VSM sodba I Cpg 565/2013

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek 1. točke izreka) in v stroškovni odločitvi (2. točka izreka) spremeni tako, da sedaj glasi:

Tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki na račun njenega pooblaščenca O.p. K. j. o.p. d.n.o., U. V. K. 8, M., pri U. B. d.d. L., št. računa 29000-0055274046 znesek 25.246,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2008 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo,“

se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.821,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.400,40 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 25.246,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 12. 2008 do plačila, v roku 15 dni na račun njenega pooblaščenca odvetniške pisarne K.J. o.p., d.n.o. v M. (prvi odstavek 1. točke izreka sodbe). Zahtevek tožeče stranke v presežku za znesek 23.993,80 EUR in za obrestni del od glavnice od 31. 10. 2005 do 18. 12. 2008 pa je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Tožeča stranka v svojih tožbenih navajanjih zahtevka v smeri neupravičene bogatitve namreč ni podala. V tej smeri ne navaja in ne govori o prikrajšanju, niti ne zatrjuje, da bi bila RS na račun plačila kupnine obogatena. Opozarja na določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožeči stranki ne more prisoditi kaj drugega od tistega, kar zahteva. Prekoračitev tožbenega zahtevka je absolutna bistvena kršitev procesnih pravil. V predmetni zadevi tudi ni mogoče uporabiti določbe 191. člena Obligacijskega zakonika(v nadaljevanju OZ), saj si tožeča stranka ni pridržala pravice plačano zahtevati nazaj, niti ne zatrjuje, da je bila prisiljena k plačilu. Sodišče je tako odločilo mimo trditev in dokazov v to smer. S tem je po prepričanju tožene stranke storjena bistvena kršitev postopkovnih pravil. Tožena stranka se sicer strinja z navedbo sodišča, da pravna podlaga tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, vendar pa sodišče lahko preizkuša morebitno drugo pravno podlago le v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Po prepričanju tožene stranke je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve iz naslova neupravičene obogatitve, saj RS ni neupravičeno obogatena, ker sama ni prejela kupnine. Zgolj okoliščina, da so bila denarna sredstva nakazana na transakcijski račun sodišča, namreč ne pomeni, da je ta znesek prejela tožena stranka oziroma RS. V pritožbi tožena stranka tudi ponavlja že na prvi stopnji podan ugovor zastaranja, saj je tožeča stranka najkasneje na naroku prve javne dražbe izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to je dne 2. 9. 2005, tako da se je triletni rok za vložitev tožbe iztekel v letu 2008.

3Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Zavzema stališče, da bi sicer sodišče prve stopnje moralo njenemu zahtevku ugoditi na podlagi predpisov o odškodninski odgovornosti in ne na podlagi neupravičene obogatitve. Izpostavlja, da je tožeča stranka s tem, ko je podala navedbe glede odškodninske odgovornosti, podala tudi navedbe glede elementov za obveznost iz naslova neupravičene obogatitve. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v predmetni zadevi o pritožbi tožene stranke že odločilo s sodbo I Cpg 212/2010 z dne 17. 11. 2010, vendar je bila slednja z odločitvijo revizijskega sodišča III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6Senat sodišča druge stopnje je pritožbo tožene stranke obravnaval na seji dne 9. 1. 2013. Ob tem je spoznal, da je potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava opraviti pritožbeno obravnavo (347. člen ZPP). Ob tem je senat tudi ocenil, da so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 347. člena ZPP, ter zadevo dodelil v obravnavanje sodnici poročevalki kot sodnici posameznici.

7V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbo uveljavlja povračilo škode na podlagi 26. člena Ustave od Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, ter na podlagi 148. člena OZ, ki določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem njene funkcije.

