VSL sklep in sodba II Cp 4021/2011

Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 13.878,25 EUR za čas od 5.5.2005 do 4.7.2005, zavrže.

V preostalem se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II. izreka) spremeni tako, da se tožniku (poleg glavnice v višini 13878,25 EUR in zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 5.7.2005 do plačila) priznajo še zakonske zamudne obresti od glavnice 13.878,25 EUR za čas od 4.11.2004 do 4.5.2005.
Sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino v višini 13.878,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2005 dalje do plačila (točka I. izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.481,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 13.800,00 EUR od 1.1.2002 do 4.5.2005, zneska 297,35 EUR z zakonskimi obrestmi od 1.4.2001 dalje do plačila, zakonskih zamudnih obresti od zneska 78,25 EUR od 1.4.2001 do 4.5.2005 in zneska 3.067,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega zneska 62,59 EUR za obdobje od 7.9.2000 do vložitve tožbe, ki zapadejo v plačilo vsakega osemnajstega v mesecu za pretekli mesec do plačila, pa je zavrnilo (točka II. izreka). O stroških je sodišče odločalo s posebnim sklepom.

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnjenem delu ugodi oziroma prisojeno odškodnino ustrezno zviša, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah prenizko odmerjena in glede na primerljive primere odstopa navzdol. Zaključek, da pri tožniku ne gre za skaženost, je napačen. Ima namreč 12 cm dolgo odvratno brazgotino, katere izgled je odbijajoč njemu kot okolici. Tega ne sam, ne okolica, ne dojema kot estetske motnje. V očeh vsakega povprečnega človeka velja za skaženca. Ker v roki nima nobene moči in izgleda, kot bi bila hroma, velja za pohabljenca. V okviru zahtevka zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila premalo upoštevana popolna nemoč, ki je ostala kot posledica nezgode na vitalnem delu telesa. V zvezi s presojo materialne škode sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka na specificirano navajano škodo ni podala nobenega konkretiziranega ugovora. Tožnik zato nima takega dokaznega bremena, kot ga je opredelilo sodišče. Napačen je zaključek sodišča, da tožnik iz razloga, ker naj bi prejemal 100% nadomestilo plače, ni prikrajšan. Dohodek namreč sestavljajo različna izplačila, ki jih delavec prejme, vključno z nadomestili za prehrano, stimulacije, učinek, za prevoz in drugo. Že zgolj nadomestilo za prehrano pokriva tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanih prejemkov. Neutemeljeno je zavrnjen obrestni zahtevek. Iz spisa je razvidno, da je bil zahtevek Z. poslan 5.5.2003, Slovenskemu zavarovalnemu združenju pa 3.12.2003. Najkasneje po poteku 15-dnevnega roka tožniku pripadajo obresti. Tožena stranka teka obresti ni prerekala kot tudi ne dejstva, da je bila o zahtevku tožnika obveščena pred postavljenim datumom začetka teka zamudnih obresti. Ne glede na to ni razloga, da obresti ne bi bile priznane vsaj od vložitve tožbe dalje, kar je v skladu s sodno prakso.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno nedovoljena, v preostalem pa delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v točki I. izreka (ugodilni del), saj tožena stranka pritožbe ni vložila, tožeča stranka pa izpodbija zavrnilni del odločitve.

glede zavrženja dela pritožbe

Pritožnik se, v okviru pritožbe zoper obrestni del odločitve, pritožuje tudi glede dela svojega obrestnega zahtevka, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 13.878,25 EUR za čas od 5.5.2005 do 4.7. 2005. Meni, da je odločitev nepravilna, saj mu pripadajo zamudne obresti vsaj od poteka 15 dnevnega roka, ko je bila prvi zavarovalnici posredovana zahteva za plačilo škode, to je od 20.5.2003 dalje.

