356. člen ZPP

Prvi odstavek 85. člena ZDR-1 v zvezi z opozorilom razen njegove pisne oblike ne določa drugih formalnosti za njegovo veljavnost. Ni bistveno, kako je pisno opozorilo sestavljeno oziroma kje v njem so navedene očitane kršitve. V ZDR-1 ni podlage za to, da bi se različno obravnavali očitki, navedeni v "izreku" pisnega opozorila, in očitki, navedeni v njegovi "obrazložitvi". Če pisno opozorilo vsebuje več očitkov, je pogoj za njegovo utemeljenost (in s tem pogoj za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga), da je vsaj en očitek utemeljen. Šele, če po vsebinski obravnavi posameznih očitkov iz opozorila sodišče ugotovi, da noben izmed njih ni utemeljen, je mogoče pisno opozorilo šteti za neutemeljeno in posledično redno odpoved iz krivdnega razloga za nezakonito zaradi neizpolnjenosti tega pogoja.

Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih. Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo. V četrtem odstavku 125.a člena ZPP je urejena pravica stranke do dostopa do zvočnega posnetka naroka. S pošiljanjem zvočnih datotek v elektronski obliki je sodišče prve stopnje tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočilo dostop do njih, s čimer je zakonsko obveznost izpolnilo, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa bi lahko (glede na to, da naj ustrezne programske opreme za njihovo poslušanje ne bi imela) do posnet

Sodišče je s tem, ko je pri odločitvi o predlogu upoštevalo odgovor toženca, ne da bi tožnici omogočilo, da se do njega opredeli, zagrešilo kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Odločilno dejstvo pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe je, ali so izpolnjeni pogoji za zadrževanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in posledično ni izkazan obstoj terjatve, ki je predmet spora, tj. pravica do nadomestila v času začasne nezmožnosti za delo. Na podlagi drugega odstavka 36. člena Zakona o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (ZIUZDS) zadržanje pravic nastopi, ko znesek neporavnanih obveznosti plačevanja prispevkov preseže znesek 8 % povprečne mesečne bruto plače v Republiki Sloveniji za preteklo leto, vendar ne prej kot 30 dni po pisnem obvestilu zavoda o neporavnanih obveznostih in posledicah nepravočasnega plačila. V primeru obvestila o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja gre za oblastno enostransko odločitev toženca, ki s svojim učinkovanjem spreminja pravni položaj zavarovanca.

Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Država kot tožeča stranka je lahko v pravdnem postopku popolnoma pasivna, če se v finančni preiskavi ugotovi očitno nesorazmerje med premoženjem in neto prihodki tožene stranke. Zadošča zgolj njeno sklicevanje na domnevo iz 5. člena ZOPNI, izid pravde pa je v tem primeru odvisen od aktivnosti tožene stranke.

Sodišče prve stopnje ni presojalo (niti ga ni omenilo) ključnega dokaza v spisu, to je več odločb ZZZS, iz katerih izhaja trajanje tožnikove odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu. Vse odločbe ZZZS so bile vročene tudi drugi toženki kot tožnikovemu delodajalcu. Druga toženka bi kot delodajalec lahko vplivala na vsebino teh odločb ZZZS - imela je možnost vložitve pravnih sredstev, ki pa jih glede na spisovne podatke ni izkoristila. Pravnomočne in dokončne odločbe ZZZS zavezujejo tudi drugo toženko. Te odločbe so bile pravna podlaga za uveljavitev nadomestila plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolniškega staleža. Gre za javne listine, kot jih opredeljuje 224. člen ZPP, in imajo kot take večjo dokazno moč. Dokazujejo namreč resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). To pa je v tem primeru odločilno dejstvo poškodbe pri delu.

Tožnik je v postopku navedel, da se je s sklepom in razlogi za razrešitev ter s tem v zvezi prenehanjem delovnega razmerja seznanil dne 21. 8. 2023 iz internetne strani tožene stranke, česar toženka ni substancirano prerekala, saj ni trdila, niti dokazovala, da bi se tožnik z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja seznanil prej. Datum seznanitve tožnika z razrešitvijo tako predstavlja nesporno dejstvo (214. člen ZPP). Tožba vložena dne 2. 9. 2023 je tako pravočasna. Tožnik je nezakonitost razrešitve ter s tem tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi z dne 2. 9. 2023, zato modifikacija tožbenega zahtevka z dne 24. 9. 2024 na odločitev o pravočasnosti tožbe ne vpliva. Navedbe toženke glede zamude roka za vložitev tožbe so neutemeljene.

Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da dovoljenje za občasno uporabo poti, dano iz prijaznosti, predstavlja zlorabo zaupanja, ki ne vodi k priposestvovanju služnosti. Toženec ni zatrjeval, da bi med tožnikovo prednico in njegovim prednikom obstajal dogovor o uporabi sporne poti, ki bi lahko utemeljeval zlorabo zaupanja ali morebiti služnost do preklica. Sodišče prve stopnje je ugotovitev temeljilo na izpovedi priče. Zmotno je toženčevo stališče v odgovoru na pritožbo, da je sodišče smelo iz izvedenih dokazov sklepati, ali je občasna uporaba poti temeljila na dovoljenju/dogovoru. Toženec je nasprotoval zahtevku iz drugih razlogov (da je sprememba lastništva pretrgala priposestvovalno dobo, da se pot v zatrjevanem obsegu ni uporabljala, da je tožnik ni uporabljal, da sporna pot ni bila edina pot, in da tožnik in njegov oče nista pomagala prednici C. C.), ne pa iz razlogov, ki bi utemeljevali uporabo tretjega odstavka 217. člena SPZ. Z ugotovitvijo odločilnega dejstva, ki ni bilo zatrjevano, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je razpravljajoča sodnica že dvakrat izdala enako odločitev, je s

