40. člen ZDDV-UPB4

Izdaja računa mora biti posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugimi davčnimi zavezanci, v obravnavanem primeru pa transakcije, ki so bile podlaga za izdajo računov, sploh niso bile opravljene, zato je treba odbitek DDV zavrniti že iz tega razloga. Ni torej treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV. Za odločitev v zadevi je zato nebistvena nadaljnja presoja sodišča prve stopnje v tej smeri, torej da je revident vedel, da so transkacije, zvezi s katerimi uveljavlja odbitek vstopnega DDV, del zlorabe oziroma goljufije.

Objektivne okoliščine, od katerih je še zlasti pomembna okoliščina, da je tožnik z navedenimi družbami posloval drugače v primerjavi z drugimi primerljivimi dobavitelji v istem časovnem obdobju, kažejo na to, da je tožnik vedel za nezakonitosti poslovanja družb, ki so mu izdale račune in na tožnikovo povezanost z davčno goljufijo. V obravnavani zadevi ugotovljene objektivne okoliščine na strani tožnika in sicer: - pomanjkanje verodostojnih listin; - tožnikovo neobičajno poslovanje; - tožnikovo poslovanje, ki se razlikuje od običajne poslovne prakse; - tožnikovo poslovanje, ki se je v spornih primerih razlikovalo tudi od tožnikove siceršnje poslovne prakse v primerjavi z drugimi dobavitelji, s katerimi je posloval v istem časovnem obdobju; - sodelovanje še s tremi MT družbami, omogočajo zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element.Tožnik je vedel, da je s sprejemom navedenih računov in uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov sodeloval pri davčni goljufiji in da družbe, ki so izdale navedene račune, niso imele namena plačati obračunanega DDV od navedenih računov. S tem pa je po presoji sodišča tožniku mogoče očitati, da ni bil le malomaren, p

Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU je dolžno predložiti zadevo SEU, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava EU za odločitev bistveno, v sodni praksi SEU pa nanj še ni bil dan odgovor. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z izvajanjem Šeste direktive, pri čemer je prvo vprašanje navezal na dejstvo, da je kupec plačal prodajalcu del zneska iz računa (v višini DDV), drugo vprašanje o pravici do odbitka DDV pa se nanaša na primer, kadar zavezanec prejme račun, ki dokazuje avansno plačilo. Vrhovno sodišče je tožeči stranki odgovorilo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena razlaga Šeste direktive glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot podlago za odbitek vstopnega davka uporabila neustrezen račun, oziroma listino, ki te lastnosti nima, ker vsebuje neresnične podatke. Ker torej prvi pogoj za predložitev zadeve SEU ni bil podan, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče ravnalo protipravno, ker je opustilo svojo dolžnost predložitve zadeve SEU. V konkretnem primeru račun ne potrjuje tistega poslovnega dogodka, ki se je zgodil glede na ugotovitve dejanskega stan

Od tožnika se utemeljeno pričakuje, da bi moral pri sklepanju posla tiskanja in distribucije letakov ravnati z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in za svoje posle predložiti tudi listinske dokaze, npr. ponudbe za posel, prevzemne zapisnike, dobavnice ipd. Ni namreč v nasprotju s pravom EU zahtevati od tožnika, da vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da sta mogoča uporaba DDV in nadzor davčnega organa. Zahteva, da naj vsak davčni zavezanec v zvezi s tem spoštuje tudi vse nacionalne računovodske predpise, če ne presega to, kar je potrebno za dosego ciljev pravilnega pobiranja davka in preprečevanja goljufij, ni neskladna s pravom EU. Tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazil, da ga je izvajalec seznanil z obliko in vsebino letakov pred tiskanjem in distribucijo, kot je bilo dogovorjeno in da je pred tiskanjem in distribucijo potrdil obliko in vsebino. Iz dejanskega stanja izhajajo razhajanja glede dimenzij letakov, ki jih je tožnik dogovoril v pogodbah v primerjavi s fotokopijami letakov, ki jih je tožnik predložil v postopku. To kaže, da tožnik ni preverjal vsebine dogovorjenega posla in da je opustil potrebno skrbnost dobrega gospodarstvenika, ki se od njega pričak

