193. člen ZIZ

Z dražbo za majhen ostanek dolga je prišlo do nesorazmerja med zahtevo splošnega interesa skupnosti po plačilu dolga državi (ki kot izhaja iz primerjave zatrjevanih plačil dolžnika, kot močnejša stranka postopka nasproti fizični osebi, tudi ni sproti zahtevala utesnitev izvršbe ali predlagala odloga izvršbe na nepremičnine) in zahtevami po varstvu temeljnih pravic posameznika, saj se je prodajala tudi nepremičnina, ki predstavlja dolžnikov dom oziroma dom šestčlanske družine. Pravica do spoštovanja doma posamezniku, ki se sooča z izgubo doma, namreč v določenih primerih zagotavlja posebna procesna upravičenja. Najpomembnejša je zahteva po sodni presoji sorazmernosti posega. Sodišče mora poseg v pravico presojati tudi v luči osebnih (individualnih) okoliščin prizadete osebe. Tako v konkretnem primeru glede na zgoraj navedene konkretne okoliščine višje sodišče zaključuje, da je potrebno dati v tej zadevi pri ugotavljanju, ali je prišlo do zakonitosti dražbe, prednost dolžniku oziroma njegovi pravici do zasebne lastnine oziroma pravici do doma nasproti obligacijski pravici kupca. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake pravice zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve pr

Novejša sodna praksa je zavzela stališče, da nevknjižena stvarna pravica tretjega preneha ob upoštevanju dveh pogojev: načela zaupanja v zemljiško knjigo in odsotnosti zlorabe postopka s strani kupca (t. i. kvalificirane nedobrovernosti).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da glede na kupčevo varovano pričakovalno pravico (s sklepom o domiku je pridobil naslov za pridobitev lastninske pravice) z upnikovim umikom predloga za izvršbo, ki je bil podan po izvedeni spletni dražbi in po izdanem sklepu o domiku, ni več mogoče poseči v pričakovanje kupca. Takšno stališče je v skladu z odločbama Ustavnega sodišča RS Up-35/98 z dne 2. 4. 1998 in Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 ter ustaljeno sodno prakso.

Pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je nepremičnine v letu 2008 oddal najemniku in je najemno razmerje še vedno v veljavi, vsaj do 10. 9. 2024, o čemer bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, on pa zato ne more izprazniti in izročiti nepremičnin kupcu. Konkretno sklenjeno najemno razmerje namreč ni breme, o katerem bi moralo sodišče prve stopnje odločiti s sklepom o izročitvi nepremičnin. Dolžnikova obveznost pa je v tem, da mora nepremičnino izprazniti vseh svojih premičnih stvari in jo izročiti v posest novemu lastniku, medtem ko najemna razmerja s prodajo nepremičnine ne prenehajo (175. člen ZIZ) in kupec vstopi v pravice in obveznosti najemodajalca, torej dolžnika, in je nadaljevanje najemnega razmerja stvar dogovorov med kupcem kot novim lastnikom in najemnikom.

Kupec se v obravnavani zadevi neutemeljeno zavzema za varstvo svojega pričakovanja, da bo postal lastnik na javni dražbi prodanih nepremičnin. V koliziji lastninske pravice dolžnic in kupčeve pričakovalne pravice ima namreč v obravnavani zadevi prva večjo težo in se ji mora druga umakniti. Odobritev upravne enote glede prodaje kmetijskega zemljišča je zakonska zahteva, da sodišče sme domakniti nepremičnino. Zakonodajalec je izrecno določil, da izvršilno sodišče v takem primeru domik odloži in zgolj ugotovi najboljšega ponudnika, zato v obravnavani zadevi navedena ugotovitev najboljšega ponudnika sama zase še ne zadošča za pojasnjeno ustavnopravno varstvo pričakovalne pravice kupca. Navedeno razlikovanje med ugotovitvijo najboljšega ponudnika in odločitvijo izvršilnega sodišča o domiku je še posebej pomembno pri spletni dražbi, ki je bila opravljena v obravnavani zadevi. Pri presoji kolizije kupčeve pričakovalne pravice in lastninske pravice dolžnika moramo opraviti ustrezno tehtanje, ki šele lahko da odgovor, katera pravica ima v določeni fazi izvršilnega postopka prednost. Pojasnjena ustavnosodna praksa je nastala v času, ko je bila zakonodajna ureditev bistveno dru

Iz notarskega zapisa ne izhaja, da bi bila odgovornost B. B. za poplačilo dolga omejena zgolj na nepremičnine, nasprotno je jasno zapisano, da lahko upnik v primeru, da dolžnik (B. B.) in zastavitelj (C. d.o.o.) ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku s prodajo zastavljenih nepremičnin kakor tudi s prodajo drugega premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na katerem koli računu ali premoženju dolžnika. Dolžnik torej za dolg odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato je njegov ugovor omejene odgovornosti neutemeljen, prav tako kot so neutemeljene tudi ugovorne navedbe, da je svoje jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpal, ker so bile zastavljene nepremičnine že prodane. Pravni red ne daje podlage za zahtevo, da bi notarski zapis moral biti opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Notarski zapis namreč ni odločba in učinka pravnomočnosti niti ne more pridobiti, kvaliteto izvršljivosti, ki je pogoj, da ima naravo izvršilnega naslova, pa ima, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Izvršilni postop