8Tožbeni zahtevek temelji na trditvah o protipravnosti ravnanja sodnika, ki je vodil izvršilni postopek pri Okrajnem sodišču pod opr. št. In 03/00329, ker ni obravnaval ugovora tretjega, in v času javne dražbe ni upošteval plombe, ki je bila v zemljiški knjigi vknjižena pred dražbo, ter je predstavljala oviro za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke kot kupca na javni dražbi. Tožeča stranka očita tudi nekonsistentnost v odločitvah drugostopnega sodišča v izvršilni in zemljiškoknjižni zadevi. Po mnenju tožeče stranka je namreč z vidika pravne varnosti nedopustno, da si isto drugostopno sodišče povsem nasprotno tolmači iste določbe zakona. Podredno pa tožeča stranka podlago za utemeljenost zahtevka opira na neustrezno zakonsko ureditev, ki dopušča, da tožeča stranka, kljub dejstvu, da je postal sklep o domiku in izročitvi nepremičnine kupcu pravnomočen in je bila kupnina plačana, ni mogla doseči vpisa v zemljiško knjigo.

9Vrhovno sodišče je s sklepom III Dor 11/2011 z dne 18. 4. 2011 revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje I Cpg 212/2010 z dne 17. 7. 2010 dopustilo glede vprašanja, ali ravnanje sodnika, ki v okviru izvršilnega postopka na javni dražbi proda nepremičnino, pri kateri je pred zaznambo izvršbe vpisana plomba za pridobitev lastninske pravice v korist tretje osebe, zaradi katere se kupec ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik, in/ali v opisani situaciji ne obravnava ugovora tretjega v izvršbi, lahko pomeni protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave Republike Slovenije.

10Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo plačati tožeči stranki znesek 25.246,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavljajo kupnino, ki jo je tožeča stranka plačala v postopku prodaje nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je odločitev v obsodilnem delu sprejelo z obrazložitvijo, da niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker izvršilnemu sodišču (sodniku) ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Prav tako ni ugotovilo odgovornosti zaradi neustrezne zakonske ureditve. Podlago za prisojeni znesek pa je sodišče prve stopnje našlo v določbah o neupravičeni obogatitvi, ker je menilo, da je tožeča stranka za znesek plačane kupnine prikrajšana, tožena stranka pa obogatena.

11Zaradi pomislekov v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in v celovitost dokazne ocene, na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje glede odškodninske podlage tožbenega zahtevka, je sodišče druge stopnje (po pooblastilu članov senata je to storila sodnica posameznica), opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, ter dodatno izvedlo dokaz z vpogledom v spis Okrajnega sodišča In 03/00329, ki sta ga v dokazne namene predlagali obe pravdni stranki, vendar je ostal pred sodiščem prve stopnje neizveden. Sodišče druge stopnje ob ponovni oceni pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov in po vpogledu citiranega izvršilnega spisa ugotavlja, da odločitev v pritožbi terja spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

12Sodišče prve stopnje, izhajajoč pri tem iz narave sodnikovega dela, ko je to vselej izpostavljeno instančni presoji, pravilno poudarja, da pojma protipravnega ravnanja sodišča ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, ki bi narekovali spremembo ali razveljavitev sprejete odločitve v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Tudi Ustavno sodišče RS se je namreč že izreklo o tem, da odgovornosti države v zvezi s protipravnim ravnanjem njenih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka nepravilnost v postopku izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave RS. Sklicevanje na napake v postopku, dokazni presoji, kot tudi pri uporabi materialnega prava, če niso povsem zunaj okvirja pravno še dopustnega dejanja (arbitrarnost, izdaja odločbe izven kakršnega koli z zakonom predvidenega postopka, neuporaba povsem jasne zakonske določbe, neobrazložen odstop od ustavljene sodne prakse), za utemeljitev protipravnosti ravnanja državnega organa v odškodninskem sporu na podlagi prej citiranega stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije tako ne zadošča.

