170. člen ZIZ

Zemljiškoknjižno sodišče odloči po uradni dolžnosti o zaznambi sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino na podlagi obvestila izvršilnega sodišča, ki mu je priložen sklep o izvršbi, zaznamba izvršbe pa ima za posledico, da upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe na podlagi tega sklepa pridobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, če ni hipoteke pridobil že prej. Iz teh določb sicer res ni izrecno razvidno, da hipoteka učinkuje od dne prejema obvestila izvršilnega sodišča, vendar pa navedeno izhaja iz splošne določbe 5. člena ZZK-1, po kateri vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti.

O pričakovalni pravici, temelječi na utemeljenih pričakovanjih, lahko govorimo, ko je nastanek lastninske pravice odvisen izključno od ravnanja v sferi pričakovalca. Ne zadošča torej, da zgolj overi svoj podpis na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, temveč mora prodajalec kupcu tudi omogočiti, da to listino tudi uporabi - da se lahko izključno po svoji volji samo še vknjiži kot lastnik nepremičnine.

Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.

Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 se je sodna praksa ustalila na stališču, da ima imetnik lastninske pravice v pričakovanju, ki ni vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, prednost pred upnikom, ki je pridobil prisilno zastavno pravico v izvršilnem postopku oziroma takšna izvršba ni dopustna. Pričakovalna pravica varuje tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo že izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis. Navedeno pomeni, da morajo biti za pridobitev lastninske pravice v pričakovanju izpolnjeni naslednji pogoji: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na kupca; 2) razpolagalna sposobnost prodajalca in 3) veljaven razpolagalni pravni posel v obliki zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim prodajalec dovoli vknjižbo lastninske pravico na kupca, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu notarsko overjen (23. člen SPZ in 41. člen ZZK-1). Za pridobitev pričakovalne lastninske pravice torej lahko izostane le četrti pogoj za siceršnjo pop

Le če je stranki dodeljena brezplačna pomoč za tisti sodni postopek, v katerem predlaga taksno oprostitev, je posledično v tem istem postopku že po samem zakonu oproščena tudi plačila sodnih taks (prim. tretji odstavek 10. člena ZST-1). Obremenjenost nepremičnin s hipotekami, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, ni (pravna) ovira za njihovo odsvojitev ali obremenitev (prim. 170. člen ZIZ in 142. člen SPZ), kar bi tožniku lahko omogočilo pridobitev sredstev za plačilo takse. Vendar je po drugi strani treba upoštevati dejstvo, da s hipotekami obremenjenega premoženja pogosto dejansko ni mogoče unovčiti, čeprav pravnega zadržka za to res ni.

Sicer pa je takó najemno pogodbo za poslovne prostore kot najemno pogodbo za stanovanjske prostore mogoče odpovedati. Najemna pogodba je bila sodno odpovedana; v času sklepanja najemne pogodbe veljaven ZPSPP je v 26. členu zahteval sodno odpoved najemnega razmerja. SZ-1 odpoved najemnega razmerja ureja v 112. členu.

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ima dvojno pravno naravo, saj sodišče hkrati izda plačilni nalog v smislu 431. člena ZPP in tudi dovoli izvršbo (tretji odstavek 44. člena ZIZ). Glede na to upnik šele s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepa o izvršbi pridobi izvršilni naslov in se zato izvršba na podlagi verodostojne listine lahko začne opravljati šele po pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi. Upnik pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom še ni pridobil ločitvene pravice, saj v zemljiški knjigi še ni prišlo do zaznambe izvršbe.

Predlog se zavrne.

V skladu z ustaljeno sodno prakso bi imel tožnik kot nevknjiženi kupec nepremičnine lastninsko pravico v pričakovanju in posledično prednost pred toženko kot upnico, ki je pridobila hipoteko v izvršilnem postopku, če bi mu bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, sposobno za vknjižbo, še preden je toženka pridobila hipoteko z zaznambo sklepa v izvršbi. Lastninska pravica v pričakovanju pripada osebi, ki razpolaga z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, čeprav se še ni vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Relevantno je, ali je tožnik lastninsko pravico na sporni nepremičnini priposestvoval pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi (oziroma trenutkom pridobitve prisilne hipoteke), torej ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba sklepa o izvršbi, izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za priposestvovanje.

