VSRS Sodba X Ips 333/2010

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave, Posebnega davčnega urada z dne 29. 2. 2008, s katero je ta prvostopenjski davčni organ po opravljenem inšpekcijskem nadzoru tožnikovega (revidentovega) obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 in od 1.1.2007 do 31. 7. 2007 na podlagi ugotovitev v inšpekcijskem zapisniku z dne 29. 11. 2007, na katerega je revident dal pripombe, ki jih prvostopenjski organ ni upošteval in se je do njih opredelil v obrazložitvi izpodbijane odločbe, odmeril DDV v znesku 601.633,92 EUR (točka I/1 izreka) s pripadajočimi obrestmi v višini 32.064,92 EUR (točka I/2 izreka), z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe (točka II izreka), zavrnil revidentov zahtevek za povračilo stroškov postopka (točka III izreka), s tem da pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). Tožena stranka je s svojo odločbo z dne 8. 12. 2009 (po predhodno vloženi tožbi zaradi molka pritožbenega organa), revidentovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov, opredelilo pa se je tudi do tožbenih navedb. Ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitve upravnih organov je, da revident nepravilno in nepopolno vodi dokumentacijo glede nabave materiala od neplačujočih subjektov (tako imenovanih „missing traderjev“, v nadaljevanju MT), saj ni razvidno, da bi materiale, navedene v spornih računih, revidentu dejansko dobavili ti MT (družbe A, B, C. in D). Ni sicer sporno, da je revident imel navedene surovine, sporno pa je, od koga jih je dejansko kupil oziroma prejel. Tudi navedeni MT niso imeli verodostojne dokumentacije, s katero bi izkazovali obstoj spornih poslovnih dogodkov z revidentom in da bi obravnavane surovine revidentu dobavili prav oni, v svoji dokumentaciji pa tudi niso izkazovali, da so plačali na revidentovih računih obračunani DDV. Prvostopenjsko sodišče se pri tem sklicuje na določbe Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV (zlasti 40. člen) in ZDDV-1 (zlasti 62. člen), Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2, Slovenske računovodske standarde iz leta 2006 SRS/06 (zlasti SRS 21), Uredbo Komisije (ES), št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (zlasti na člen 2) ter na sodbe Sodišča Evropskih skupnosti - SES (zdaj Sodišče Evropske Unije) v primerih Halifax plc. (C 255/02), Obtigen (C 356/03) in v združeni zadevi Alex Kittel (C 439/04 in C 440/04).

3Revident v obširni reviziji kot razloga za njeno dovoljenost navaja 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja oba revizijska razloga, to je bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotno uporabo materialnega prava, med drugim tudi kršitev določb 2., 14., 22., 33. in 74. Ustave RS (v nadaljevanju URS) in kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Zakon je kršen, ker davčni organi v Sloveniji ne priznajo nobenega odbitka vstopnega DDV, če gre za dobavo blaga oziroma opravljene storitev s strani MT, taka imajo celo pisna navodila tožene stranke, ne glede na dejanske okoliščine primera, zlasti pa, ali je lahko zavezanka za plačilo DDV vedela, da ima opraviti z MT. Da bi revident vedel, da gre za MT, mu ni mogoče očitati, saj je pred plačilom računa preveril podatke v sodnem registru in podatke v registru zavezancev za DDV. V času poslovanja z obravnavanimi družbami so bile vse te vpisane v register zavezancev za DDV, ki ga vodi DURS, da gre za MT je revident izvedel šele iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu te zadeve. Torej revidentu ni mogoče očitati goljufivega ravnanja. Blago, ki je predmet spornih računov, so mu dobavile prav te družbe – MT. Materialno pravo je kršeno tudi zato, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da davčni organ ni kršil načela ne bis in idem, s tem, ko je z izpodbijano odločbo ponovno odločal o že odločeni stvari. Namreč o ukrepih davčnega organa za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 3. 2006 je bilo že odločeno s pravnomočnim sklepom Posebnega davčnega urada z dne 31. 8. 2006. Odločitev je tudi v nasprotju s sodbo istega prvostopenjskega sodišča U 1147/2001-7. Pri tem pa sodišče prve stopnje svoje odločitve sploh ni obrazložilo. Ni niti opravilo pripravljalnega postopka v smislu 44. člena ZUS-1, kar vse predstavlja bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Kršena so bila tudi pravila upravnega postopka, saj ni imel možnosti sodelovati v ugotovitvenem postopku in zastavljati vprašanj pričam, kar vse je povzročilo, da je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Kršene so bile določbe 139. člena Zakona o davčnem postopku ZDavP-2, 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Do teh tožbenih ugovorov pa prvostopenjsko sodišče ni zavzelo stališča. Ne držijo navedbe prvostopenjskega sodišča, da ne obstaja listinska dokumentacija o opravljenih prevzemih surovin, saj o tem obstojajo tako dobavnice, ki so vse podpisane s strani dobavitelja, in so bile revidentu izročene skupaj z računi, poleg tega pa obstojajo tudi prevzemnice, to je dokument, na katerem je revidentov delavec po opravljenem tehtanju prevzetega blaga vpisal vrsto in količino prevzetega blaga in dokument podpisal. Vse to je v skladu s SRS 21. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške zastopanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na revizijo pa ni dala.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Tadoloča, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru revizija izpodbija celotno prvostopenjsko odločbo, torej vse z njo naložene davčne obveznosti, kar pa presega 20.000 EUR, gre namreč za glavnico preko 600.000 EUR. Ker je revizija dovoljena že iz tega razloga, se Vrhovno sodišče do izpolnjevanja drugega razloga za dovoljenost revizije niti ne opredeljuje.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Glede na prejšnjo točko te obrazložitve Vrhovno sodišče zavrača kot nedovoljene revizijske ugovore, ki se nanašajo na dejansko stanje zadeve in kršitve pravil upravnega postopka pred izdajo izpodbijane upravne odločbe. Do tovrstnih ugovorov, ki jih je uveljavljal v tožbi (in prej v pritožbi) se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

