7. člen ZZK-1

ZZK-1 sicer nima izrecne določbe o prekinitvi postopka, vendar že iz temeljnih določb zakona izhaja, da prekinitev, kakršno predlaga predlagateljica ne bi vplivala na možnost dovolitve vpisa. Po določbi 147. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu (147. člen). Posledica povedanega je, da zemljiškoknjižno sodišče ne more upoštevati naknadno spremenjenega stanja vpisov, ki bi temeljilo na kasneje izdanem dodatnem sklepu o dedovanju.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala intervencijskega interesa, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot hipotekarna upnica. Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja namreč ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka. Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve. Zakon o zemljiški knjigi oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah. Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika.

O pričakovalni pravici, temelječi na utemeljenih pričakovanjih, lahko govorimo, ko je nastanek lastninske pravice odvisen izključno od ravnanja v sferi pričakovalca. Ne zadošča torej, da zgolj overi svoj podpis na listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, temveč mora prodajalec kupcu tudi omogočiti, da to listino tudi uporabi - da se lahko izključno po svoji volji samo še vknjiži kot lastnik nepremičnine.

Hipotekarnemu upniku, ki ga je upravitelj na podlagi 298.a člena ZFPPIPP dolžan vključiti v dodatni seznam preizkušenih terjatev, ni mogoče odreči procesne legitimacije upnika, saj njegova hipoteka in terjatev, zavarovana z njo, veljata za pravočasno prijavljeni že po samem zakonu.

Predlog se zavrne.

Novi hipotekarni upnik s cesijo terjatve vstopi v položaj prejšnjega upnika, saj pridobi hipoteko v istem vrstnem redu, kot je (bila že predhodno) vpisana. Nadaljnji upniki torej zaradi cesije niso v ničemer v slabšem položaju – ne glede vrstnega reda ne glede velikosti hipotekarnega jamstva prvemu hipotekarnemu upniku. Če s prenosom terjatve ne bi bila prenesena tudi hipoteka (ker bi se ji hipotekarni upnik odpovedal), bi ta prenehala, saj gre za akcesorno pravico, ki je vezana na zavarovano terjatev in je samostojno ni mogoče prenašati. Drugačno stališče bi pravzaprav pomenilo, da v zemljiško knjigo vpisanemu prvemu hipotekarnemu upniku poplačilo ne gre (ker je terjatev že prenesel na cesionarja, hipoteka kot akcesorna pravica pa nima lastne prometnosti in ne dopušča cepitve na upniški – aktivni strani, kar pomeni, da sta upnik zavarovane terjatve in hipotekarni upnik vedno ista oseba), cesionarju pa prav tako ne, ker prenos hipoteke še ni vpisan v zemljiško knjigo in bi torej v tem vmesnem obdobju pravica dejansko „ne obstajala“, čeprav ni podan noben od razlogov za prenehanje hipoteke. Hipoteka kot stranska pravica tako preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pog

Če pride po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa do spremembe lastništva na nepremičnini, pri kateri je zaznamovana neposredna izvršljivost, mora dopustiti neposredno izvršbo na taki nepremičnini tudi vsakdo, ki pridobi lastninsko pravico po trenutku zaznambe neposredne izvršljivosti. Z vpisom zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiško knjigo je namreč omogočeno, da se s tem dejstvom seznanijo tudi vsi kasnejši pridobitelji nepremičnine, pri kateri je bila zaznamovana neposredna izvršljivost. Za nastop učinka po 142. členu SPZ je zato bistveno, da je bila neposredna izvršljivost notarskega zapisa v trenutku pridobitve lastninske pravice na nepremičnini že vpisana v zemljiški knjigi. Iz rednega in iz zgodovinskega izpiska izvedene pravice/pravnega dejstva pri konkretnih dolžničinih nepremičninah je razvidno, da je neposredna izvršljivost vpisana v točki b) opisa vpisane pravice, z začetkom učinkovanja vpisa od dne 24. 4. 2009, dolžnica pa je bil v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica dne 16. 12. 2013, z začetkom učinkovanja vpisa od dne 15. 11. 2011. Že v času, ko je dolžnica postala lastnica konkretnih nepremičnin, sta torej pri le-teh

Vknjižba lastninske pravice (39. člen ZZK-1) in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora (81. člen ZZK-1) sta dva različna vpisa, saj imata različne posledice.

Po stališčih novejše sodne prakse odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.

Sodišče pri odločanju o predlogu za izvršbo ne bi smelo zanemariti dejstva, da že teče postopek odločanja o vpisu lastninske pravice na dolžnico. Upnik ima namreč skladno z določbami ZIZ procesno možnost predlagati izvršbo celo v določenih primerih, ko nepremičnina v zemljiški knjigi (še) ni vpisana na dolžnika, niti ni vložen predlog za vpis lastninske pravice in je upniku treba omogočiti, da se izvršba nadaljuje po vpisu lastninske pravice na dolžnika. Toliko bolj pa to velja v konkretnem primeru, ko je bil postopek odločanja o vpisu lastninske pravice na dolžnico v času vložitve predloga za izvršbo že v teku in bo v primeru, če bo predlogu za vpis ugodeno, lastninska pravica na dolžnico vpisana z učinkom že od trenutka vložitve predloga. Sodišče prve stopnje bi zato pred odločanjem o predlogu za izvršbo moralo počakati, da je o vpisu lastninske pravice na dolžnico pravnomočno odločeno.