Prvostopenjski organ je ugotavljal, ali je na podlagi objektivnih okoliščin na strani tožnika tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik poleg obravnavanih spornih družb, ki so MT, posloval še s tremi MT, vse v vlogi podizvajalcev za enostavna gradbena dela. Sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da navedeno ne more biti naključje. Iz ugotovitev v postopku pa tudi izhaja, da je tožnik posloval drugače pri „spornih“ poslih v primerjavi s posli (primerljivimi dobavitelji), glede katerih v postopku niso bile ugotovljene nezakonitosti.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V predmetni zadevi je podan tožnikov subjektivni element, davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal po obravnavanih računih, na podlagi drugega odstavka 40. člena ZDDV.

Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

V konkretnem primeru je davčni organ ugotavljal, ali ravnanje tožnika oz. način sklenitve pravnih poslov in njihova vsebina kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti oz. na utajo davkov. Tožnik je z vzpostavitvijo več poslovnih razmerij (verige poslov) in z usklajenim delovanjem vpletenih subjektov ustvaril pogoje za zlorabo sistema DDV. Pri teh poslih ni bil dobroveren in je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo. Pri ugotovljeni zlorabi predpisov pa se upošteva davčna obveznost, ki bi nastala, če do takšne zlorabe predpisov ne bi prišlo. Tako se upošteva dejanska, ekonomska vsebina posla.

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. Pravica do odbitka vstopnega DDV bi bila tožniku utemeljeno zavrnjena, če bi se iz objektivnih okoliščin lahko zaključilo, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti (subjektivni element), da so transakcije, na podlagi katerih je odbijal vstopni DDV, povezane z goljufijo. Pomembna je zlasti ocena ali je bil tožnik neskrben v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa.

Delni DIN po določbi tretjega odstavka 132. člena ZDavP-2 obsega posamezna področja poslovanja oziroma je omejen na enega ali več davkov oziroma eno ali več davčnih obdobij. Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru obe odločitvi razumeti kot delni odločbi, ki sta samostojni in ki temeljita na različnem dejanskem stanju in različnih pravnih podlagah. V obravnavanem primeru izdanih računov s strani družb gre za navidezna računa v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki na obdavčitev ne vplivata. Za obdavčenje v tej zadevi je merodajen prikrit pravni posel. Zgolj dejstvo, da sta družbi A. in B. spoznani kot družbi tipa „missing trader“, ob ugotovitvah, da tožnik ne razpolaga z dokazi za svoje trditve, kot npr. da jima je dal stroje v brezplačen najem, je le ena od okoliščin, ki kaže na navideznost posla, iz katerega je tožniku utemeljeno naložen obračun vstopnega DDV za storitve, ki jih je sam opravil.

Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa v pozitivni zakonodaji niso določeni, zato je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera. Davčni organ v obravnavanem primeru glede subjektivnega kriterija, torej zavedanja tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji, sloni na stališču, da so podane objektive okoliščine, ki kažejo, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije.

Glede na dejstva, ki jih je kot za odločitev pravno pomembne objektivne okoliščine navedlo sodišče prve stopnje, revidentovo ravnanje oziroma ravnanja njegove odgovorne osebe tudi po presoji Vrhovnega sodišča odstopa od ravnanja skrbnega gospodarstvenika do te mere, da ga ni mogoče opravičiti z velikim obsegom poslov, posebnostmi gradbenih poslov in podobno, ampak je možen samo zaključek, da je revident (oziroma njegova odgovorna oseba) vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki bodo imeli za posledico zlorabo sistema DDV.