9V tem primeru je tudi v revizijskem postopku še naprej sporno, ali je z izpodbijano odločbo revidentu pravilno in zakonito naloženo plačilo DDV za leto 2006, ko je še veljal ZDDV, in za prvih sedem mesecev leta 2007, ko je že veljal ZDDV-1. To pa je odvisno od tega, ali so bili izpolnjeni predpisani pogoji za to, da je revident odbil vstopni DDV po spornih računih za nakup sekundarnih surovin, ki so mu jih izstavili MT - gospodarske družbe: A., B., C. in D, to je, ali je imel o odkupu spornih količin surovin verodostojne listine, iz katerih je razvidno, da so mu te sekundarne surovine dobavili prav ti MT, ki za te poslovne dogodke tudi niso imeli predpisane verodostojne dokumentacije, zanje pa je bilo v posebnih postopkih ugotovljeno, da so neplačeviti subjekti, torej MT. Sporno pa je tudi, ali je revident vedel, da posluje z MT oziroma bi to moral in mogel vedeti.

10Pri odločanju o tej reviziji Vrhovno sodišče izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem inšpekcijskem postopku, v katerem je bil izdan zapisnik z dne 29. 11. 2007, na katerega je imel revident pripombe, ki pa niso vplivale na vsebino ugotovitev davčne inšpekcije. Iz v navedenem zapisniku ugotovljenega dejanskega stanja, ki je povzeto tudi v obeh upravnih odločbah in izpodbijani sodbi ter je nanj Vrhovno sodišče vezano, pa izhaja: Revident je gospodarska družba, ki je (med drugim) registrirana za odkup sekundarnih surovin in to dejavnost tudi opravlja. Sekundarne surovine odkupuje od različnih dobaviteljev, pri čemer ima za surovine, ki so mu jih dobavili drugi dobavitelji, in ne MT, verodostojne listine, za surovine, ki naj bi mu jih dobavili MT (baker, aluminij, medenina, cink, svinec ipd.) pa nima verodostojnih listin. Ima sicer račune, ki pa sami po sebi kot izvedena računovodska listina ne izkazujejo resničnega obstoja poslovnega dogodka, druge listine, ki naj bi to izkazovale, pa ne obstojajo ali pa imajo tako pomanjkljive oziroma neverjetne podatke, da jih ni mogoče šteti za verodostojne. Na primer dobavnice imajo enake zaporedne številke kot računi, dobavnice so identične prejetemu računu oziroma obratno, računi praviloma imajo žig dobavitelja (izjeme so navedene v zapisniku in prvostopenjski odločbi), prevzemnice niso podpisane in ne ožigosane, dobavnice nimajo podpisa dobavitelja. Navedenim računom so izjemoma pripeti tehtalni listi (so posebej navedeni), ki pa nimajo niti datuma, ne ure tehtanja in ne navedbe, kdo je lastnik blaga, izdani so le za eno vrsto blaga, drugi računi pa tehtalnega lista kot priloge nimajo. Prejeti računi načeloma vsebujejo naslednje priloge: dobavnico dobavitelja (nekatere brez zaporedne številke, nekatere z enako zaporedno številko kot računi), prevzemnico blaga, ki jo je izdal revident, in izpisek iz banke o plačilu posameznega prejetega računa. Dokumentov v zvezi s časom in vrsto transporta blaga, zaračunanega na računih, revident kljub zahtevam davčnega organa ni predložil. Revident je plačila po spornih računih izvršil isti dan kot je bil datum izdaje računa oziroma je bil rok plačila enak datumu izstavitve računa, to se pravi, še preden je revident račun prejel, medtem ko je rok za plačilo za druge dobavitelje surovin 7 do 60 dni. Računom priloženi tahtalni listi nimajo datuma tehtanja in se nanašajo le na tehtanje ene odpadne surovine. Potrebne verodostojne dokumentacije davčni organ ni našel niti pri MT, pri katerih je opravil kontrolni pregled. Nasprotno, ugotovil je, da nimajo predpisanih davčnih evidenc, da niso vodili predpisane dokumentacije o poslovnih dogodkih, da so v obravnavnem obdobju oddajali prazne davčne obračune, da niso obračunavali in vplačevali DDV ipd.