V zvezi s tem delom pritožbe, je potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje o delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 13.878,25 EUR za čas od 5.5.2005 do 4.7.2005, sploh ni odločilo, saj ni zajet ne z ugodilnim in ne zavrnilnim delom sodbe. Kot izhaja iz podatkov spisa, pritožnik v zakonskem roku ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe (primerjaj prvi odstavek 325. člena ZPP), tega, da prvo sodišče o delu zahtevka ni odločilo, pa ne uveljavlja niti s pritožbo (1). Ker je mogoče pritožbo vložiti le zoper odločbo sodišča prve stopnje, te pa v konkretnem primeru ni bilo (in je v okviru tega postopka tudi ni več mogoče predlagati, niti izdati po uradni dolžnosti), pritožba v tem delu ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 346. v zvezi s 333. in 336. členom ZPP zavrglo.

glede ostalega dela pritožbe – splošno

Tožnik v tem postopku uveljavlja plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi 7.9.2000. Med pravdnima strankama v pritožbenem postopku ni (več) sporno, da je za nezgodo v celoti odgovoren voznik neznanega vozila, škodo pa je na podlagi 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) dolžna poravnati tožena stranka. Materialnopravno podlago za odločanje o odškodnini, glede na čas škodnega dogodka, predstavljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), predvsem členi 154, 195 in 200.

glede odločitve o nepremoženjski škodi

Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR. To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom, zlasti stopnji in trajanju tožnikovih bolečin, teži in naravi poškodbe ter pretrpljenega strahu. Višja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo ustaljeno sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek iz naslova skaženosti.

Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 6.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR in prestani strah 1.800,00 EUR, skupaj torej 13.800,00 EUR (14,1 povprečne plače (2)).

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom desne podlaktnice. V času zdravljenja je en dan trpel zelo hude bolečine, dva dni hude bolečine, en teden srednje hude bolečine, tri tedne trajne bolečine lahke intenzivnosti, tri mesece občasne bolečine srednje intenzitete (ob forsiranem razgibavanju in uporabi roke), občasne bolečine pri gibanju (predvsem upogibanju in iztegovanju komolca pod obremenitvijo) pa trpi še sedaj. Bil je hospitaliziran od 7.9. do 9.9.2000. 7.9.2000 je bil operiran v splošni anesteziji ob predhodno opravljenem diagnostičnem postopku. Na dan operacije in še dan po tem je prejel infuzijo, opravljene je imel preveze rane in odstranitev šivov iz operativne rane, moral je opravljati razgibavanje pod kontrolo fiziatra in fizioterapevta, skupaj dvajsetkrat, nato pa doma, opravljena je bila preiskava s tomografijo in odrejen strog počitek z roko, v času zdravljenja je bilo opravljenih 24 rentgenskih slikanj, jemal je analgetike, po zaključenem zdravljenju pa je opravil še EMG desne roke. V času zdravljenja je bil štiriindvajsetkrat pregledan pri travmatologu in enkrat pri fiziatru ter večkrat tudi pri osebnem zdravniku. Delo s skrajšanim delovnim časom je opravljal v obdobju dveh mesecev, zdravljenje pa je bilo zaključeno 23.8.2001.

Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine in tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi (3). Pritožba, ki meni, da je tožnik upravičen do višje odškodnine, je zato neutemeljena.

Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina iz naslova pretrpelih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tej vrsti škode je prvo sodišče ustrezno upoštevalo tožnikove omejitve, ki so posledica omejenega upogiba in iztega komolca za 10 stopinj (od skupne gibljivosti 140 stopinj), omejenega iztega zapestja in omejene gibljivosti vseh malih prstov roke. Tako tožnik, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ne more opravljati težjih fizičnih del z desnico, dvigovati ali nositi težjih predmetov v desni roki, ne more nositi niti predmetov, ki zahtevajo dvig z obema rokama in opravljati del, ki zahtevajo stisk roke ali del, ki zahtevajo spretnost prstov. Tako ni sposoben za opravljanje večine gospodinjskih del, za plezanje po lestvah ali drevesih ter popravila, ki zahtevajo spretnost rok. Ker je tožnik upokojen in zato pri poklicnem udejstvovanju zaradi naštetih omejitev ni prikrajšan, s prostočasnimi aktivnostmi pa se ni ukvarjal niti pred poškodbo, so njegove duševne bolečine posledično bistveno manjše kot bi lahko bile pri še delovno aktivni osebi ali sicer fizično aktivni osebi. Glede na to, da tožnik ni trdil, da bi se v svojem vsakdanjem življenju oziroma domačem okolju v večjem obsegu kot je to običajno, ukvarjal s težjimi fizičnimi deli ali gospodinjskimi opravili, česa takšnega pa ne ugotavlja niti sodišče po izvedenem dokaznem postopku, je prisojena odškodnina posledično ustrezna.

Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za strah. Primarni strah je trajal le nekaj minut po nezgodi, pa tudi sekundarni strah v intenzivni obliki le do operativnega posega, ki je bil opravljen istega dne, nato pa je popuščal do odpusta iz bolnice. Kasneje je tožnik trpel le še občasen strah pred pregledi in fizioterapevtskimi postopki.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova skaženosti. Pojem skaženosti je pravni standard. V sodni praksi prevladuje za presojo o konkretni vsebini tega standarda objektivno subjektivni kriterij. To pomeni najprej ugotovitev konkretnih sprememb oškodovančeve zunanjosti, nato pa sklepanje o njihovi opaznosti, možnosti njihovega zakrivanja in vplivanja teh sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje, upoštevaje pri tem njegovo starost in spol. Da bi bila skaženost podana, morajo biti hkrati izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni pogoji. Ne zadostuje torej, da spremembo zunanjosti kot skaženost dojema zgolj oškodovanec.

V konkretnem primeru je prvo sodišče pravilno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do takšne spremembe zunanjosti, da bi bilo objektivno mogoče govoriti o skaženosti. 12 cm dolga brazgotina na desni podlahti in mišična kila, ki se dviga za približno 1 cm nad nivo kože vzdolž brazgotine in ob upoštevanju pritožnikove starosti (ob zaključku sojenja je bil star 69 let), tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje objektivnih kriterijev za skaženost kot obliko pravno priznane škode. V pogledu pritožbenih trditev, da je brazgotina odvratna, da je njen izgled odbijajoč tako pritožniku kot okolici, da v očeh povprečnega človeka velja za skaženca, da v roki nima nobene moči in le-ta izgleda kot hroma in da v okolju, kjer živi, velja za pohabljenca, pa gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

glede odločitve o premoženjski škodi

Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova škode za tujo pomoč in postrežbo priznalo skupaj 78,25 EUR, zahtevek zaradi izgube dohodka pa je zavrnilo v celoti.

Neutemeljeno pritožnik sodišču očita, da ni upoštevalo, da tožena stranka škodi iz tega naslova ni konkretizirano ugovarjala. Čeprav je sodna praksa že pred novelo ZPP-D zahtevala, da stranka obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka in golo zanikanje ne zadostuje, pa takšna zahteva ni pomenila izničenja pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Stranka je tako nosila breme, da se je o navedbah nasprotne stranke obrazloženo izjavila oziroma navedbe obrazloženo zanikala, vendar le pod pogojem, da je tudi nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Ni namreč dolžnost stranke, da dopolnjuje in pojasnjuje navedbe nasprotne stranke in je posledično njena izjava v pogledu obsega in vsebine odvisna od kvalitete in obsega navedb nasprotne stranke. V konkretni zadevi je bilo (primerjaj 212. členu ZPP) glede obstoja škode in njene višine trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. Slednja je v tožbi glede škode zaradi izgube na dohodku navedla zgolj čas, ko naj bi do te izgube prišlo in mesečni znesek, pri škodi iz naslova tuje pomoči in postrežbe pa obdobje v katerem naj bi škoda nastala in mesečni znesek. Popolnoma so izostale trditve o višini dohodka, ki bi ga po nezgodi prejemala, če se ne bi poškodovala in bi delala in dejanskem dohodku, trditve o tem, kakšne vrste pomoči je potrebovala, koliko ur dnevno in kdo ji je pomoč nudil. Teh trditev ni dopolnila niti po tem, ko je tožena stranka višini zahtevka ugovarjala. Toženi stranki zato nekonkretiziranosti njenega ugovora ni mogoče očitati, posledično pa tudi ne sodišču, da je pritožniku naložilo preveliko dokazno breme.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova zatrjevane izgube na dohodku je tudi sicer, ravno zaradi takšnih pomanjkljivih trditev, pravilna, saj gre za nesklepčno tožbo. Ker z dokaznim postopkom ni mogoče nadomeščati pomanjkljivih trditev, se pritožbeno sodišče do (sicer pravilnega) zaključka, da pritožnik prikrajšanja ni dokazal, obrazloženo ne opredeljuje. Prav tako je iz istega razloga nerelavantno vprašanje ali 100 % nadomestilo dohodka res pomeni, da do prikrajšanja ni prišlo ter vprašanje, ali neizplačilo nadomestila za prehrano, prevoz idr. pomeni prikrajšanje na dohodku (slednje tudi sicer predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto).

glede odločitve o obrestih

Sodišče prve stopnje je zamudne obresti prisodilo ob sklicevanju na 943. člen OZ od 5.7.2005 dalje. Ker tožnik ni navedel, kdaj je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek, je tožena stranka prišla v zamudo po poteku 14-dnevnega roka od dneva, ko je prejela tožbo.