V obravnavanem primeru je bila pravilno izbrana metoda cenitve prihodkov z notranjo cenitvijo, saj je upravni organ prve stopnje pretežno razpolagal z revidentovimi podatki (tretji odstavek 68. člena ZDavP-2). Če organ za izračun davčne osnove enega zavezanca uporabi podatke drugega zavezanca, mora glede ključnih podatkov, na katerih obdavčitev temelji, prikazati celotno primerjavo za obdavčitev pomembnih dejstev glede primerljivosti enega davčnega zavezanca z drugim davčnim zavezancem in opravilno številko, pod katero se vodi zadeva drugega zavezanca, na izrecno zahtevo davčnega zavezanca pa, če je zaradi primerjave to potrebno, tudi omogočiti vpogled v obračun (napoved) primerljivega davčnega zavezanca s skritimi identifikacijskimi podatki, če izkaže pravni interes. Izbira metode in izvedba ocene davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti na podlagi notranje metode sta lahko različna glede na okoliščine posameznega primera, in sicer je odvisna od okoliščin primera in tega, kateri del davčne osnove ni znan oziroma je sporen. Ocena se lahko izvede na več načinov: z oceno prihodkov in odhodkov, z oceno prihodkov in upoštevanjem izkazanih odhodkov, z upoš

Razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV ne more biti zgolj nepopolno vodenje dokumentacije. Četudi drži, da zaradi navedene pomanjkljivosti dobava računovodsko ni izkazana, je za odbitek DDV bistveno to, da je bila dobava ali storitev opravljena, pa četudi jo je opravil drug gospodarski subjekt. Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa so v pozitivni zakonodaji nedoločeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera.

Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

Izpodbijana odločba je v delu, ki se nanaša na račune družb B. d.o.o., C. d.o.o. in A. d.o.o., nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ po morebitni dopolnitvi dokaznega postopka ugotoviti ter konkretno obrazložiti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Glede na okoliščine primera bo moral jasno in celovito oceniti, ali so podane relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, ali je tožnik vedel oz. moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo.

V zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti, če je na podlagi objektivnih okoliščin izkazano, da je davčni zavezanec-tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi. Navedene okoliščine pa v predmetni zadevi niso bile zadostno ugotovljene.

V konkretni zadevi niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, ki pa se nanj sklicuje prvostopenjski organ in tožena stranka pa niso zadostni glede na novejšo sodno prakso SEU. Pri presoji tožnikovega subjektivnega elementa se kot relevantne okoliščine ne morejo upoštevati tudi nezakonitosti, ki so na strani izdajateljev računov. Ostalih objektivnih okoliščin na strani tožnika pa davčni organ ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Nepopolni računi so že sami zase zadosten razlog za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kar je skladno tudi s prakso SEU. Ker v obravnavani zadevi glede odbitka vstopnega DDV niso izpolnjeni niti formalni pogoji za priznanje te pravice, saj sporni računi ne vsebuje obveznih relevantnih podatkov glede identifikacije vrste in obsega opravljenih storitev, zato niti ni potrebno ugotavljanje ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji po nacionalnem pravu za priznavanje pravice do odbitka. Če niso izpolnjeni niti formalni pogoji glede računov, se do drugih okoliščin glede pravice do odbitka, kot izhaja iz tudi iz sodne prakse SEU, niti ni potrebno opredeljevati. Glede davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 je ugotovljeno knjiženje stroškov v poslovne knjige na podlagi nepopolnega računa in brez dodatne izvirne dokumentacije, ki bi izkazovala resničnost nastanka poslovnega dogodka, kar je v nasprotju s SRS 21 ter gre za davčno nepriznani odhodek v smislu tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2.

Tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, s katero bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel. Tožniku je mogoče očitati subjektivni element oziroma, da v transakcijah družbami ni bil dobroveren. V konkretnem primeru se tožniku ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na sam način sklenitve poslov, vsebini pogodb, nevodenju evidenc, lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajateljev teh računov.