13Ob vsem spoštovanju odločb revizijskega sodišča sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru ne more pritrditi ugotovitvam iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 92/2011, da je izvršilno sodišče v konkretnem primeru ravnalo protipravno dvakrat: prvič, ker da ni odločilo o ugovoru tretjega in tako ni uporabilo jasnih določb zakona, in drugič, ker je zavzelo stališče, da plomba za vknjižbo lastninske pravice V.P. ne preprečuje kasneje zaznamovane izvršbe. Nestrinjanje sodišča druge stopnje z izpostavljenimi revizijskimi ugotovitvami je posledica dejanskih ugotovitev, ki ne dajejo opore zaključkom revizijskega sodišča, in drugačne materialnopravne presoje učinkov pričakovane lastninske pravice tretjega v razmerju do pridobljenih stvarnopravnih pravic, ki imajo učinek tudi na pričakovano pravico tretjega, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

14Podatki v dokazne namene vpogledanega izvršilnega spisa Okrajnega sodišča In 03/00329 ne dajejo podlage za ugotovitev protipravnosti ravnanja sodnika, ki je vodil zadevni izvršilni postopek. Slednji je namreč vodil izvršilni postopek ustrezno procesnim in materialnopravnim odločbam Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in mu ni mogoče očitati kršitev, ki jih tožeča stranka zatrjuje.

15Ni mogoče pritrditi tožbenim trditvam o protipravnosti sodnikovega ravnanja v izvršilnem postopku, ker da ni obravnaval ugovora tretjega, V.P. Kot izhaja iz podatkov izvršilnega spisa je V.P. po pooblaščencu dne 29. 8. 2005 vložil ugovor tretjega, o katerem je izvršilno sodišče, po tem, ko je ugovoru upnik nasprotoval, odločilo s sklepom In 03/00329 z dne 21. 9. 2009 in ugovor V.P. zavrnilo. O ugovoru je izvršilno sodišče odločilo pred dražbenim narokom, zoper odločitev o ugovoru pa tretji ni vložil pritožbe. Zatrjevano dejstvo o protipravnem ravnanju izvršilnega sodnika, ker da ni odločil o ugovoru tretjega, je tako v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ki se je v dokazne namene sklicevala na vpogled v zadevni izvršilni spis. V.P. je na naroku javne dražbe dne 22. 9. 2005 res izjavil, da je lastnik stanovanja, ki se prodaja na dražbi, ter da je sodišče prodajalo nepremičnino, ki ni v lasti dolžnikov, vendar je izvršilno sodišče o njegovem ugovoru tretjega pred tem že odločilo. Očitek protipravnega ravnanja izvršilnega sodnika, ker da ni uporabil oziroma upošteval jasne določbe 64. člena ZIZ, tako nima dejanske podlage, ker je sodnik, kot to izhaja iz izvršilnega spisa In 03/00329, to določbo uporabil in o pravnem sredstvu tretjega (ugovoru) odločil.

16Očitek protipravnosti v ravnanju izvršilnega sodišča pa tudi nima podlage v tožbenih trditvah, da bi izvršilni sodnik zaradi vpisane plombe Dn št. ….. pri nepremičnini, ki je bila predmet izvršbe in prodaje, in ki je bila v zemljiški knjigi vpisana pred plombo za zaznambo izvršbe, moral vedeti, da kupec na predmetni nepremičnini ne bo mogel pridobiti lastninske pravice. Ravnanje izvršilnega sodnika, ki je z izvršilnim postopkom, kljub v zemljiški knjigi vpisani plombi za pridobitev lastninske pravice, nadaljeval tako, da se je opravila dražba nepremičnine, izvršilni postopek pa zaključil s sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu in poplačilom upnikov iz prodane nepremičnine, je bila v vseh pogledih pravilna in v skladu z zakonom, ter so vsi očitki o protipravnosti njegovega ravnanja neutemeljeni.

