211. člen ZIZ

Izpisi Geodetske uprave RS, na katere se je upnik skliceval v dopolnitvi predloga z dne 17. 6. 2025 in ponovno v pritožbi, niso ustrezen dokaz dolžnikove (so)lastninske pravice na predlagani nepremičnini, v zvezi s katero je dolžnik tudi v predloženih listinah naveden (zgolj) kot njen registrski lastnik (do 1/2). Poleg tega pa, kot že pojasnjeno, ta nepremičnina niti ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak je v skladu z načeli stvarnega prava in določbami SPZ del (sestavina) zemljišča, tj. parcele, na kateri stoji stavba št. 2039, v kateri se nahaja zadevno stanovanje, ki je v katastru vpisano kot posamezni del št. 1 v stavbi št. 2039. Parcela pa, kot že navedeno, po podatkih zemljiške knjige ni v lasti dolžnika, ampak v lasti Mestne občine X (upnik izvršbe na to parcelo ni predlagal, v zvezi z njo pa tudi ni predložil listin iz tretjega odstavka 168. člena ZIZ oziroma izkazal vložitve tožbe iz petega odstavka 168. člena ZIZ).

ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pravna teorija in sodna praksa odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

Res sicer ZIP ni poznal objave niti na sodni deski niti v Uradnem listu, temveč je določal vodenje posebne javne knjige. Pravne praznine torej ni bilo, kvečjemu zakon v tem delu ni bil izvrševan. Take knjige dalje v konkretnem primeru niti pristojno sodišče niti kakšna druga služba z javnimi pooblastili res ni vodila. Kljub temu pa ni mogoče pritrditi uveljavljanju, da lahko pogodba nadomesti objavo v javni knjigi. Pogodba je namreč listina zasebnega prava in kot taka ima drugačen značaj kot javne knjige.

Od rešitve vprašanja (ne)obstoja prerekane denarne terjatve, je namreč odvisna tudi odločitev o (ne)obstoju prerekane ločitvene pravice, ki je bila ustanovljena v zavarovanje denarne terjatve in je kot taka odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi. Ločitvena pravica je namreč stranka pravica, odvisna od obstoja terjatve (je torej akcesorne narave).

S sklepom o zavarovanju se ne odloča o materialnopravni pravici stranke, pač pa se ustvarja novo procesno pravno razmerje. Sklep o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini zato ne predstavlja izvršilnega naslova po 1. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ.

S posameznimi izvršilnimi dejanji v zvezi z opravo izvršbe na posamezen predmet izvršbe sodišče začne že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, takoj po njegovi izdaji in ne glede na morebitni vloženi ugovor zoper sklep o izvršbi. Ta ni ovira za opravo posameznih izvršilnih dejanj, tako tudi ne za opravo rubeža premičnin in zaznambo sklepa o izvršbi pri nepremičninah v zemljiški knjigi oziroma njihov rubež s strani izvršitelja in ustrezno objavo le tega kadar nepremičnine v zemljiško knjigo niso vpisane. Upnik z rubežem premičnin, v primerih, ko se rubež vpiše v register zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, pa z vpisom rubeža v register, pridobi zastavno pravico na zarubljenih premičninah. Na nepremičninah to pravico pridobi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi oziroma z objavo zapisnika o rubežu v zemljiško knjigo ne vpisanih nepremičnin. Kljub morebiti neutemeljeno izdanemu sklepu o izvršbi ni mogoče slediti prizadevanju dolžnika za razveljavitev na njegovi podlagi opravljenih izvršilnih dejanj in ustavitev postopka s strani izvršilnega sodišča. S stekom okoliščin iz 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP je že po samem zakonu glede teh predmetov p