Pravna podlaga, na kateri je pritožnik kot nov lastnik nepremičnine odgovoren za dolg, ki ga ima dolžnik do upnika, je v določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ, ki določa, da z zaznambo izvršbe pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ker je pritožnik na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pridobil lastninsko pravico šele med izvršilnim postopkom, je torej že po samem zakonu vstopil v izvršbo. Pomembno pa je, da za vtoževani dolg odgovarja le z med izvršbo pridobljeno nepremičnino, ne pa tudi z drugimi sredstvi izvršbe. Prav to je v nasprotju z osebnim dolžnikom bistveno za položaj hipotekarnega dolžnika. Ko torej že sam zakon določa vstop novega dolžnika (zaradi tega, ker je po zaznambi izvršbe pridobil nepremičnino, ki je predmet izvršbe), tako ni potreben upnikov predlog, ampak mora iz pojasnjenih razlogov že samo sodišče izdati sklep o nadaljevanju izvršbe, kot je pravilno postopalo tudi sodišče prve stopnje. S takim sklepom se hipotekarnemu dolžniku omogoči, da je seznanjen, da se bo izvršba sedaj nadaljevala tudi z njim. To mu omogoči, da vloži ugovor po 56.a členu ZIZ, ka

Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ponovno dovoliti zaznambe izvršbe, ker je ta že bila dovoljena in vknjižena na podlagi predhodnih sklepov o izvršbi. Ker je bil izvršilni postopek v predhodnih izvršilnih zadevah ustavljen, izvršba za poplačilo terjatev na podlagi istih izvršilnih naslovov pa je bila v obravnavani zadevi nato ponovno dovoljena, je bilo namreč na podlagi prvega odstavka 170. člena ZIZ pri dolžnikovi nepremičnini treba vpisati zaznambo novega postopka izvršbe, v okviru katerega bo izvedena prodaja dolžnikove nepremičnine in izvršeno poplačilo upnikov iz dobljene kupnine. To pa ne bo imelo za posledico morebitnega dvojnega poplačila upnikov, saj se bodo ti v vsakem primeru lahko poplačali le enkrat, in sicer v obsegu terjatev, v zavarovanje katerih so bile vknjižene hipoteke, v vrstnem redu katerih bodo učinkovale zaznambe predmetne izvršbe. Dolžnik se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da kupnina, ki bi bila dobljena za nepremičnino, glede na druge s hipotekami zavarovane terjatve, ki imajo boljši vrstni red, ne bo zadoščala za poplačilo upnikove terjatve. Izvršbo je mogoče dovoliti na vsako dolžnikovo stvar ali premoženjsko ozir

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Sodišče prve stopnje, ki je zaradi umika predloga za izvršbo izvršilni postopek na podlagi 43. člena ZIZ ustavilo, v določbi drugega odstavka 76. člena ZIZ, skladno s katero je treba v takem primeru razveljaviti tudi opravljena izvršilna dejanja, ni imelo podlage za odreditev izbrisa hipoteke, saj ta ni bila pridobljena v okviru izvršbe in vknjižba hipoteke ne pomeni v tem postopku opravljenega izvršilnega dejanja. Takšno dejanje je bila namreč le zaznamba izvršbe, ki je bila skladno z določbami 170. člena ZIZ in tretjega odstavka 87. člena Zakona o zemljiški knjigi pod ID pravice/zaznambe X vpisana pri že predhodno vknjiženi hipoteki. Sodišče prve stopnje je bilo zato na podlagi drugega odstavka 76. člena ZIZ hkrati s sklepom o ustavitvi postopka upravičeno odrediti zgolj izbris te zaznambe, ne pa tudi izbrisa hipoteke.

Dolžnica se je kot solastnica do 63/100 v zemljiško knjigo vpisala na podlagi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 14. 5. 2020. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala po zaznambi hipoteke in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe hipoteke solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje).

Odločitev o zahtevku, o kakršnem se zoper drugo toženko še odloča v navedeni pravdni zadevi, torej na sklenitev aneksa k pogodbi o prodaji nepremičnine z vključenim zemljiškoknjižnim dovolilom, ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v tej pravdni zadevi. Pri tako oblikovanem zahtevku gre za pravnoposlovno pridobitev. Če bo tožeča stranka v postopku uspela, bo glede na postavljen zahtevek lastninsko pravico pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo. To pa pomeni, da je zaključek sodišča, da je v navedeni zadevi sporno, ali je druga toženka sploh lastnica te nepremičnine, zmoten. Sodišče v navedeni zadevi namreč, če bo tožeča stranka uspešna, ne bo ugotovilo, da je ta lastnica sporne nepremičnine, temveč bo drugi toženki naložilo določene obveznosti, tožeča stranka pa bo postala lastnica z vpisom v zemljiško knjigo. Sprejeta odločitev v navedeni pravdni zadevi bo sicer lahko vplivala na krog solastnikov in spremembo lastninskega stanja v zemljiški knjigi, vendar glede na trenutek pridobitve lastninske pravice to ne pomeni, da je zato odločitev v tej pravdni zadevi odvisna od rešitve v navedeni zadevi. Če bo tožeča stranka v navedeni zadevi uspešna, bo lastninsko