254. člen ZIZ

Institut prepovedi razpolaganja (odtujitve ali obremenitve) je urejen v 38. členu SPZ (drugi, tretji in četrti odstavek), in sicer po zgledu iz paragrafa 364c Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Lahko se določi s pravnim poslom ali oporoko, zavezuje le prvega lastnika, ne pa njegovih pravnih naslednikov, lahko se časovno omeji, v vsakem primeru pa "ugasne" s smrtjo upravičenca. V zemljiško knjigo se lahko vpiše samo pod pogoji iz četrtega odstavka 38. člena SPZ. V tem primeru prepoved učinkuje tudi proti tretjim osebam. Omenjeni pravni institut pomeni omejitev lastnika, saj mu prepoveduje pravno razpolaganje s stvarjo. Pravnoposlovna prepoved odtujitve nepremičnine prepoveduje pogodbeni stranki, v breme katere je dogovorjena, prenos lastninske pravice na nepremičnini, medtem ko dogovorjena prepoved obremenitve prepoveduje obremenitev nepremičnine z zastavno pravico in drugimi omejenimi stvarnimi pravicami, ne velja pa za dogovarjanje obligacijskih pravic na nepremičnini. SPZ v členu 38. omenja prepoved odtujitve ali obremenitve, kar bi utegnilo pomeniti, da je dopustno predlagati vknjižbo bodisi samo prepovedi odtujitve bodisi samo prepovedi obremenitve. Na inst

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za vpis zaznambe hipotekarne tožbe ravnalo materialnopravno pravilno.

Predmet zaznambe hipotekarne tožbe je hipotekarna obveznost oz. terjatev, zaznamba take tožbe se lahko vpiše le pri (vpisani) hipoteki, kot to določa peti odstavek 78. člena ZZK-1

Ne gre za primer, ko nepremičnina ne bi bila vpisana v zemljiški knjigi in posledično za ustanovitev zastavne pravice ni mogoče uporabiti postopka, kot ga določa 254. člen ZIZ.

Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča o malomarnosti ravnanja tožene notarke. Notarka je zemljiškoknjižni predlog namreč pravilno vložila, saj je hipoteki navedla v ustreznem vrstnem redu in za hipoteki tudi pravilno vložila en zemljiškoknjižni predlog, ker sta bili obe vezani na eno listino. V obravnavani zadevi sta hipoteki veljavno nastali na nepremičnini, ki ob njunem nastanku še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato je imela sklenitev notarskega zapisa, s katerim je bila ustanovljena tožničina hipoteka, še v času vložitve spornega zemljiškoknjižnega predloga pomen vknjižbe zastavne pravice (notarske hipoteke) v skladu s tretjim odstavkom 274. člena SPZ. Določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in 190. člen ZZK-1 se v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ne uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali se določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in190. člen ZZK-1 uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi (in ima zato na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZIZ sklenitev neposredno izvršljivega notarskega zapisa o ustanovitvi zastavne pravice pomen vknjižbe zastavne pravice) in se je zato vpis lastninske pravice ter že obstoječih zastavnih pravic ob kasnejšem vpisu predmetne nepremičnine v zemljiško knjigo izvedel po določbah 120. člena ZIZ-A oziroma tretjega odstavka 274. člena SPZ; (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožena notarka ravnala protipravno; in (3) Ali bi se sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe moralo opredeliti tudi do obstoja vzročne zveze kot ene izmed predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti toženke za domnevno nastalo škodo in do navedb toženke o soprispevku tožnice k nastanku vtoževane škode oziroma ali je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje zadostna.

V konkretnem primeru sodne odločbe zaradi neupoštevanja pridobljene zastavne pravice in posledično napačnega tolmačenja zakonske določbe četrtega odstavka 89. člena ZZK-1 s strani zemljiškoknjižnega sodišča ni bilo mogoče uresničiti, četudi velja pravilo, da morajo biti pravne norme in na njih temelječi posamični akti sposobni uresničenja5. Gre za kršitev prava, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ker tožeča stranka navkljub plačani kupnini in izdanem sklepu o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku zaradi zmotnega tolmačenja določb ZIZ in ZZK-1 s strani zemljiškoknjižnega sodišča ni uspela vknjižiti svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi, ji je nastala škoda v višini plačane kupnine. Vzročna zveza med ravnanjem sodišča v zemljiškoknjižnem postopku in nastalo škodo je podana.

SPZ jasno ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Tudi če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker predmetna nepremičnina v njo še ni bila vpisana, to še ne pomeni, da je za prenos lastninske pravice dovolj zgolj zavezovalni pravni posel, ampak zgolj, da ni potreben vpis v zemljiško knjigo. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu seveda ne more biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, kot to zahteva prvi odstavek 31. člena Zakona o zemljiški knjigi, in zadostuje, da je označena tako, da je določljiva. Zahtevku prvega tožnika ne bi bilo mogoče ugoditi niti na originarni podlagi, tudi če bi bilo mogoče upoštevati ugotovitev, da je predmetno stanovanje skupno premoženje (kar pa ni mogoče, ker je tožba nesklepčna), in sicer zato, ker deleži na skupnem premoženju niso določeni; to pomeni, da prvi tožnik ne more zahtevati nedopustnosti izvršbe zgolj na solastniški delež. Prvi tožnik bi lahko zahteval, da se izvršba na celotno nepremičnino izreče za nedopustno, seveda ob predpostavki ustrezne trditvene podlage, pri čemer pa bi morala biti bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani (če ne bi želela na