17Za presojo ustreznosti sodnikovega ravnanja so v obravnavani zadevi odločilna naslednja pravnorelevantna dejstva:

- po predlogu upnice Z.N. je izvršilno sodišče zoper zastavna dolžnika I.F. in R.S. na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 250. členu ZIZ dovolilo izvršbo z ugotovitvijo vrednosti, cenitvijo in prodajo nepremičnine;

- predmet izvršbe ob vložitvi predloga za izvršbo (23. 5. 2003) in ob izdaji sklepa o izvršbi (11. 6. 2003) je bila nepremičnina, ki (še) ni bila vpisana v zemljiško knjigo;

- upnica je k predlogu za izvršbo priložila izvršljiv notarski sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 250. členu ZIZ in dokaz o objavi tega sporazuma v Uradnem listu RS št. 19-21 z dne 28. 2. 2003;

- po vpisu zadevne nepremičnine v zemljiško knjigo (v letu 2005) je izvršilno sodišče poslalo zemljiški knjigi sklep o izvršbi zaradi zaznambe izvršbe, kar je bilo v zemljiški knjigi izvedeno z vpisom plombe Dn. št. 10603/2005 z dne 1. 8. 2005;

- dne 15. 7. 2005 je bila pri zadevni nepremičnini vpisana plomba Dn. št. 9687/2005 za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v korist V.P.;

- izvršilno sodišče je dne 22. 9. 2005, ko sta bila v zemljiški knjigi kot lastnika vpisana še zastavna dolžnika, izvedlo javno dražbo, na kateri je tožeča stranka kupila zadevno nepremičnino;

- pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine tožeči stranki je izvršilno sodišče poslalo zemljiškoknjižnemu sodišču zaradi vpisa lastninske pravice v korist tožeče stranke, ki pa je sprejelo odločitev, da se vpis ne opravi;

- sklep zemljiškoknjižnega sodišča je bil potrjen z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi vpisa.

18Odločilno težo za ugotovitev, da je bilo ravnanje izvršilnega sodnika v konkretni zadevi ustrezno (in ne protipravno), ima dejstvo, da je v zadevnem izvršilnem postopku šlo za izvršbo za uveljavitev zastavne pravice na podlagi sporazuma strank in sicer notarskega zapisa iz 250. člena ZIZ, predmet izvršbe pa je bila nepremičnina, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Sklenitev notarskega zapisa iz 250. člena ZIZ pa ima v skladu z 254. člen ZIZ pomen vknjižbe zastavne pravice.

19Zastavna pravica je stvarna pravica. Temeljna značilnost stvarnih pravic pa je njihov absolutni učinek. Če naj stvarne pravice učinkovito delujejo, morajo biti navzven zaznavne. Nujna posledica absolutnosti stvarnih pravic je torej publicitetno načelo. Namen publicitetnega načela je varstvo pravnega prometa, iz česar izhaja, da je za učinkovito sklicevanje na obstoj neke stvarne pravice nujno, da je navzven zaznavna. Pri nepremičninah se publicitetni učinek stvarnih pravic izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, za katero velja načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke. Kadar so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki so vpisane v zemljiško knjigo, je publicitetni učinek nastanka stvarne pravice zagotovljen z zaznambo izvršbe na nepremičnini v zemljiški knjigi. Šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi upnik pridobi poplačilno (zastavno) pravico na nepremičnini (če te seveda ni pridobil že prej, na podlagi pogodbe oziroma sporazuma).

20Prednostno poplačilno (zastavno) pravico pa pridobi upnik v izvršilnem postopku v skladu z načelom enakosti pred zakonom tudi takrat, kadar so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. Za te je jasno, da do zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi ni mogoče priti. Zato ZIZ določa, katera dejstva oziroma ravnanja imajo učinek oziroma pomen zaznambe izvršbe in na kakšen način se zagotavlja njihov publicitetni učinek. ZIZ za take primere določa, da ima učinek zaznambe sklepa o izvršbi zapisnik o rubežu nepremičnine, ki mora biti razglašen na sodni oglasni deski in objavljen v Uradnem listu RS (211. člen ZIZ). Razglasitev in objava zapisnika o rubežu na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu ustvarjata stvarnopravne učinke zaznambe izvršbe. Slednje ima za posledico pridobitev zastavne pravice na nepremičnini z učinkom tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na nepremičnini (170. člen ZIZ).