Pritožnik neutemeljeno in brez podlage v spisu trdi, da tožena stranka obrestnemu delu zahtevka ni ugovarjala in da ni zanikala, da je bila o zahtevku tožnika obveščena pred postavljenim datumom začetka teka zamudnih obresti (pritožbeno sodišče lahko v zvezi s tem le domneva, kateri datum ima v mislih pritožnik), saj je tak ugovor bil dan v odgovoru na tožbo (primerjaj III. odgovora), trditve, da je bila tožena stranka o zahtevku obveščena pred vložitvijo tožbe in kdaj, pa tožnik sploh ni dal, kar je pravilno ugotovilo že prvo sodišče. Navedbe v tožbi se namreč nanašajo zgolj na zahtevek, ki je bil posredovan Z., kar pa, upoštevajoč, da je šlo pri tem za (odškodninski) zahtevek na drugi podlagi (zavarovanje odgovornosti tožnikovega delodajalca), na zamudo tožene stranke ne more vplivati.

Ne glede na navedeno, pa pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik, ob pravilni uporabi materialnega prava, upravičen do zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zmotno oprlo na 943. člen OZ (prej 919. člen ZOR). Ta določba se namreč uporablja zgolj za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V primeru direktne tožbe oškodovanca kot tretjega proti zavarovalnici oziroma Slovenskemu zavarovalnemu združenju (38. člen ZOZP), pa gre za obveznost zavarovalnice oziroma združenja namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode in zato tudi glede zamude in zamudnih obresti odgovarja po splošnih pravilih, to je ob upoštevanju drugega odstavka 324. člena ZOR. Po tej določbi pride dolžnik z zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Glede na to, da v konkretnem primeru tožeča stranka v tožbi ni navedla, kdaj je tožena stranka prejela obrazložen odškodninski zahtevek (in kaj takega ne izhaja niti iz dokazov, ki jih je tožnik predložil) je potrebno šteti, da je tožena stranka prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, to je s 4. 11. 2004, ko se je pravdni postopek začel (primerjaj 179. člen ZPP). Od tega dne dalje je zato tožnik upravičen do zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo sodbo v zavrnilnem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, v pogledu zamudnih obresti od prisojene odškodnine, spremenilo tako, da je tožeči stranki dodatno priznalo še zamudne obresti od glavnice 13.878,25 EUR za čas od 4.11.2004 (vložitev tožbe) pa do 4.5.2005 (datum do katerega je prvo sodišče v zavrnilnem delu sodbe o obrestnem delu zahtevka odločilo). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Spremenjena odločitev v obrestnem delu na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ne vpliva. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v to odločitev, ki je bila sprejeta s posebnim sklepom, tudi sicer ne bi moglo posegati, saj je sklep pravnomočen.

Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v minimalnem obsegu oziroma zgolj v delu stranske terjatve, je pritožbeno sodišče na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da pritožbene stroške nosi sam.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V skladu z ustaljeno sodno prakso se pritožba, če stranka v njej opozarja, da sodišče o delu zahtevka ni odločilo, smiselno šteje za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V kolikor ni pravočasnega predloga za izdajo dopolnilne sodbe, niti tega stranka ne uveljavlja v pritožbi, pa sodna praksa šteje, da je tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek ali del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, za umaknjeno (primerjaj odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 36/2002, Pdp 869/2004 in Pdp 1631/2002).

(2) Ob zaključku sojenja je znašala povprečna plača v RS 974,91 EUR.

(3) Primerjaj npr. zadevo II Ips 1211/2008, kjer je oškodovanec, enako kot v konkretnem primeru, utrpel zlom podlaktnice desne roke.