34. člen ZDDV-UPB4

Izdaja računa mora biti posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugimi davčnimi zavezanci, v obravnavanem primeru pa transakcije, ki so bile podlaga za izdajo računov, sploh niso bile opravljene, zato je treba odbitek DDV zavrniti že iz tega razloga. Ni torej treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV. Za odločitev v zadevi je zato nebistvena nadaljnja presoja sodišča prve stopnje v tej smeri, torej da je revident vedel, da so transkacije, zvezi s katerimi uveljavlja odbitek vstopnega DDV, del zlorabe oziroma goljufije.

Objektivne okoliščine, od katerih je še zlasti pomembna okoliščina, da je tožnik z navedenimi družbami posloval drugače v primerjavi z drugimi primerljivimi dobavitelji v istem časovnem obdobju, kažejo na to, da je tožnik vedel za nezakonitosti poslovanja družb, ki so mu izdale račune in na tožnikovo povezanost z davčno goljufijo. V obravnavani zadevi ugotovljene objektivne okoliščine na strani tožnika in sicer: - pomanjkanje verodostojnih listin; - tožnikovo neobičajno poslovanje; - tožnikovo poslovanje, ki se razlikuje od običajne poslovne prakse; - tožnikovo poslovanje, ki se je v spornih primerih razlikovalo tudi od tožnikove siceršnje poslovne prakse v primerjavi z drugimi dobavitelji, s katerimi je posloval v istem časovnem obdobju; - sodelovanje še s tremi MT družbami, omogočajo zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element.Tožnik je vedel, da je s sprejemom navedenih računov in uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov sodeloval pri davčni goljufiji in da družbe, ki so izdale navedene račune, niso imele namena plačati obračunanega DDV od navedenih računov. S tem pa je po presoji sodišča tožniku mogoče očitati, da ni bil le malomaren, p

Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV ne more biti zgolj nepopolno vodenje dokumentacije. Četudi drži, da zaradi navedene pomanjkljivosti dobava računovodsko ni izkazana, je za odbitek DDV bistveno to, da je bila dobava ali storitev opravljena, pa četudi jo je opravil drug gospodarski subjekt. Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa so v pozitivni zakonodaji nedoločeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera.

Pri tožniku je bilo ugotovljeno, da gre za neobičajno poslovanje, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, po katerem bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel, v katerem se je praktično o vsem dogovarjal le s svojim naročnikom. Glede na objektivne okoliščine je tožniku mogoče očitati subjektivni element oziroma, da v transakcijah z družbo A. d.o.o. ni bil dobroveren. Zato se mu glede uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV po računih te družbe lahko utemeljeno očita, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo zlorabo DDV ter mu iz tega razloga odbitek vstopnega DDV ne gre. Tožniku se ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na sklenitev posla, nevodenju evidenc o nabavi in porabi materiala, neskladnosti izjav, ki jih je dal v postopku, lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Ker izpodbijana odločitev ne temelji na nespornem zaključku davčnega organa, da sporne zaračunane dobave oziroma storitve sploh ne bi bile opravljene bo moral prvostopenjski organ najprej ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje 1. pogoj za odbitek vstopnega DDV. Če zaračunane storitve z navedenimi računi, sploh niso bile opravljene, potem bo že na podlagi takega zaključka tožniku zavrnil pravico do odbitka vstopnega DDV za navedene račune. V primeru, da navedeni zaključek ni mogoč, bo glede teh računov davčni organ preso

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. V zadevi je odločujoče, ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V zadevi je odločujoče, ali je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V ponovnem postopku bo moral organ prve stopnje objektivne okoliščine na strani tožnika celovito oceniti v skladu s pravom EU in nacionalno zakonodajo in ugotoviti ter konkretno obrazložiti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pri ocenjevanju tožnikovega subjektivnega elementa pa z natančno navedbo in analizo vseh možnih okoliščin na strani

Ugotovitev davčnega organa in sodišča prve stopnje, da računi in dokumentacija, na kateri temeljijo računi, ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov ter da revidentka nasprotnega ni izkazala, tudi po presoji revizijskega sodišča zadostuje, da se ji odbitka vstopnega DDV ne prizna. Nesprejemljiv je revizijski ugovor, da za pravico do odbitka zadostuje, da je storitev s strani davčnega zavezanca verjetno izkazana, in da je v takem primeru dokazno breme o nasprotnem na davčnem organu.

Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi 61. člena ZDavP-1 oz. 31. člena ZDavP-2 so davčni zavezanci dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom o obdavčenju, na njegovi podlagi izdanimi predpisi in v skladu s SRS. Tožnik ni izkazal, da je prejel predmetne dobave od izdajatelja spornih računov. Ker ne razpolaga z ustreznim računom, kot ga predpisuje ZDDV, na podlagi katerega bi lahko uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV, davčni organ tožniku te pravice ni priznal in je naredil nov obračun DDV.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje tožniku odbitka vstopnega DDV po računih, ki so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti. Tožnik nima verodostojne poslovne dokumentacije oz. podatkov, s katerimi bi utemeljil nastanek poslovnih dogodkov. Prav tako računi nimajo vseh obveznih podatkov po 34. členu ZDDV oz. 81. členu ZDDV-1. Slednja okoliščina je relevantna tudi glede priznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV. Račun mora namreč obvezno (med drugim) vsebovati obseg in vrsto opravljenih storitev.

V konkretnem primeru gre za posle, katerih namen je bil pridobitev davčne ugodnosti oz. utaja davka. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je bil namen poslov pridobitev davčnih ugodnosti, tožnik pa je vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri sumljivih transakcijah. Tožnik mora za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV razpolagati z računom, ki vsebuje vse, z zakonom predpisane elemente. Tožnik pa razen spornih računov davčnemu organu ni predložil drugih listin.

V konkretnem primeru so izdajatelji računov „neplačujoči gospodarski subjekti“, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ne plačajo. Družbe niso imele realnih možnosti za izvedbo zaračunanih storitev in tožniku tudi niso mogle izvesti zaračunanih dobav, pa tudi ne obstojajo za to dokazi na strani teh družb niti na strani tožnika. Sporni računi niso sestavljeni v skladu s 34. členom ZDDV oz. 81. in 84. členom ZDDV-1, saj je opis poslovnega dogodka preveč splošen, niso navedene količine, vrednosti računa pa ni mogoče preizkusiti.

Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno storitev ali prodajo blaga ter da ga je izdal upravičeni izdajatelj. Davčna uprava je pooblaščena, da v primerih, ko ugotovi, da je bila pravica do odbitka vstopnega DDV izvedena z goljufijo, z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov.

Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Razlogi za odločitev upravnega organa po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z v obrazložitvi navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve zanj tudi resnično opravile, saj ni predložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca.

Revidentu je pravilno in zakonito naloženo plačilo DDV, ki ga je nezakonito odbijal, saj ni imel verodostojne računovodske dokumentacije o poslovnih dogodkih, za katere je vstopni DDV odbijal. Odločitev tožene stranke in prvostopenjskega sodišča ne temelji na tem, da mora revident DDV plačati zato, ker je posloval z neplačevitimi subjekti (missing traderji), zato so vsi revizijski ugovori, ki izvirajo iz takega napačnega izhodišča, neupoštevni.

Ker odločitev o tem, da mora revident plačati odbiti vstopni DDV, glede na obrazložitev tožene stranke in prvostopenjskega sodišča pravilno v skladu z ZDDV temelji na tem, da revident o spornih poslovnih dogodkih nima verodostojnih listin, ne pa na tem, da je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da posluje z neplačevitimi subjekti, so vsi revizijski ugovori, ki izvirajo iz napačnega izhodišča (poslovanje z missing traderji) v tej zadevi brezpredmetni in zato neupoštevni.

Tožnik ni izkazal, da je šlo za opravljene gradbene storitve prav s strani obravnavanih družb, zato tudi ni nastala pravica do odbitka vstopnega DDV. Navedeni družbi namreč nista imeli zaposlenih delavcev, evidentiranih podizvajalcev, poslovnih prostorov, premoženja in opreme, v upravnem spisu pa tudi ni dokazil o izvedbi konkretnih storitev. Pravilno je tudi sklepanje davčnega organa, da navedeni družbi nista imela realnih možnosti oz. potencialov za izvedbo zaračunanih storitev in tožniku tudi nista mogla izvesti zaračunanih gradbenih storitev, dokazi za to pa tudi ne obstojajo na strani obeh družb, niti na strani tožnika.

Podlaga za obračun DDV po znižani davčni stopnji je račun, ki mora vsebovati vse zakonsko predpisane elemente. Računi z splošnimi opisi, da gre za prevode, brez dodatne dokumentacije, iz katere bi izhajalo ali gre za prevode kot avtorska dela ali ne, v obravnavani zadevi niso zadostna podlaga in ne predstavljajo verodostojnih listin. Na podlagi predložene dokumentacije v danem primeru tako ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, da predstavljajo storitve prevoda, zaračunane s spornimi računi, avtorsko delo.