Pravno poslovno razpolaganje s pripadajočim zemljiščem ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom je nična oz. brez pravnih posledic, ne glede na dobro ali slabo vero pridobitelja. Z nakupom nepremičnine v družbeni lastnini na javni dražbi se prva nasprotna udeleženka ni mogla izogniti kogentni prepovedi (samostojnega) prometa s funkcionalnim zemljiščem. Historični razlogi lahko utemeljujejo položaj, ko (pripadajoče) zemljišče ob stavbi v etažni lastnini služi le enemu ali le nekaterim posameznim delom stavbe. Takšno zemljišče ima stvarnopravni položaj posebnega skupnega dela v solastnini enega ali nekaterih (ne vseh) vsakokratnih etažnih lastnikov. Gre za izjemo, te pa je treba razlagati restriktivno.

Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s številnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami, obrazložitev sodbe je pavšalna, pomanjkljiva in vsebinsko prazna, tako da sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališč do bistvenih materialnopravnih vprašanj. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno razlikovati med stroški, ki se nanašajo na celo stvar in jih v skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in individualnimi stroški posameznega solastnika, ki nastanejo v posledici njegovega delovanja in so vezani na dejansko uporabo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da stroški električne energije (omrežnina in obračunska moč) ter stroški kupljenega kurilnega olja za ogrevanje po računih z dne 6. 8. 2021, 18. 1. 2022, 22.8. 2022 in 20. 1. 2023 ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ker gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati glede na dejansko porabo. Pritožbeno ni sporno, da v sporni nepremičnini, in sicer na delu, ki je v posesti toženke, od 1. 8. 2023 biva najemnik, s katerim je toženka sklenila najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča glede zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka neutemeljeno sklicuje, da bi glede na določbo četrtega odstavka 24. člena SZ-1 tožnik moral najprej povrnitev tega stroška zahtevati od najemnika. Kajti navedena določba SZ-1 ureja razmerje med n

Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič. Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.

Dejstvo, da je tožnica tožencu dobavljala blago brez predhodno izvedenega postopka javnega naročanja in brez na njegovi podlagi sklenjene pogodbe, ne izključuje presoje sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pravila o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na tej podlagi. Kogentna pravila o javnem naročanju v to ureditev neposredno ne posegajo. Edina civilna sankcija, ki jo določa ZPVPJN, je izpodbojnost pogodbe, kadar je bila ta sklenjena v nasprotju s pravili javnega naročanja.

Prosta presoja državnih organov pri izrekanju ukrepov za varstvo koristi otrok ni brezmejna. Državni organi morajo za to, da upravičijo sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja z nujnim odvzemom otroka staršem, v vsakem primeru skrbno oceniti, ali je izrek tega ukrepa res nujen za varstvo koristi otroka (tako z vidika vpliva tega ukrepa na starša in otroka kot tudi z vidika upoštevnosti morebitnih drugih milejših ukrepov). V tem smislu je prvenstveno treba razlikovati med razlogi, ki narekujejo ugotavljanje oz. ocenjevanje otrokove največje koristi, in razlogi, zaradi katerih se preprečuje njegova akutna ogroženost. Razlika je pravna in dejanska. Otrok ni nujno (hudo) ogrožen, če mu starši niso sposobni zagotoviti največje koristi. Otroka zato ni dopustno odvzeti staršem zgolj zato, da bi se mu drugje zagotovila (naj)večja korist in ne da bi se presodilo, da ni mogoče njegove ogroženost odvrniti z drugimi, milejšimi ukrepi.

Sodišče prve stopnje se do argumentiranih in pravno relevantnih navedb toženca v ponovljenem sojenju ni opredelilo. Prav tako ni ustrezno presojalo ostalih navedb in dokazov, s katerimi je toženec prepričeval, da sta tožnika in njuni pravni predniki vedeli oziroma morali vedeti, da sporni pas zemljišča ne pripada njihovi parceli št. 245, temveč sosednji parceli št. 246. Brez vsake kritične presoje in pojasnil je ugodilo tako "primarnemu" kot "podrejenemu" zahtevkoma, pri tem pa prepisalo prejšnjo obrazložitev, s katero je bilo ugodeno zgolj "podrejenemu" tožbenemu zahtevku. Ker sodnica, ki zadevo obravnava na sodišču prve stopnje, ne upošteva navodil pritožbenega sodišča ter ponavlja napake, nepravilnosti in procesne kršitve, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v odločanje drugemu sodniku.

Ker je tožnik dokazni predlog v ponovljenem sojenju podal, bi sodišče prve stopnje moralo o njem odločiti, torej mu ugoditi ali ga zavrniti in neizvedbo tudi ustrezno obrazložiti. Ker ni tako ravnalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, pri čemer je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog obstoječega in višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je prebralo vse predložene listine in ponovno zaslišalo tako tožnico kot pričo, pa nato tako zbranih dokazov ni ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodol

Po presoji pritožbenega senata sodišče prve stopnje ni bilo ustrezno tolerantno, saj iz prepisa ne izhaja, prav tako pa ne izhaja iz dodatnega pojasnila prvostopenjskega sodišča, danega na zahtevo pritožbenega sodišča, da bi bil tožnik razburjen, nesramen, žaljiv ali da bi delo sodišča resneje oviral. Ker je tožnika med zaslišanjem zato neutemeljeno odstranilo iz razpravne dvorane, mu je odvzelo pravico do poštenega kontradiktornega postopka.

Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji. Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po