84. člen ZDDV-1

Ker tožnik odstopnega upravičenja ni izkoristil in od naročniške pogodbe ni odstopil po preteku 30 dni od objave sprememb, je bilo naročniško razmerje spremenjeno tako, da stranka z interesom kot operater tožniku zaračunava 1,00 EUR z DDV za izdajo tiskanega računa. Tožnik je imel možnost, da se odloči za brezplačno izdajo računa v elektronski obliki, kar mu je izrecno priporočal tudi operater, vendar je ni izkoristil. Niti ZDDV-1 niti ZEKom-1 ne vzpostavljata pravice prejemnika računa oziroma naročnika do brezplačne izstavitve računa v papirnati obliki, temveč je plačljivost računa, izdanega v navedeni obliki, prepuščena poslovni odločitvi operaterja.

V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo, ki strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka se na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja izpodbijala njene ugovorne navedbe, ni konkretizirano odzvala, čeprav je to možnost imela.

Tožnik ni predložil nobenega dokazila, da bi do nakupa spornega zemljišča dejansko prišlo. Ker ni izkazal, da bi bila predmetna dobava oz. storitev dejansko izvedena, ni izpolnjen že prvi pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Dejansko opravljena dobava blaga oz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena, treba za dokazovanje, da je bila storitev opravljena, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je storitev bila opravljena. Navedenega pa po presoji sodišča tožnik v danem primeru v postopku ni izkazal.

V konkretnem primeru je davčni organ ugotavljal, ali ravnanje tožnika oz. način sklenitve pravnih poslov in njihova vsebina kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti oz. na utajo davkov. Tožnik je z vzpostavitvijo več poslovnih razmerij (verige poslov) in z usklajenim delovanjem vpletenih subjektov ustvaril pogoje za zlorabo sistema DDV. Pri teh poslih ni bil dobroveren in je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo. Pri ugotovljeni zlorabi predpisov pa se upošteva davčna obveznost, ki bi nastala, če do takšne zlorabe predpisov ne bi prišlo. Tako se upošteva dejanska, ekonomska vsebina posla.

Tožnik je glede na insolventnost A.A. s.p., s tem, ko mu je plačeval v gotovini, zavestno škodil upnikom, ki jim je A.A. ostal dolžan, in med katerimi je največji upnik ravno proračun države. Iz omenjenega načina poslovanja med tožnikom in povezano osebo A.A., ki je prikrivalo dejstvo, da so bili delavci povezane osebe dejansko zaposleni pri tožniku, izhaja, da je tožnik opravil storitve sam. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se je tožnik s takšnim načinom poslovanja moral zavedati, da navedene transakcije pripeljejo do davčne zatajitve. Utemeljen je zaključek, da se je na ta način poskušalo izogniti plačilu DDV, ki ga je tožniku zaračunala povezana oseba, tožnik pa je na podlagi teh računov uveljavljal vstopni DDV.

Predmet tega postopka je izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, saj je zato pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške, ne pa davčni organ in v nadaljevanju Upravno sodišče. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na prekrškovni postopek in na ugotovitve glede izreka o prekrških, so zato za omenjeni postopek nerelevantne.

Račun ne prikazuje obsega in vrste opravljenih storitev, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek izhaja tudi iz sodne prakse SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka. Nepopoln račun je tudi po sodni praksi SEU razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožniku naložil plačilo izstopnega in vstopnega DDV. Ker je pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče uveljavljati zgolj na podlagi računa, ki vsebuje vse predpisane sestavine, je že iz navedenih razlogov pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku ne prizna vstopni DDV. Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV zadostuje že, da račun, na podlagi katerega se uveljavlja pravica do odbitka, nima predpisanih sestavin.

V obravnavanem primeru je napačno uporabljeno materialno pravo in posledično je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj davčni organ vseh relevantnih okoliščin niti ni ugotovil in tudi ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Ker sporni računi ne vsebujejo podatkov, ki jih predpisuje 82. člen ZDDV-1 in je že navedeno samo po sebi razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih računov, za zadevo niti ni relevantno ali so oz. niso izpolnjeni še ostali trije pogoji.

V konkretnem primeru so izdajatelji računov „neplačujoči gospodarski subjekti“, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ne plačajo. Družbe niso imele realnih možnosti za izvedbo zaračunanih storitev in tožniku tudi niso mogle izvesti zaračunanih dobav, pa tudi ne obstojajo za to dokazi na strani teh družb niti na strani tožnika. Sporni računi niso sestavljeni v skladu s 34. členom ZDDV oz. 81. in 84. členom ZDDV-1, saj je opis poslovnega dogodka preveč splošen, niso navedene količine, vrednosti računa pa ni mogoče preizkusiti.

Ker odločitev o tem, da mora revident plačati odbiti vstopni DDV, glede na obrazložitev tožene stranke in prvostopenjskega sodišča pravilno v skladu z ZDDV temelji na tem, da revident o spornih poslovnih dogodkih nima verodostojnih listin, ne pa na tem, da je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da posluje z neplačevitimi subjekti, so vsi revizijski ugovori, ki izvirajo iz napačnega izhodišča (poslovanje z missing traderji) v tej zadevi brezpredmetni in zato neupoštevni.

Razlogi za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV niso zgolj v dejstvu, da se poslovnega dogodka ne more upoštevati kot kratkoročni poslovni dolg, ovrednoten na podlagi ustreznih listin za opravljeno gradbeno storitev podjemnika. Organ prve stopnje ne pojasni zakaj tožnik po prejetem računu za opravljeno delo ne izpolnjuje pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. V obrazložitvi organ prve stopnje sicer navaja, da je bil sklenjen dogovor o predčasnem obračunu izvedenih del po podjemni pogodbi. Iz dogovora je namreč razvidno, da sta se stranki dogovorili, da se namesto avansa izdela predčasni obračun izvedenih del v višini pogodbene vrednosti, in da prejeti predčasni obračun za izvedena dela in njegovo izvršeno plačilo, ter glede na pogodbeno določilo plačilo obveznosti, pomeni plačilo za dela, ki še niso bila opravljena. Navedeno bi lahko pomenilo, da tožniku ne gre odbitek vstopnega DDV, ker ni bila izdana ustrezna listina - to naj bi bi predračun za predplačilo (oz. avansni račun). Kako ta pomanjkljivost vpliva na okoliščino (dejstvo), da je bil zapisnik o primopredaji izvedenih del sestavljen dne 15. 3. 2007, torej v tem davčnem obdobju, pa se davčni organ

Določbe ZDDV-1 so glede obveznih podatkov na računu jasne in obligatorne. Le račun izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1 je lahko podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kolikor niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV po ZDDV-1 tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti.

Brez jedra.