11Niti odločba tožene stranke niti izpodbijana sodba kot nosilni razlog za odločitev ne navajata, da je revident dolžan plačati odbiti DDV, ker je posloval z MT. Nosilni razlog za odločitev je v neizkazanosti verodostojnih listin glede spornih dobav sekundarnih surovin, ki jih ni predložil niti revident niti jih davčni organ ni našel pri MT. Zato so vsi revizijski ugovori, ki izhajajo iz revidentovega napačnega interpretiranja nosilnih razlogov odločitve, namreč, „da mora DDV plačati zaradi poslovanja z MT, za kar naj bi vedel oziroma bi moral oziroma mogel vedeti“, brezpredmetni in se Vrhovno sodišče do njih v tej sodbi ne opredeljuje.

12Kot neutemeljene Vrhovno sodišče zavrača revizijske ugovore, da izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov in tudi ne opredelitev do tožbenih navedb v zvezi z MT. Upravno sodišče prve stopnje, ki presoja pravilnost in zakonitost v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta, mora namreč v skladu s 360. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu primerno uporablja glede procesnih vprašanj, ki v ZUS-1 niso urejena (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), presoditi tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog za svojo odločitev, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba pravilna in zakonita, (še bolj jasno kot tožena stranka) navedlo pomanjkanje verodostojnih listin, ne pa poslovanje z MT, zato se mu do tožbenih ugovorov glede MT niti ni bilo treba opredeljevati. Sodišče prve stopnje lahko v upravnem sporu za zavrnitev tožbe in presojo, da je izpodbijani akt na zakonu utemeljen, navede celo druge razloge, kot so navedeni v izpodbijanem aktu (glej tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1), kar pa v tem primeru niti ni bilo potrebno, saj je že v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu kot razlog za odločitev med drugim naveden pomanjkanje verodostojnih listin, še bolj jasno pa je to kot nosilni razlog opredeljeno v obrazložitvi odločbe tožene stranke, ki je predmet presoje v upravnem sporu skupaj s prvostopenjskim upravnim aktom. Ta je namreč postal dokončen šele z izdajo drugostopenjske upravne odločbe, in je lahko predmet upravnega spora le kot dokončen upravni akt (glej 2. člen in prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

13Revizijski ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru pripravljalnega postopka opraviti narok po 44. členu ZUS-1, ni utemeljen. Po navedeni določbi ZUS-1 sodišče tak narok lahko opravi (ni pa to obvezno), seveda če meni, da je to potrebno zaradi čim hitrejše rešitve spora. Ker torej tak narok ni obvezen, ta zatrjevana kršitev postopka v upravnem sporu ni podana.

14Revizijska navedba, da je v tem primeru sodišče prve stopnje zavzelo drugačno stališče in odločilo drugače kot v svoji sodbi v zadevi U 1147/2001, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne more vplivati, saj ni vezano na stališča prvostopenjskega sodišča.

15Revizijski ugovori, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava v upravnem postopku in upravnem sporu, po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni. Materialno pravo je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno.

16ZDDV (veljaven v letu 2006, na katero se del obravnavane obdavčitev nanaša) v 40. členu določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, mora imeti davčni zavezanec račun (1. točka sedmega odstavka 40. člena ZDDV). Vsebinsko enako določbo ima tudi ZDDV-1 (ki je veljal od 1. 1. 2007 dalje, torej v obdobju, na katero se nanaša drugi del revidentove obveznosti iz izpodbijane odločbe), ki v prvem odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju Slovenije v zvezi z blagom oziroma s storitvami, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec, mora imeti davčni zavezanec račun. Takšna ureditev izhaja tudi iz točke a. tretjega odstavka 22. člena „Šeste direktive“, ki določa, da mora vsak davčni zavezanec za vsako dobavo blaga in storitev, ki jo opravi drugemu davčnemu zavezancu, izdati račun ali drug dokument, ki se priznava kot račun. Po drugem odstavku 81. člena ZDDV-1 lahko račun izda davčni zavezanec, ki opravi dobavo (lahko pa ga izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev oziroma tretja oseba v imenu in za račun davčnega zavezanca), če so izpolnjeni pogoji, ki jih določi minister, pristojen za finance.

17Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (34. člen ZDDV oziroma 84. člen ZDDV-1) in temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku (opravljeni storitvi ali prometu blaga) je lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za plačilo obveznosti oziroma za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Račun, ki ga izda oseba, ki zaračunane storitve ali dobave blaga ne opravi (pa ne gre za osebo iz drugega odstavka 81. člena ZDDV-1), ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v številnih sodbah (na primer X Ips 472/2010). Enako stališče je sprejelo tudi sodišče ES v zadevi C-342/87 (Genius Holding BV), ko je odločilo, da prejemnik računa ni upravičen do odbitka vstopnega DDV le zato, ker razpolaga z računom, če račun ne temelji na opravljenem prometu blaga ali storitev.

18Ker računi, ki so jih revidentu izstavljali MT, in druge listine, ki jih je predložil revident (dobavnice, prevzemnice, tahtalni listi ipd.) glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, povzeto v 10. točki te obrazložitve, ne izkazujejo resnično opravljenega poslovnega dogodka, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso verodostojne listine. Verodostojnih listin pa davčni organ ni našel niti pri revidentovih dobaviteljih – MT, zato revident ni imel ustrezne podlage za odbijanje v tej zadevi obravnavanega vstopnega DDV.

19Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati revizijske navedbe, da je bilo glede enega od navedenih revidentovih dobaviteljev v kazenskem postopku ugotovljeno, da je revidentu dobavil sporne sekundarne surovine, saj tako zatrjevanje ne more nadomestiti verodostojnih listin, ki jih davčni predpisi določajo kot temeljni pogoj za odbijanje vstopnega DDV. V zvezi s tem tudi niso utemeljeni revizijski ugovori, ki se nanašajo na kršitve URS.

20Tudi revidentovo sklicevanje na to, da v kontrolnih pregledih pri njegovih dobaviteljih - MT ni mogel sodelovati, ter stališče da je s tem kršeno načelo kontradiktornosti v obravnavanem primeru, na drugačno odločitev v tem primeru ne moreta vplivati. Ker davčni organ verodostojnih listin ni našel pri revidentu in mu jih ta tudi ni predložil, je opravil kontrolni pregled pri revidentovih dobaviteljih, kar je v skladu z načelom materialne resnice, ki velja tudi v davčnem postopku (7. člen ZDavP-1 oziroma 5. člen ZDavP-2). Pri tem pa je na podlagi revidentovih podatkov in podatkov kontrolnih pregledov ugotovil bistveno drugačno poslovanje revidenta z družbami - MT (tam je bilo po ugotovitvah davčnega organa še manj računovodske dokumentacije kot pri revidentu oziroma je sploh ni bilo), kot z družbami, za katere ni bilo ugotovljeno, da bi bile MT. O poslovnih dogodkih s slednjimi je imel revident po ugotovitvah davčnega organa tudi ustrezno verodostojno dokumentacijo, kar je (primeroma) navedeno tako v zapisniku o pregledu davčnih obveznosti revidenta in v izpodbijani odločbi.

21Vrhovno sodišče meni, da v obravnavani zadevi ne gre za kršitev načela ne bis in idem. To načelo pomeni, da ni dovoljeno ponovno odločati o isti stvari, pri čemer se ta prepoved nanaša le na odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi, ne pa zgolj na procesne odločitve. Ne glede na to, da je bil pri revidentu davčni inšpekcijski pregled glede plačevanja DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 3. 2006 opravljen že v letu 2006 in da je bil o tem izdan sklep prvostopenjskega davčnega organa z dne 31. 8. 2006, s katerim je bil ta davčni inšpekcijski postopek pravnomočno ustavljen, ponovni davčni inšpekcijski postopek, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, ki se nanaša tudi na obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2006, ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari. Za takšno odločanje bi glede na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP šlo, če bi bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. S sklepom, ki ga navaja revident, pa je bil le ustavljen postopek, o revidentovi pravici ali obveznosti s področja DDV za tisto obdobje pa ni bilo odločeno, torej je z izpodbijano odločbo prvič odločeno o revidentovi obveznosti plačila DDV za navedeno obdobje.

22Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do konkretiziranih bistvenih revizijskih navedb, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje za pavšalne oziroma nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

23Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

24Revident z revizijo ni uspel. Zato v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.