21V primeru izvršbe za uveljavitev zastavne pravice na podlagi sporazuma strank (253. člen ZPP), za kakršno je šlo v obravnavanem primeru, pri čemer je bila predmet izvršbe nepremičnina, ki ob vložitvi predloga in ob izdaji sklepa o izvršbi še ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ima sklenitev notarskega zapisa iz 250. člena ZIZ pomen vknjižbe zastavne pravice, kar ustvarja pravne učinke v smislu že prej citiranega določila 170. člena ZIZ. Zaznamba izvršbe oziroma vknjižba zastavne pravice, do katere pride pri nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ustvarja prav enake stvarnopravne učinke kot zaznamba izvršbe in vknjižba zastavne pravice, ki sta zemljiškoknjižno izvedeni. Dejstvo, da je po pridobitvi tako nastalih stvarnih pravic prišlo do vpisa nepremičnine, na katero se pridobljene stvarne pravice nanašajo, v zemljiško knjigo, ne pomeni, da so njihovi pravni učniki prenehali, in da ne ustvarjajo zemljiškoknjižnih učinkov, čeprav niso zemljiškoknjižno evidentirani. V nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic bi bilo, da stvarnopravne pravice, pridobljene na nepremičninah pred vpisom v zemljiško knjigo, ne bi ustvarjale zemljiškoknjižnih učinkov po njenem vpisu v zemljiško knjigo. ZZK-1 v 7. členu določa, da se stvarne pravice na nepremičninah pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom začetka učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, če zakon ne določa drugače. To pomeni, da že sam ZZK-1 dopušča možnost pridobitve in učinkovanja stvarnih pravic tudi brez zemljiškoknjižnega vpisa. Za tak primer gre, kot je bilo že prej obrazloženo, tudi po ZIZ, ki po 254. členu daje sklenitvi notarskega zapisa pomen vknjižbe zastavne pravice.

22Obrazloženo za obravnavani primer pomeni, da lastninska pravica v pričakovanju tretjega, V.P., po zemljiškoknjižnem predlogu za vpis lastninske pravice, vloženem v zemljiško knjigo dne 12. 7. 2005, ni predstavljala ovire ne za opravo javne dražbe in tudi ne bi smela predstavljati ovire za zemljiškoknjižno izvedbo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Upnica, Z.N., v korist katere je bil izdan sklep o izvršbi na podlagi neposredno izvršljivih notarskih zapisov s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 250. členu ZIZ, objavljenem v Uradnem listu RS št. 19-21 z dne 28. 2. 2003, je z dnem te objave pridobila zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila predmet obravnavanega izvršilnega postopka. Na tako pridobljeno zastavno pravico z učinkom tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico, ni imela nobenega vpliva (šele) pričakovana pravica tretjega z učinkom od 12. 7. 2005. Stališče tožeče stranke, da izvršilno sodišče nepremičnine, ki je bila predmet izvršbe, ne bi smelo prodati, dokler ne bi bilo odločeno o predlogu za vknjižbo lastninske pravice V.P., glede na obrazloženo nima ne dejanske ne pravne podlage. Lastninska pravica v pričakovanju, ki bi lahko vplivala in preprečila izvršbo na nepremičnino, bi lahko bila le taka pravica v pričakovanju, ki bi učinkovala pred zaznambo izvršbe oziroma vknjižbo hipoteke. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ni šlo. Dejstvo, da zastavna pravica v korist upnice Z.N. ni bila vpisana v zemljiško knjigo (pomen vknjižbe pa ji je dajal zakon), pridobljeni zastavni pravici ne more jemati njenih stvarnopravnih učinkov. Vsakršna drugačna razlaga in razumevanje je po presoji sodišča druge stopnje v nasprotju z namenom in učinki zastavne pravice.