Za vodenje izvršbe na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo v skladu z določbo 211. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: - predlagan predmet izvršbe mora imeti pravni status nepremičnine, torej samostojne stvari, ki je lahko predmet stvarnopravnih pravic in s tem izvršbe in - ta nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo. O dejanski etažni lastnini in s tem o posameznem delu stavbe kot nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo in je lahko samostojen predmet stvarnih pravic in s tem izvršbe, lahko govorimo zgolj v kolikor gre za razmerja na stavbi, ki so se oblikovala v času pred 1. 1. 2003. V primeru t. i. navidezne solastnine ne gre za primer, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo. Takšna nepremičnina je v skladu s pogodbeno voljo strank vpisana v zemljiško knjigo, in sicer kot solastninski delež na celotni nepremičnini. S tem stranki omogočita nadaljnji zemljiškoknjižni promet s to nepremičnino. Na takšno zemljiškoknjižno stanje je izvršilno sodišče vezano, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vodenje izvršbe na nevpisane nepremič

Sodišče prve stopnje mora že pri odločanju o predlogu za izvršbo, in nato tudi pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi, po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, med drugim tudi na obstoj začetnih materialnih predpostavk za dovolitev izvršbe, med katere sodijo sredstva izvršbe. V konkretnem primeru je upnik predlagal izvršbo zoper dolžnika s prodajo nepremičnine, ki je v lasti zastavne dolžnice, drugega izvršilnega sredstva zoper njega pa ni predlagal. Izostala je torej materialna predpostavka glede sredstva izvršbe, kar pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izvršbo in nato še pri odločanju o ugovoru prezrlo. Ker ima v skladu z tretjim odstavkom 211. člena ZIZ zapisnik o rubežu pomen zaznambe izvršbe, je po mnenju tega sodišča treba v takšnem primeru ob odločitvi o ustavitvi postopka odločiti tudi o razveljavitvi izvršilnega dejanja - rubeža nepremičnine, če naj zastavna pravica na njej preneha. Zaradi potrebne objave za stvarnopravni učinek rubeža nepremičnine pa je po mnenju višjega sodišča potrebna objava tudi za njegovo prenehanje.

Tudi za te hipoteke, pridobljene po členih 242 do 245 ZIZ velja, da morajo biti, ko se nepremičnina končno vpiše v zemljiško knjigo, vpisane v zemljiško knjigo, in sicer ali na predlog lastnika nepremičnine ali po uradni dolžnosti, če iz listine, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je na nepremičnini ustanovljena zastavna pravica. Ker se je lastniško zemljiškoknjižno stanje spremenilo, načelo zaupanja v zemljiško knjigo preprečuje predlagatelju zdajšnji vpis hipoteke.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ustavilo celoten izvršilni postopek, saj za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je upnik že pridobil zastavno pravico (ločitveno pravico) na predmetu izvršbe nepremičnini z ID znakom XXX-453-214, ko ta še ni bila vpisana v zemljiško knjigo (tretji odstavek 211. člena in drugi odstavek 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Ko sodišče prve stopnje še ni opravilo prodaje, so podani pogoji za prekinitev in ne ustavitev postopka v delu, ki se nanaša na navedeno nepremičnino (2. točka tretjega in peti odstavek 132. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP).

V izreku označene stavbe št. 1439, 1482 in 1499 niso samostojne stvari, ampak deli parcele št. 1115/0 k.o. T., ki je edina samostojna nepremičnina, ki jo je moralo sodišče prve stopnje oceniti (178. člena ZIZ). Zaradi pravila o povezanosti objekta in zemljišča (8. člen SPZ) navedenih stavb sodišče prve stopnje ne bi smelo obravnavati ločeno kot v zemljiško knjigo nevpisane samostojne nepremičnine. Podana namreč ni nobena od izjem od pojasnjenega pravila (stavbna pravica, etažna lastnina), ki bi terjala njeno ločeno obravnavo.

Eno od temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka določeno v 5. členu ZZK-1, je, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo (šele) od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, razen če ta zakon ne določa drugače. Gre za načelo, povezano s publicitetnim učinkom vpisov in načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Prvostopenjsko sodišče zato učinka vpisa ni moglo določiti za nazaj, to je z dnem oprave rubeža, za katerega se zavzema pritožba.

