333. člen ZPP

Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

Medtem ko ima začasni zastopnik polna pooblastila za zastopanje pravic in koristi strank v postopku, je naloga začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj omejena na sprejemanje sodnih pisanj za stranko. Pravilno je zato implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da je z uvrstitvijo na seznam začasnih zastopnikov po 82. členu ZPP pritožnik izrazil tudi soglasje za imenovanje začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj.

Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.

Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1. Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mora biti skladno s 14. in 19. členom ZZK-1 oboje, torej vsebina in prostorske meje izvrševanja služnosti, natančno opisano, in sicer posebej v situacijah, ko izvrševanje služnosti ni vezano na trajne infrastrukturne objekte. Vsebina pravnega standarda "natančnega opisa prostorskih meja služnosti" pa je odvisna od okoliščin posamezne zadeve, pri čemer zahtevani minimum tega opisa zagotovo predstavlja najmanj širina služnostne poti in točna lokacija, na kateri služnostna pot spremeni smer. Dejstvo, da je pot pravdnim strankam znana, ne pomeni, da je njen opis v izreku sodne odločbe lahko manj natančen. Opis služnostne poti v izreku sodne odločbe mora bralcu, ki ni seznanjen s stanjem poti v naravi, omogočati jasno predstavo glede tega, kje ta pot poteka.

Rok za vložitev pritožbe je pričel teči 26. 4. 2025 in se je iztekel 25. 5. 2025. Ker je bil ta dan nedelja, se je rok za vložitev pritožbe iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika. Ker je bila pritožba izročena neposredno na sodišče 4. 6. 2025, kar je po izteku pritožbenega roka, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožba zavrže.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je pritožba možna le v primeru, če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje (357.a člen ZPP), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Tožnik, kot je podrobno povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ponavljajoče vlaga nedovoljene pritožbe, v katerih vztraja pri enakih navedbah. Takšno ravnanje je pravilno štelo za zlorabo procesnih pravic in s tem podlago za kaznovanje na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP. Prvi odstavek 11. člena ZPP nalaga sodišču, strankam in drugim udeležencem prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; vsaki stranki nalaga, da skrbno in pravočasno uresničuje svoje pravice, sodišču pa, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci. Ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS), izhajajoča iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (23. člen Ustave RS) je zagotovljena vsakemu proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V delovnem sporu (pravdnem postopku) je urejena v 25. poglavju ZPP (333. do 336.a člen ZPP). Tožniku je bila pravica v tem sporu zagotovljena.

Sodišče prve stopnje je kot organ za sprejem pisanj zadolženo za ugotavljanje, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vročitev, in ne za presojo vsebine pisanj ali razlogov, zaradi katerih je naslovnik zavrnil sprejem. O presoji pravilnosti in ustreznosti prevoda odloča sodišče, pred katerim teče sodni postopek in ne organ za sprejem pošiljke. Organ za sprejem pisanj, v tem primeru sodišče prve stopnje, nima ustreznega strokovnega znanja za preverjanje pravilnosti prevoda. Vendar pa ima potrebno znanje za prepoznavo besedila v domačem (slovenskem) jeziku. Ustreznost in kvaliteta prevoda je izjemno pomembna za uveljavitev pravice do izjave in učinkovite obrambe, kar prepoznava tudi pravna teorija. Vendar pa mora pritožnik ustreznost prevoda izpodbijati pred sodiščem, kjer teče sodni postopek. Sodišču prve stopnje pred vročitvijo ni bilo potrebno preveriti, ali je prevod overjen. Zahteva, da bi organ za sprejem pisanj v eni državi moral kontrolirati, kdo pisanje pošilja v drugi državi članici, bi bila prekomerna in v konkretnih postopkih tudi težko izvedljiva, predvsem pa bi pomenila podaljšanje postopkov vročanja v drugo državo članico, kar bi bilo nasprotno

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo o pritožbi vloženi zoper sklep Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024 odločiti Vrhovno sodišče RS. V primeru pritožbe zoper sodbo oziroma zoper sklep gre za redno pravno sredstvo, ki se vloži zoper sodne odločbe izdane na prvi stopnji (prvi odstavek 333. člena ZPP). Zoper sodbo pritožbenega sodišča pa so možna zgolj izredna pravna sredstva. Tožnica je vložila pritožbo (redno pravno sredstvo) zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Psp 27/2024 z dne 20. 3. 2024. Ker zoper sklep pritožbenega sodišča pritožba ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. ZPP namreč v prvem odstavku 343. člena med drugim določa, da nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.

Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da nasprotuje uporabi krajšega osemdnevnega roka, saj se neutemeljeno sklicuje na tridesetdnevni pritožbeni rok iz prvega odstavka 333. člena ZPP. Rok za vložitev pritožbe v tem sporu, ki je gospodarski spor majhne vrednosti, je osem dni.

ZPP dopušča pritožbo le zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 333. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožnica je s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, katero je pritožbeno sodišče zavrnilo s sklepom Pdp 519/2023 z dne 14. 2. 2024, izčrpala redna pravna sredstva. Ponovna pritožba ni več dopustna, prav tako ne pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pritožbo tožnice pravilno zavrglo kot nedovoljeno na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP.

Sodba je bila vročena toženkini pooblaščenki 10. 10. 2022. Zadnji dan 30-dnevnega roka za pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 333. člena ZPP) je bil 9. 11. 2022. Toženkina pritožba zoper sodbo je bila vložena priporočeno po pošti 11. 11. 2022, po poteku pritožbenega roka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno pravilno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri čemer je šlo že za drugo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča (prva je bila zavržena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 96/2024 z dne 13. 3. 2024). Pritožba je v ZPP (prvi odstavek 333. člena ZPP, citiran v izpodbijanemu sklepu; prvi odstavek 363. člena ZPP) urejena kot redno pravno sredstvo zoper sodbe (sklepe) sodišča prve stopnje. Pritožba zoper sodbe (sklepe), izdane v pritožbenem postopku, ni dovoljena. Zoper pravnomočno sodbo ima stranka kvečjemu na voljo izredna pravna sredstva.

Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.

Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožnika z dne 19. 3. 2024. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pritožba na podlagi prvega odstavka 333. člena ZPP dovoljena le zoper sodbo, ki jo izda sodišče prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo je dovoljena le revizija, vendar pritožbe tožnika ni mogoče šteti kot izredno pravno sredstvo, ker jo je vložil sam in ne po odvetniku, hkrati pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, ki se zahteva v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Ker se je rok za pritožbo iztekel dne 17. 12. 2021, je pritožba, vložena 21. 3. 2023, prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (drugi odstavek 343. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jo je zato v skladu s prvim odstavkom 346. člena ZPP zavrglo, ker tega ni storil že predsednik senata sodišča prve stopnje (343. člen ZPP).

ZDSS-1 v šestem odstavku 41. člena določa, da je v sporih o prenehanju delovnega razmerja rok za pritožbo 15 dni, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri oblikovanju pravnega pouka v sodbi. Pritožbo tožnice je pravilno zavrglo, ker je bila vložena po poteku tega roka. Nepravilna je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s 333. členom ZPP, saj slednji ni bil podlaga za odločitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z določitvijo 15-dnevnega roka za pritožbo v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju po učinkovitejšem sodnem varstvu pravic iz delovnega razmerja, zato je s tega vidika ta ukrep dopusten. Omenjeni rok predstavlja sorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva, je nujen, primeren in tudi sorazmeren v ožjem smislu.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je bila v okoliščinah konkretnega primera vročitev sodbe sodišča prve stopnje v času poletnega poslovanja sodišč, čeprav tožnik ni prejel opozorila v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, opravljena veljavno?

Intervenient mora sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (prvi odstavek 201. člena ZPP). Ker se je pritožnica tožeči stranki pridružila šele v pritožbenemu postopku, ne more uspeti s pritožbenim razlogom, da ji ni bila dana možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V preostalem delu pritožba konkretnih kršitev sodišču prve stopnje ne očita, čeprav je na pritožnici breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Ker pritožnica konkretno ni navedla, katera dejstva so v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljena, kateri razlogi glede odločilnih dejstev so izostali, kateri razlogi so v nasprotju s predloženimi dokazi, je pritožba v preostalem delu brez razlogov, višje sodišče pa se je omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).