Povečanje solastniškega deleža tožnikov posega tudi v pravice drugih solastnikov sporne nepremičnine, zato bi tožnika s tožbo morala zajeti vse solastnike. Ker je toženka solastniški delež na nepremičnini pridobila originarno na javni dražbi, tožnika proti njej ne moreta uspešno uveljavljati zatrjevane močnejše pravice, pridobljene pred tem na originaren način z ustvaritvijo nove stvari v času veljavnosti ZTLR. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic, ampak ima enako pravno usodo kot zemljišče. Sporna garaža je sestavina parcele 185/10.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni bil izveden dokaz z zaslišanjem prič glede trditev tožeče stranke, da je šlo za zlorabo pridobitve lastninske pravice z nakupom nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku zaradi dogovora med dražitelji.

. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 279/2014 že zavzelo stališče, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Odločitev o ničnosti pravnega posla tako ne more temeljiti le na ugotovitvi nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe ampak kvečjemu na ugotovitvi o kvalificirani nedobrovernosti, torej zlonamernosti obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca Zaradi nedopustnosti predmeta imajo eventualni imetniki neke pravice na nepremičnini, ki je bila prodana v stečajnem postopku, tudi po zaključku le tega legitimacijo za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s katero je kupec v stečaju, nepremičnino prodal naprej drugemu kupcu

Tudi v kolikor bi tožnica na osnovi zatrjevanih vlaganj lastninsko pravico na sporni nepremičnini oziroma njenem idealnem delu na izviren način dejansko pridobila že pred prodajo te nepremičnine v izvršbi, kot pravno pravilna vzdrži prvostopenjska odločitev, da iz tega razloga izvršba na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine, za katero ima toženka kot lastnica izvršilni naslov (drugi odstavek 192. člena ZIZ), ni nedopustna.

V postopku izvršbe se lastninska pravica na nepremičnini pridobi originarno ter kupec postane lastnik na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine in to tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ampak nekdo tretji. Tako lahko tretji v izvršilnem postopku pričakuje uspeh, če izvršba s prodajo predmeta še ni bila končana oziroma če je bila odložena. Ko pa je predmet izvršbe že prodan in je lastninska pravica prešla na kupca, tretji v postopku izvršbe ne more več doseči cilja, ki ga je zasledoval s svojim ugovorom. Tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico, ima na razpolago ugovor tretjega, z zavrnitvijo katerega lahko prične tožbo na nedopustnost izvršbe, nasprotno izvršbo, predlaga pa lahko tudi odlog izvršbe, vendar le do zaključka izvršilnega postopka. Glede na zakonska določila in po stališčih ustaljene sodne prakse zato po zaključku izvršilnega postopka, ko je nepremičnina domaknjena in izročena kupcu ter kupec na njej pridobi originarno lastninsko pravico, tretji v takšno njegovo pravico ne more več posegati. Skladno z obstoječo zakonodajo in ustaljeno sodno prakso tretji v izvršilni postopek, ki je

Izvršitelj je upravičen le do stroškov za izvršbo potrebnih in zakonitih dejanj. Rubež nevpisane nepremičnine je bil opravljen prepozno in tudi brez pravne podlage v položaju, ko je že učinkoval sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Kot pravilno navaja upnica, ta ni bila dolžna opozarjati sodišče in izvršitelja na potek postopka v vodilni zadevi. Zakonito vodenje postopka je v rokah sodišča, ki mora po uradni dolžnosti upoštevati sprejete odločitve v vodilni zadevi tudi v pristopljenih zadevah. Sodišče ne odpravi nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ le na zahtevo stranke, ampak tudi po uradni dolžnosti.

Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, zagotoviti poplačilo upnika iz premoženja dolžnika. Cilj izvršilnega postopka pa ne more biti v tem, da upnik pride do poplačila svoje terjatve za vsako ceno (ne iz premoženja dolžnika, ampak nekoga tretjega). Kupec se mora v izvršilnem postopku zavedati, da ne gre za običajno prodajo v dogovoru pogodbenih strank, ampak prisilno prodajo, ki je nerazdružljivo povezana z namenom prisilnega poplačila upnikove terjatve in ustavnim varstvom dolžnika pred izgubo premoženja, ki ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Iz tega izhajajo posebnosti in tveganja pri tovrstni prodaji, s katerimi mora kupec računati, v zameno pa lahko pridobi nepremičnino bistveno pod ocenjeno tržno vrednostjo. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku. Prodaja celotne ne

