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, nastale pred začetkom stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku (kot generalni izvršbi) in v skladu s pravili tega postopka. Le v primeru podanih pogojev iz 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP se pod pogoji, ki jih določa 280. člen ZFPPIPP, po zaključku stečajnega postopka nad dolžnikom postopek izvršbe lahko nadaljuje. V takem primeru pa je treba upoštevati tudi morebitni odpust obveznosti, na katerega se sklicuje dolžnik.

Ker se skladno s četrtim odstavkom 280. člena ZFPPIPP prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz 1. točke drugega odstavka tega člena, in plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, opravita v stečajnem postopku, pritožnik s trditvami o prenehanju ločitvene pravice v posledici prenehanja terjatve, na kateri ločitvena pravica obstoji, v predmetnem pritožbenem postopku ne more uspeti.