Vpis pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi pa na podlagi 5. člena ZZK-1 učinkuje od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče s citiranim delom izreka učinkovanje odločitve o izbrisnem zahtevku vezalo na odložni pogoj. Učinkovanje procesne dispozicije pod odložnim pogojem pa sodna praksa dopušča le v primeru sklenitve sodne poravnave (306. člen ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje procesno dispozicijo tožnika, s katero učinkovanje izbrisnega zahtevka veže na (ne)uresničitev pogoja, zavrniti, saj učinkovanje sodne odločbe, razen v primeru sodne poravnave, ni mogoče vezati na uresničitev pogoja. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo pogojno sodbo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje odločitev v prvem odstavku točke B/II izreka izpodbijane sodbe spremenilo in zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal z vlogo z dne 15. 9. 2016, zavrnilo.

V zvezi z razlago navedene določbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrebno pri presoji vprašanja pasivne legitimacije pri izbrisni tožbi, po prepričanju sodišča druge stopnje, predvsem izhajati iz temeljnih načel zemljiške knjige. Temeljno načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1), ki ureja trenutek učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, namreč določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Ker torej oblikovalni učinki vpisov nastopijo že z vložitvijo predloga (7. člen ZZK-1), je (lahko) izbrisni zahtevek utemeljen tudi v primeru, ko neveljavna vknjižba še ni realizirana. Že na podlagi vpisane plombe začnejo učinkovati publicitetni učinki vpisa (6. člen ZZK-1) in s tem načelo zaupanja. Zato bi bil tožnik, ki uveljavlja materialnopravno neveljavno vknjižbo, brez pravnega varstva, če ne bi mogel že fazi, ko vknjižba lastninske pravice še ni bila realizirana, uveljaviti izbrisnega zahtevka in predlagati zaznambe izbrisne tožbe, ki v

Napako, do katere je prišlo, bi bilo potrebno odpraviti v zemljiškoknjižnem postopku, z zakonom dopuščenimi pravnimi sredstvi. V izvršilnem postopku, v katerem je izvršilno sodišče glede na prirejeno razmerje izvršilnega in zemljiškoknjižnega postopka vezano na stanje v zemljiški knjigi, omenjene napake ni mogoče sanirati.

Ravnanje izvršilnega sodnika, ki je z izvršilnim postopkom, kljub v zemljiški knjigi vpisani plombi za pridobitev lastninske pravice, nadaljeval tako, da se je opravila dražba nepremičnine, izvršilni postopek pa zaključil s sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu in poplačilom upnikov iz prodane nepremičnine, je bila v vseh pogledih pravilna in v skladu z zakonom. Čeprav pravila o pogojih za dovolitev vpisa, ki temeljijo na načelu pravnega prednika, preprečujejo vpis v zemljiško knjigo (150. člen ZZK-1), to ne more spremeniti dejstva, da pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo nastopi v trenutku, ko postane sklep o izročitvi kupcu pravnomočen, vpis v zemljiški knjigi pa je zgolj deklaratoren in ima publicitetni učinek (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 957/2006).

Po začetku stečajnega postopka proti dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Z začetkom stečajnega postopka postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe zaradi izterjave terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnil in da se je izpolnil razvezni pogoj.

Skladno z drugim odstavkom 248. člena ZZK-1, ki ohranja v veljavi 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS) in pomeni izjemo od načela pravnega prednika, se dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu ne glede na določbo 17. člena ZZK, in sicer na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ in Uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju Uredba). Določba 6. člena ZPPLPS je torej vzpostavila domnevo, da je tisti prodajalec, ki je stanovanje oziroma posamezni del prodal po določbah SZ, v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik (prodanega) posameznega dela. Pravnoposlovna pridobitev stanovanja po določbah SZ je imela to posebnost, da so kupci postali lastniki stanovanj s trenutkom sklenitve prodajne pogodbe, kar je bila izjema glede na splošno pravilo, da se za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla zahteva poleg zavezovalnega pravnega posla še razpolagalna sposobnost odsvojitelja, veljaven razpolagalni pravni posel in vpis v zemljiško knjigo.

Zemljiškoknjižni postopek je bil začet 23.11.2011. Drži tudi, da je bil začet pred postopkom insolventnosti nad nasprotno udeleženko - dolžnico v postopku zavarovanja, saj je glede na vsebino sklepa o prekinitvi postopka o zavarovanju z dne 28.11.2011, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, postopek prisilne poravnave začet dne 25.11.2011. Sodišče prve stopnje je menilo, da glede na omenjeni sklep, ki je bil izdan zaradi začetka prisilne poravnave nad dolžnico še pred izdajo sklepa o vpisu v tej zadevi, vpis predznambe hipoteke s sklepom z dne 3.1.2011 ne bi smel biti dovoljen. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je odločitev napačna.

V zapuščinskih postopkih je materialno procesno vodstvo sodišča še posebej poudarjeno.