23S prodajo v izvršilnem postopku se lastninska pravica pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (192. člen ZIZ), zato vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega učinka. Ker ne gre za izveden način pridobitve lastninske pravice, pri pravilnem poteku javne dražbe v izvršbi za nastanek kupčeve pravice niso pomembne pravice pravnega prednika. ZIZ izrecno določa, da morebitna razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na njegove pridobljene pravice (193. člen ZIZ). Pridobitev temelji na izvedenem sodnem postopku, v katerem so imeli upravičenci možnost uveljavljati pravna sredstva, zlasti vložiti ugovor tretjega.

24Čeprav pravila o pogojih za dovolitev vpisa, ki temeljijo na načelu pravnega prednika, preprečujejo vpis v zemljiško knjigo (150. člen ZZK-1), to ne more spremeniti dejstva, da pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo nastopi v trenutku, ko postane sklep o izročitvi kupcu pravnomočen, vpis v zemljiški knjigi pa je zgolj deklaratoren in ima publicitetni učinek (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 957/2006).

25Na podlagi četrtega odstavka 89. člena ZZK-1, na katerega se v smeri zatrjevanja protipravnega ravnanja med drugim tožeča stranka sklicuje, predstavlja vknjižena oziroma predznamovana lastninska pravica v korist tretje osebe, ki ni dolžnik v izvršilnem postopku, oviro za dovolitev vpisov na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, če ta učinkuje pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe. Upoštevaje obrazloženo, ko je V.P. pridobil lastninsko pravico na zadevni nepremičnini z učinkom po pridobitvi zastavne pravice upnika, to ni predstavljalo ovire za dovolitev vpisov na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

26Neutemeljeno je tudi nekonsistentnosti v odločitvah drugostopenjskega sodišča pripisati elemente protipravnosti. V zvezi z odločitvama, ki ju je sprejelo drugostopenjsko sodišče najprej v izvršilni zadevi, ko je odločalo o pritožbi tretjega zoper sklep o domiku nepremičnine kupcu, nato pa v zemljiškoknjižni zadevi o pritožbi tožeče stranke zoper odločitev, da se vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu ne opravi, je potrebno poudariti, da zgolj različna razlaga, ki je bila podana o določenem zakonskem določilu (zaznambi izvršbe), ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je drugostopenjsko sodišče odločitvi sprejemalo v dveh, med seboj neodvisnih sodnih postopkih, ter imelo pri sprejemanju odločitev na razpolago različno trditveno in dokazno podlago, nenazadnje pa je odločitve sprejemalo v okviru s pritožbo uveljavljanih razlogov.

27V odločitvi drugostopenjskega sodišča (z dne 28. 3. 2006) v izvršilni zadevi, s katero je bil potrjen sklep o domiku nepremičnine, je bilo izpostavljeno pravilno stališče, da je upnica Z.N. pridobila zastavno pravico na podlagi sporazuma, sklenjenega v obliki notarskih zapisov z dne 30. 7. 2002 in 18. 2. 2003, objavljenima v Ur. l. RS z dne 28. 2. 2003, kar ima pomen vknjižbe zastavne pravice. S takšno obrazložitvijo je zavrnilo pritožbena izvajanja V.P., da je bila zadevna nepremičnina pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 11. 7. 2005 neobremenjena.

28Pri odločitvi v zemljiškoknjižni zadevi, ki jo je sprejelo drugostopenjsko sodišče več kot tri leta po odločitvi v izvršilni zadevi (dne 8. 6. 2009), je v zvezi z odločitvijo o pritožbi tožeče stranke o zavrnitvi vpisa v zemljiško knjigo drugostopenjsko sodišče razpolagalo zgolj z zemljiškoknjižnimi podatki, vsebino odločbe, ki je bila predmet izpodbijanja, in pritožbo zoper slednjo. Ob dejstvu, da ni razpolagalo s podatki o dejanskih okoliščinah obravnavane izvršilne zadeve, pritožba tožeče stranke zoper zemljiškoknjižni sklep o zavrnitvi vpisa pa tudi ni obrazloženo navajala (kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009 - priloga A11 spisa), da bi zemljiškoknjižno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko staje (glede zaznambe izvršbe oziroma vknjižbe zastavne pravice), drugostopnemu sodišču pač ni mogoče očitati, da je na podlagi dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa in v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov napačno razlagalo določbe ZZK-1 v zvezi z zaznambo izvršbe oziroma učinki vpisov, izvedenih v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče je v sklepu z dne 11. 3. 2009 (priloga A10) sicer obrazložilo, da zaznamba izvršbe učinkuje od takrat, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi, če pa je bil sklep o izvršbi, ki je bil podlaga zaznambi izvršbe, izdan za izterjavo terjatve, v korist katere je bila že pred tem vknjižena ali predznamovana zastavna pravica, pa zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala vknjižena oziroma predznamovana zastavna pravica. Kljub takšni razlagi pa iz obrazložitve navedenegazemljiškoknjižnega sklepa ni razbrati nobenih navedb o učinkih sporazuma iz 250. člena ZIZ iz obravnavane izvršilne zadeve in tovrstnih navedb ali razlogov o tem tudi ni zaslediti v odločitvi drugostopnega sodišča, kar pomeni, da drugostopno sodišče s tovrstnim podatkom, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev drugostopnega sodišča, slednje ni razpolagalo.

29Vse obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zaključek, da je izvršilni sodnik v postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču (In 03/00329) pravilno upošteval vse procesne in materialnopravne določbe ZIZ in posledično tem določbam tudi relevantne določbe ZZK-1, ki bi, če bi v zemljiškoknjižnem postopku bile pravilno uporabljene, tožeči stranki na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu na zadevni nepremičnini omogočile vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zato ni mogoče pritrditi trditvam tožeče stranke, da je neustrezna zakonodaja onemogočila, da se v zemljiško knjigo vpiše kot lastnica zadevne nepremičnine. Tožeča stranka v obravnavani zadevi napak in morebitnih nepravilnosti v zemljiškoknjižnem postopku ni zatrjevala, zato se sodišče druge stopnje v presojo ustreznosti in pravilnosti zemljiškoknjižnih odločitev ni spuščalo.

30Ob ugotovitvi, da izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati nobenih protipravnih ravnanj pri vodenju izvršilnega postopka, elementov protipravnosti pa tudi ne v zvezi z zatrjevano nekonsistentnostjo v odločitvah drugostopenjskega sodišča, pritrditi pa tudi ne gre očitkom o neustreznosti zakonodaje, tako ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki nastane zaradi protipravnega ravnanja sodišča po 26. členu Ustave RS, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi zavrnilo, pravilna. Ustrezno takšni ugotovitvi se sodišče druge stopnje ni spuščalo v presojo ugovora zastaranja tožbenega zahtevka.

31Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da na pravno podlago zahtevka ni vezano, ter da je dolžno preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Kljub nadaljnji obrazložitvi, da je pazilo na meje postavljenega tožbenega zahtevka ter spoštovalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, pa je pritrditi pritožbi, da je izpodbijano odločitev, opirajoč se na 190. člen OZ, sprejelo z napačno uporabo materialnega prava.

32Sodišče prve stopnje je kot odločilno dejstvo, na katerega je vezalo svojo odločitev, ugotovilo dejstvo, da je tožeča stranka na račun sodišča plačala tako znesek varščine, kot tudi znesek kupnine, v skupnem znesku 25.246,20 EUR, kar za tožečo stranko predstavlja prikrajšanje, za toženo stranko pa obogatitev, dokler slednja teh zneskov ni razdelila med upnike. Zavzelo je še stališče, da je tožena stranka prejela znesek 25.246,20 EUR glede na podlago, ki se ni uresničila, oziroma je kasneje odpadla.

33Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka trditev, relevantnih za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve, tekom postopka ni zatrjevala oziroma navajala. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da tožeča stranka trditvene podlage v smeri neupravičene obogatitve ni podala, saj ni navajala oziroma govorila o prikrajšanju, niti ni zatrjevala, da bi bila Republika Slovenija na račun plačane kupnine obogatena.

34Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravične obogatitve v skladu s 190. členom OZ mora stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, za katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa je obogatena. Institut neupravičene obogatitve ima tedaj korektivno funkcijo, saj korigira neutemeljen premik premoženja, pri čemer brez obogatitve oziroma okoriščenja ni verzijskega zahtevka. Stranka, ki naj bi bila okoriščena, je dolžna vrniti samo korist, ki jo je dosegla.

35Pri presoji, ali je prišlo do neupravičene obogatitve na škodo drugega, morajo biti tedaj podane sledeče predpostavke: obogatitev tožene stranke, prikrajšanje tožeče stranke, vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost podlage za takšen prehod premoženja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana trditvena podlaga in že izpostavljene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ne omogočajo sklepčnosti v smeri utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Tožeča stranka obogatitve tožene stranke na račun njenega prikrajšanja ni zatrjevala, zgolj med strankama nesporno dejstvo, da je tožena stranka na račun O.S. M nakazala zneska varščine in kupnine, pa ne daje podlage za ugotovitev obogatitve na strani tožene stranke. Dejstvo je namreč, da je zadevna denarna sredstva sodišče razdelilo upnikom na podlagi sklepa o poplačilu njihovih terjatev v zvezi z izvršilno zadevo Okrajnega sodišča opr. št. In 03/00329 in kar pomeni, da tožena stranka na račun prikrajšanja tožeče stranke ni dosegla nobene koristi. Tudi če so bila zadevna sredstva začasno na računu Okrajnega sodišča št. …. to ne pomeni, da so ta sredstva povečala premoženjsko maso tožene stranke, kar bi lahko predstavljalo morebitno obogatitev, temveč so bila na naveden račun nakazana z namenom razdelitve zadevnih sredstev za potrebe prej navedenega izvršilnega postopka. Kakšno korist je tožena stranka dosegla, oziroma v čem se odraža obogatitev tožene stranke s tem, ko so bila v določenem obdobju na navedenem računu sodišča denarna sredstva tožeče stranke, pa tožeča stranka ni ne zatrjevala ne dokazovala.

36Upoštevaje, da brez zanesljive ugotovitve obogatitve oziroma okoriščenja toženca ni verzijskega zahtevka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da dejstva, ki jih je ponudila tožeča stranka, in dokazi, ki so bili izvedeni, ne dajejo zadostne podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Osrednje, najpomembnejše pravno dejstvo in predpostavka terjatve iz neupravičene pridobitve je namreč pridobitev, okoriščenje, prehod premoženja. Prikrajšanje samo po sebi namreč ne zadošča. Te predpostavke pa tožeča stranka ni zatrjevala, zato je glede te pravne podlage tožba nesklepčna.

37Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke na odškodninski podlagi ni utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen na podlagi neupravičene obogatitve, pa nima opore v trditveni podlagi tožeče stranke, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te odločitve (prvi odstavek 358. člena ZPP).

38Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala sodišču druge stopnje tudi spremembo stroškovnega izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka, v celoti neuspešna v postopku, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tej je sodišče druge stopnje priznalo stroške, ki so bili v postopku potrebni, ter jih odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki pravdne stroške za nagrado za postopek 890,50 EUR, materialne stroške (2 x 20,00 EUR) ter nagrado za narok 890,50 EUR, kar znaša skupaj 1.821,00 EUR. Te stroške je dolžna povrniti tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

39Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je dolžna tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 1.400,40 EUR, kar predstavlja v smislu določb 155. člena ZPP potrebne pravdne stroške za nagrado za redno pravno sredstvo 788,80 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, ter nagrado za narok pred sodiščem druge stopnje 591,60 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

40Tožeča stranka, glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku, krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).