Zaradi protipravne opustitve izvršilnega sodišča, ki kljub zakonski zahtevi, da se zapisnik o rubežu objavi tudi v Uradnem listu RS, za objavo ni poskrbelo, ni nastopil učinek zaznambe izvršbe, s čimer bi tožnik kot upnik prvi pridobil poplačilno pravico ne glede na kasnejša razpolaganja z nepremičnino. Pomen objave zapisnika o rubežu je izenačen z vpisom v zemljiško knjigo in je torej kasnejši pridobitelj nepremičnine (v primeru, ko bi bil zapisnik o rubežu, ki je bil sicer pravilno izobešen na sodni deski, še objavljen v Uradnem listu RS) nedobroveren. Kasnejši pridobitelj se na dobrovernost ne bi mogel sklicevati, če bi bil rubež objavljen v skladu z določbami ZIZ, tj. tudi v Uradnem listu.

Tako kot dobi upnik na podlagi sklepa o izvršbi poplačilno pravico šele takrat, ko je ta zaznamovan v zemljiški knjigi, ima zapisnik o rubežu učinek zaznambe sklepa o izvršbi, torej učinek pridobitve zastavne pravice na nepremičnini, lahko samo in šele takrat, ko je navzven zaznaven. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je uveljavitvi publicitetnega učinka in temu, da se vsi, na katere bi se to lahko nanašalo, lahko seznanijo s tem, da je nepremičnina predmet izvršilnega postopka, namenjena razglasitev na oglasni deski in objava v Uradnem listu RS. Iz navedenega je razvidno, da sta prav razglasitev in objava zapisnika o rubežu, na oglasi deski sodišča in v Uradnem listu ključni za njegov stvarnopravni učinek.

SPZ jasno ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Tudi če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker predmetna nepremičnina v njo še ni bila vpisana, to še ne pomeni, da je za prenos lastninske pravice dovolj zgolj zavezovalni pravni posel, ampak zgolj, da ni potreben vpis v zemljiško knjigo. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu seveda ne more biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, kot to zahteva prvi odstavek 31. člena Zakona o zemljiški knjigi, in zadostuje, da je označena tako, da je določljiva. Zahtevku prvega tožnika ne bi bilo mogoče ugoditi niti na originarni podlagi, tudi če bi bilo mogoče upoštevati ugotovitev, da je predmetno stanovanje skupno premoženje (kar pa ni mogoče, ker je tožba nesklepčna), in sicer zato, ker deleži na skupnem premoženju niso določeni; to pomeni, da prvi tožnik ne more zahtevati nedopustnosti izvršbe zgolj na solastniški delež. Prvi tožnik bi lahko zahteval, da se izvršba na celotno nepremičnino izreče za nedopustno, seveda ob predpostavki ustrezne trditvene podlage, pri čemer pa bi morala biti bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani (če ne bi želela na

Za nastanek zastavne pravice kot stvarne pravice, ki učinkuje zoper vsakogar, je bistven publicitetni učinek. Zaznamek o zastavni pravici na originalu kupoprodajne pogodbe pa takšnega učinka nima. Ker zapisnik o rubežu ni bil objavljen tudi v Uradnem listu RS, ni pogojev, da bi zapisnik o rubežu imel učinek zastavne pravice. Ker sta tožnica in stranski intervenient pridobila na stanovanju lastninsko pravico (v pričakovanju), ki izvršbo preprečuje, tožena stranka pa na stanovanju ni pridobila zastavne pravice, je zahtevek na nedopustnost izvršbe utemeljen.

Objava zapisnika rubeža na oglasni deski ima pomen zaznambe izvršbe (tretji odstavek 211. člen ZIZ), publicitetni učinek tega dejstva pa je pravno relevanten le do zaključka izvršilnega postopka (domika in izročitve nepremičnine kupcu).

ZIZ sodišču ne daje pooblastila, da bi po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti, brez ustreznih procesnih dejanj strank oziroma drugih udeležencev v postopku, lahko ugotovilo, da nepremičnina ni last dolžnika in izvršbo ustavilo.