Podobno kot velja za načelo zaupanja v zemljiško knjigo zgolj pošteno ravnanje pridobitelja za dobroverno pridobitev zastavne pravice na nevpisani nepremičnini ne zadošča. Na drugi strani mora obstajati tudi neskrbno ravnanje pravega lastnika te nepremičnine, ki ni poskrbel za ustrezno publiciteto resničnega lastninskega stanja. V konkretnem primeru ni dvoma, da je utemeljen očitek zoper tožničinega pravnega prednika, da bi moral poskrbeti, da bi bilo iz prodajne in prodajne pogodbe s pridržkom, sklenjene s tožencem, razvidno, da gre za povezan pravni posel, ki slednjega omejuje pri razpolaganju s stanovanjem. Okoliščine, s katerimi je bila toženka seznanjena, da je O. stanovanje pridobil na podlagi prodajne pogodbe, ki sporazumu o zavarovanju denarne terjatve ni bila priložena, da se je toženec poslovno ukvarjal s posojanjem denarja fizičnim in pravnim osebam, da je lastninsko pravico na zastavljenih nepremičninah pridobil na podlagi sklenjenih prodajnih pogodba s svojimi posojilojemalci, da je toženec zavarovanja obveznosti z naslova posojil izvajal s sklepanjem prodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice, bi pri toženki morale vzbuditi dvom v resničnost izkazanega l

Notar ni dolžan dodatno preverjati pristnosti pogodbe, ki jo ob ustanovitvi notarske hipoteke ne nevknjiženi nepremičnini prejme v hrambo, če njene zunanje lastnosti ne vzbujajo nikakršnega dvoma v pristnost same pogodbe in overitvene klavzule (drugega notarja) na njej.

Predlagateljičin zemljiškoknjižni predlog se opira na listino, iz katere izhaja, da naj se vknjižba hipoteke dovoli zoper dolžnico J. Z. kot lastnico stanovanja. Ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga 24.6.2009 J. Z. ni bila vpisana kot lastnica obravnavane nepremičnine, ki je od 10.4.2007 v lasti K. Z.. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev predlaganega vpisa proti K. Z. iz 1. odstavka 150. člena ZZK-1, saj K. Z. ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo hipoteke, razen tega pa tudi ne gre za primer iz 2. alineje 1. odstavka 150. člena ZZK-1 (obstoj odločbe pristojnega organa, ki bi učinkovala proti K. Z. kot udeleženki postopka, v katerem bi bila izdana ta odločba).

Tožnica ne more uspeti z zahtevkom za nedopustnost izvršbe na stanovanju, ki ni vpisano v zemljiško knjigo, če je upnik zastavno pravico na njem pridobil, preden ga je dolžnica prodala tožnici.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob splošnem stvarnopravnem načelu o domnevi dobre vere (9. člen SPZ) ni dokazala, da toženec, ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ni bil v dobri veri.

Ker predmetni notarski zapis nima soglasja upnika in dolžnika, da se terjatev zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, je to ovira za vknjižbo zastavne pravice. Rubež ima pomen vknjižbe zastavne pravice, zaradi česar vknjižba zastavne pravice ni potrebna in je upniku že zagotovljeno učinkovito varstvo tudi zoper tretje osebe.

S popisom dolžnikovega stanovanja, ki ni bilo vpisano v zemljiški knjigi, je upnica pridobila zastavno pravico na tej nepremičnini. Popis stanovanja je imel učinek pridobitve zastavne pravice, čeprav ni bil opravljen na terenu, saj je bila nepremičnina dovolj zanesljivo identificirana, publicitetni učinek pa je bil dosežen z zaznambo popisa na izvirniku pogodbe. Ker je pritožnik zastavno pravico na istem stanovanju pridobil pozneje, je upnica pred njim pridobila tudi poplačilno pravico.

Zavarovanje bodoče in pogojne denarne terjatve upnika z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, po ZIZ ni dovoljeno.

Sklenjeni sporazum je pravni naslov za pridobitev zastavne pravice na zastavljenih premičninah, medtem ko je rubež pridobitni način za pridobitev zastavne pravice. Sklep o izvršbi na premičnino se zaznamuje v evidenci, kjer se premičnina vodi, in v dokumentu, ki izkazuje lastništvo premičnine, tak dokument pa je original in ne fotokopija prometnega dovoljenja. Prepoved razpolaganja je pravni standard, ki pomeni prepoved pravnega prometa s stvarjo, torej prepoved odsvojitve ali obremenitve stvari, ne pa tudi prepovedi dejanskega razpolaganja, torej normalne rabe stvari.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost upničinega predloga za zavarovanje po določbi 254. čl. ZIZ. Po tej določbi se namreč opravi rubež nepremičnine le v primeru, če nepremičnina v zemljiški knjigi ni vpisana. Ker pa so nepremičnine, ki so v konkretnem primeru predmet zavarovanja, v zemljiški knjigi že vpisane, rubež v tem primeru ni mogoč.

Predmetna zastavna pravica na nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, ni mogoča.

Določbe 254. člena ZIZ ne izključujejo uporabe 252. člena ZIZ, ki določa, da se zavarovanje bodoče in pogojne terjatve na nepremičnini opravi s predznambo zastavne pravice. Vendar pa v notarskem zapisu, ki ga je upnik priložil predlogu za izvršbo, stranki nista določili, kako bo upnik opravičil predznambo in rok, v katerem bo to storil (1. odst. 252. člena ZIZ). Na podlagi tako pomanjkljivega notarskega zapisa, pa sodišče predlaganega zavarovanja pogojne terjatve ne more dovoliti.