Izvršilno sodišče mora ves čas postopka paziti, ali je nepremičnina, na katero je bila dovoljena izvršba, (še) v zemljiškoknjižni lasti dolžnika po sklepu o izvršbi. V konkretnem primeru je zato sodišče prve stopnje pravilno ustavilo izvršbo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ker je bil že pred vložitvijo izvršilnega predloga kot njen lastnik vpisan tretji. Tudi pravnomočnost sklepa o izvršbi ne more biti zadosten argument za to, da bi bila izguba lastninske pravice tretjega, ki sploh ni v pravnem razmerju z upnikom, dopustna. Pravnomočnost v izvršilnem postopku nima povsem enakega pomena kot v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je nepravdni postopek, sklep o izvršbi pa tudi ni sodba, s katero sodišče meritorno zaključi ne samo nek spor, tudi konča določen postopek. Sklep o izvršbi je izdan v začetni fazi postopka, zato ni izključeno, da sodišče kasneje izvršbo ustavi, če ugotovi, da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Eden od bistvenih pogojev pa je tudi ta, da sodišče ne sme prodati nepremičnine, ki je evidentno v lasti nekoga drugega.

Kupec z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku izvorno (originarno) pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, s tem pa preneha lastninska pravica prejšnjih imetnikov lastninske pravice na nepremičnini, pri čemer dejstvo, ali je bil kupec nepremičnine v stečajnem postopku ob nakupu dobroveren ali ne, ni odločilno. Ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa v stečajnem postopku od stečajnega dolžnika, ima prednost slednja.

Upnik je bil torej glede na dne 25. 10. 2017 opravljeno plačilo v višini 86.060,44 EUR v celoti poplačan, s tem pa je bil cilj in namen izvršilnega postopka dosežen. Upnikova terjatev je bila tako poplačana (že) 25. 10. 2017, to je pred opravo dražbe 26. 10. 2017. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bila dražba izvedena nepravilno, saj v trenutku njene izvedbe terjatev upnika do dolžnice ni več obstajala. Že s samim poplačilom upnikove terjatve se izvršilni postopek konča, pri čemer ZIZ izdaje posebnega sklepa ne predvideva, vse aktivnosti sodišča za opravo izvršbe oziroma vodenje postopka, razen odločanja o stroških (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), pa s trenutkom poplačila prenehajo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da okoliščina, ki kupcu preprečuje pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, tako ni nastala naknadno po pridobitvi pričakovalne pravice, temveč je obstajala že pred tem. Z dosegom cilja in namena izvršbe sodišče nima več podlage za opravo nadaljnjih izvršilnih dejanj - opravo javne prodaje nepremičnine, podelitev pričakovalne pravice kupcu in posledičen poseg v lastninsko pravico dolžnice. V konkretni situaciji (poplačilo upnika pred dražbo), ko konkur

ZIZ nima določila, ki bi omejevalo tretjega glede navajanja novot, zato je pravilno prilagojeno (smiselno) uporabiti določilo pravdnega postopka, ki omejuje navajanje novot na trenutek prvega naroka. Če upoštevamo posebnosti odločanja o ugovoru tretjega, narok ni potreben, tretji pa mora navesti nova dejstva in dokaze najkasneje do trenutka, ko je upniku s strani sodišča dana možnost, da se o ugovoru izjasni, saj je zakonodajalec vezal odločitev o ugovoru na navedeno upnikovo ravnanje. Kasnejše dopolnitve niso dopustne, saj bi bila prizadeta hitrost postopka. Pri originarni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, kot je prisilna prodaja v izvršilnem postopku, je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Za nakup nepremičnine v izvršbi velja, da kupec postane lastnik že na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izročitvi nepremičnine (prvi odstavek 192. člena ZIZ), in to tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik ni bil lastnik nepremičnine, ampak kdo tretji.

Ker je bilo prvič drugačno materialno pravo (ZLNDL) uporabljeno na višji stopnji v prejšnjem postopku in nato omenjeno tudi na revizijski stopnji kot pomembno, v skladu s katerim se je nepremičnina (v kolikor ne gre za kmetijsko zemljišče in je upoštevana v otvoritveni bilanci) olastninila in postala z dnem uveljavitve zakona (ZLNDL) last tiste osebe, ki je bila v tem trenutku imetnik pravice uporabe, bi moralo sodišče prve stopnje svoje materialnopravno gledišče razkriti, česar ni in tako tožnica do sodbe (gre za sodbo presenečenja) ni vedela, da sodba kot odločilni dejstvi šteje, ali je šlo pri sporni nepremičnini za kmetijsko ali stavbno zemljišče oziroma ali je bila sporna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco prodajalca - olastninjenega podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja. Sodišče prve stopnje je v okviru odprtega sojenja na naroku za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju predstavilo svoje stališče v obravnavani zadevi, iz katerega pa ne izhaja, da bi sodišče tožečo stranko opozorilo, katera dejstva bo štelo za odločilna v okviru dodatno uporabljenih predpisov o lastninjenju (tako glede statusa sporne nepremičnine in njen vključitve v otvoritveno bilanco

V primeru, ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika ima prednost slednja. Zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil.