179. člen ZPP

Prvi odstavek 2. člena ZIZ izrecno odgovora na to vprašanje, kdaj se šteje, da se je izvršba začela, ne daje, zato je ob smiselni uporabi 15. člena ZIZ, odgovor poiskati v določbah ZPP, zlasti tistih, ki urejajo roke in pravočasnost vlog (npr. 112. člen ZPP). Če še nadalje primerjamo določbe pravdnega postopka: npr. ZPP v 179. členu določa, da se pravdni postopek začne s tožbo, medtem ko prvi odstavek 189. člena ZPP določa, da se pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. Na podlagi primerjave navedenih navedenih zakonskih določb je mogoče zaključiti, da je bil postopek izvršbe v obravnavanem primeru uveden z vložitvijo izvršilnega predloga, začel pa se je, ko je sodišče prejelo upnikov predlog za izvršbo, medtem ko sama oprava izvršbe predstavlja vsa izvršilna dejanja za izpolnitev upnikove terjatve, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi. V konkretnem primeru (ko je bil tudi predlog že vročen upniku in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je že postal pravnomočen) je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je izvršba že začela, saj že vročitev sklepa o izvršbi predstavlja dejanje oprave izvršbe, kar pomeni, da upnik, skladno z drugim odstavkom 72. člena ZIZ, za

Pri vprašanju prekinitve postopka zaradi posledic začetka postopka zaradi insolventnosti ni bistveno, kako naj bi sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru, ki je bil nesporno vložen po začetku postopka prisilne poravnave, oziroma kako bo postopalo. Tu gre zgolj za trenutno procesno vprašanje. Postopek zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, se na podlagi prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP vselej prekine z začetkom postopka prisilne poravnave. Če je sodišče prve stopnje dovolilo zavarovanje kljub procesni oviri že začetega postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, to na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Odločilno je, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen pred začetkom prisilne poravnave, s čimer je prišlo do prekinitve postopka zavarovanja po zakonu.

Tožnica je namreč z dnem plačila pridobila šele pravico zahtevati povračilo plačanega zneska skupaj z obrestmi in stroški oziroma je takrat nastal njen regresni zahtevek do drugih dolžnikov (188. člen OZ). Vendar pa to še ne pomeni, da je od takrat dalje peti toženec tudi v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti (povračilom sorazmernega dela plačanega zneska). Zapadlost terjatve namreč pomeni upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in ne zamude. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če pa rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nado

Toženka tožnika ni prijavila v zavarovanja zaradi vložene tožbe, saj niti ni imela možnosti izpolnitve tožbenega zahtevka, ker je svojo obveznost izpolnila že preden ji je bila tožba vročena v odgovor. Toženka torej v pritožbi pravilno poudarja, da do umika tožbe ni prišlo zaradi njene prostovoljne izpolnitve tožbenega zahtevka med pravdo, na kar je utemeljeno opozorila sodišče prve stopnje že v vlogi, s katero je soglašala z umikom tožbe. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP.

V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške. V konkretnem primeru je tožnica uspela s tožbenim zahtevkom po tožbi, medtem ko toženka s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi ni uspela. Res je toženka na prvi stopnji dvakrat uspela, vendar pa je temeljno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov končni uspeh strank z zahtevkom v pravdi, zato uspeh po posameznih fazah postopka ni odločilen. Postopek se je začel z vložitvijo tožbe, ne glede na razveljavitev prejšnjih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. V konkretnem primeru je bila tožba vložena 14. 9. 2011, torej se je postopek začel pred uveljavitvijo sedaj veljavne OT, ki v drugem odstavku 20. člena določa, da se v takem primeru odvetniški stroški odmerjajo po ZOdvT. Sodišče prve stopnje je pravilno do združitve tožbe in nasprotne tožbe stroške (nagrado za postopek po tožbi in nagrado za postopek po nasprotni tožbi) odmerilo ločeno po vrednosti spornega predmeta za tožbo in po vrednosti spornega predmeta za nasprotno tožbo. Po združitvi pa je na podlagi 20. člena ZOdvT, ki določa, da se v isti zadevi vrednosti več pr

Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo je v sodni praksi uveljavljena procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa tožbeni predlog in dejanski tožbeni temelj. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za ugotovitev identičnosti sporov odločilen izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tožbenega predloga.

Nastanek taksne obveznosti je pogojen z vložitvijo vloge, ki ima vse zakonsko predpisane sestavine za tožbo. Meja med vlogo, ki jo sodišče obravnava kot drugo vlogo, vloženo pred pravdnim sodiščem, in za katero ni predpisana taksna obveznost, in vlogo, ki jo sodišče obravnava kot nepopolno tožbo, ni opredeljena. Edino zanesljivo ločnico lahko predstavlja zakonska opredelitev pojma tožba.

Odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. To pomeni, da je pravdno sodišče vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Tožnik sicer neutemeljeno poudarja, da zgolj verbalno izzivanje ne pomeni soprispevka, ko hkrati zanemarja dejstvo, da se je tožnik tudi fizično lotil toženca s tem, ko je prislonil svoje čelo k toženčevemu in ga z roko stisnil za nadlaht. S tem je prestopil mejo zgolj verbalnega spora. Toženec pa je nato s pretirano fizično reakcijo oziroma dvema udarcema proti tožniku le temu povzročil hude poškodbe obraza. Ker je bila toženčeva reakcija v fizičnem smislu pretirana, je njegov delež odgovornosti večji kot tožnikov in znaša 70%. Tožnik po ugotovitvah izvedenca ni utrpel trajnih posledic, zaradi katerih bi bile njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane. Šlo je le za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v postavki o neugodnostih v času zdravljenja. Tožnik je utrpel hud primarni stra

Ker je tožnica uveljavljala o zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljeni dohodek tudi zakonite zamudne obresti je sodišče prve stopnje na podlagi določb OZ priznalo še zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska delnega plačila za izgubljen dohodek v plačilo 15. dne v mesecu. Vendar je tožnica do navedenih zakonskih zamudnih obresti upravičena šele po plačilu davkov in prispevkov, torej od neto zneskov priznanega delnega plačila za izgubljen dohodek in ne od bruto zneska. Kot je ob uporabi citirane določbe 151. člena ZPP pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru stroški upravnega postopka niso nastali v sodnem postopku niti zaradi njega in pravilno priznanje stroškov upravnega postopka oziroma pritožbe vložene v upravnem postopku, zavrnilo.

Po določbi drugega odstavka 191. člena ZPP mora novi toženec privoliti na razširitev tožbe, ko pravdni postopek že teče. Po 179. členu ZPP pravdni postopek teče od vložitve tožbe. Torej privolitve novega toženca ne more nadomestiti sodišče s sklepom. Pritožbeno sodišče zato sprejema trditev tožnice, da potrebni stroški pooblaščenca upoštevaje poziv sodišča z dne 12. 7. 2019 in izrecno odklonitev privolitve za vstop v pravdo v vlogi z dne 18. 9. 2019 obsegajo le nagrado v višini 50 točk po 3. točki tar. št. 39 Odvetniške tarife, 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 37,33 EUR.

Tožba mora obsegati zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev.

V obravnavanem primeru pravda (še) ni začela teči, tožeča stranka pa je sodišču predložila potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku (sicer po vloženi tožbi, a pred njeno vročitvijo toženi stranki in pred izdajo izpodbijanega sklepa). Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno zahtevi procesnega pogoja, predvidenega v 27. členu ZDOdv in bi pomenilo zavrženje tožbe zaradi napačnega sklepanja o opustitvi predhodnega postopa pri Državnem odvetništvu resen poseg v pravico do sodnega varstva tožeče stranke.

Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele. Čeprav zaznamba javnega dobra v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro. Nagrada za narok vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi, vključno z dvema ogledoma z izvedencem v ponovljenem postopku.

Zakon določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z razveljavitvenim sklepom odločbe, izdane na podlagi tožbe ali pa z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Zato odgovor na vprašanje, ali je še vedno podana slovenska jurisdikcija, dajeta določili 2. točke drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP in 89. člena ZMZPP.

Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnikova pasivnost pri izdaji računa v trajanju več kot pet let ni pravno upoštevna za določitev trenutka zapadlosti terjatve.

Tožnica v pritožbi z ničemer ne prereka in ne izpodbija dokazno podprtih navedb toženca, da že pred vložitvijo tožbe ni več prebival v hiši, da vanjo ni imel več prostega vstopa, da tam ni mogel bivati, da ni imel možnosti vzeti svojih osebnih stvari, ker ni imel več ključev. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da do umika tožbe ni prišlo zaradi toženčeve prostovoljne izpolnitve tožbenega zahtevka med pravdo.

V konkurenci med pridobitvijo lastninske pravice na podlagi nakupa nepremičnine na javni dražbi v postopku izvršbe in predhodno pridobitvijo lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ima prednost prva. Zaradi originarne pridobitve lastninske pravice kupca v izvršbi in njegovega varstva, v skladu z določbo 168. člena ZIP, zunajknjižna lastnika z lastninskim zahtevkom po pridobitvi lastninske pravice kupca ne moreta več uspeti.

Od razjasnitve dejstva, ali sta bila toženki tožba in poziv na odgovor pravilno vročena, je odvisno, ali je izpolnjen eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljati, ali je imela toženka realno možnost, da se je ob vsej potrebni skrbnosti s tožbo in pozivom, da nanjo odgovori, seznanila.