919. člen ZOR

Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Razlaga nižjih sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, je tako napačna. Tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ.

Če je toženka iz drugega škodnega dogodka izplačala dnevno odškodnino za 120 dni (čeprav bi bil po ugotovitvah izvedenca tožnik upravičen le do dnevne odškodnine za 30 dni), gre za napačno oceno toženke same, ki gre v njeno breme in na pravilnost odločitve v zvezi s dnevno odškodnino iz prvega škodnega dogodka, ne vpliva.

Ker je tožniku uspelo dokazati, da njegova domnevana alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s trčenjem avtomobila v tožnika na prehodu za pešce, je toženka dolžna plačati zavarovalnino.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnikova delodajalka določila pogoje in način vožnje z viličarjem znotraj skladišča, ter sta glede na tako ugotovljeno dejansko stanje skladišče pravilno uvrstili med nekategorizirane ceste. Škoda je tako nastala v prometni nesreči, zato je podan temelj za plačilo odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja.

Presoja višine odškodnine v primeru zloma podlaktnice. Določba 943. člena OZ se uporablja zgolj za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V primeru direktne tožbe oškodovanca kot tretjega proti zavarovalnici oziroma Slovenskemu zavarovalnemu združenju, pa gre za obveznost zavarovalnice oziroma združenja namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode in zato tudi glede zamude in zamudnih obresti odgovarja po splošnih pravilih, to je ob upoštevanju drugega odstavka 324. člena ZOR. Čeprav je sodna praksa že pred novelo ZPP-D zahtevala, da stranka obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka in golo zanikanje ne zadostuje, pa takšna zahteva ni pomenila izničenja pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Stranka je tako nosila breme, da se je o navedbah nasprotne stranke obrazloženo izjavila oziroma navedbe obrazloženo zanikala, vendar le pod pogojem, da je tudi nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

Vozilo je v rabi od tistega trenutka dalje, ko je prižgan motor in zaradi tega lahko pride do premikanja vozila.

Sklenitelju zavarovanja ni mogoče odreči pravice, da ponudbo poda zavarovalnici šele potem, ko je seznanjen z njenimi splošnimi pogoji zavarovanja. Če pa se s takšnimi pogoji seznani šele ob predložitvi police, mora biti takšna seznanjenost izrecno zaznamovana na polici, svoje soglasje s takšnimi pogoji pa mora sklenitelj zavarovanja izraziti tudi z njenim podpisom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ponudbe ni zavrnila v roku osmih dni od njenega prejema, ampak jo je tako, kot je razvidno iz dopisa z dne 17. 1. 2000, v zakonsko določenem roku osmih dni sprejela na način, da je tožeči stranki poslala zavarovalno polico s splošnimi in posebnimi pogoji, ki je bila podpisana s strani tožene stranke. Glede na to, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da tožeča stranka takšne zavarovalne police ni podpisala, pa takšen dejstveni substrat zadeve že sam po sebi utemeljuje zaključek, da je v konkretnem primeru prišlo do sklenitve pogodbe po 3. odstavku 901. člena ZOR (in ne po 1. odstavku 901. člena, tj. s podpisom police), kar pomeni, da je bila pogodba sklenjena z vsebino, kakršna je bila vsebovana v ponudbi.

Uporaba gasilske cevi za pranje spodnjega roba strehe proizvodne hale iz nepripete košare, postavljene na vilice viličarja v višini 2,5 do 3 m od tal, je brez dvoma nevarna dejavnost.

Tožnik ima sicer prav, da ga zavarovalnica na podlagi notranjih postopkov kolegija zavarovalnice ni bila več upravičena vabiti na dodatne zdravniške preglede, toda po prejemu dopisa toženke v katerem mu sporoča, da je medicinski kolegij ugotovil, da po predloženi medicinski dokumentaciji ni podlage za oceno invalidnosti, bi moral sprožiti ustrezni izvedenski postopek po 15. členu Splošnih pogojev ali ustrezen pritožbeni postopek po 16. členu Splošnih pogojev. Če tega ni storil, ni ukrenil potrebnega za ugotovitev invalidnosti v predpravdnem postopku. Sodna praksa v zvezi z dospelostjo terjatve upošteva cenzorje kot izpolnitvene pomočnike zavarovalnice, vendar to velja le za dospelost terjatve in za tek zakonskih zamudnih obresti. Ne preprečuje pa, da zavarovalnica pred odločitvijo v primeru invalidnosti ne bi smela pretehtati zapiskov cenzorjev in komisijsko ugotavljati stopnje invalidnosti njenih zavarovancev.

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča o obstoju zavarovalnega primera kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila odškodnine iz naslova zavarovanja.

Pri presoji zamude z izpolnitvijo obveznosti iz naslova deliktne odgovornosti je treba upoštevati določbo 2. odst. 324. čl. ZOR, pri presoji zamude z izpolnitvijo obveznosti na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe pa še določbo 919. čl. ZOR.

Po stališčih sodne prakse gre za pravno vprašanje pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe. Kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, pa je dejansko vprašanje. Pri pogodbenem pravu na njegovo pravilno uporabo ni mogoče paziti po uradni dolžnosti, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno. Stranka mora biti aktivnejša pri podaji svojih trditev, kot kadar gre za uporabo zakonskega materialnega prava. To pomeni, da se tožena stranka svojega trditvenega bremena ni mogla razbremeniti zgolj s predložitvijo listin, ne da bi hkrati določno in jasno povedala, v kakšni vsebini je bila sklenjena konkretna pogodba, oziroma ne da bi hkrati jasno podala svoje pravno relevatne ugovore in jih ustrezno artikulirala

Sodišči sta ugotovili, da je toženka tožniku ponudila poravnavo, ki je tožnik ni sprejel, kar priznava tudi sam. Če ni poravnave, pa ni utemeljen tožnikov zahtevek, ki temelji na dejstvu, da je tožena stranka ponujala odškodnino z upoštevanjem 25 % sokrivde tožnika in je zato od priznane odškodnine odbila 1,722.177 tolarjev. To so bila pogajanja, ki jih tožnik ni sprejel, zato njihova vsebina ne veže niti toženke, niti tožnika.

V primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, treba šteti da je zavarovalnica prejela obvestilo najkasneje tedaj, ko je prejela mnenje sodnega izvedenca, ki je prvi potrdil obstoj terjatve do zavarovalnice, ne glede na to, če sta ga pravdni stranki sprejeli ali ne in ne glede na to, če je bilo mnenje dano v drugi pravdi. Dokazno breme o obstoju okoliščin, zaradi katerih naj zavarovalnica ne bi bila v zamudi, je na strani zavarovalnice. Bistvena kršitev ZPP pred sodiščem prve in druge stopnje je, če sodišče prve stopnje ne odloči v celoti o tožbenem zahtevku, pritožbeno sodišče pa na to ne reagira in tudi, kadar sodišče na pritožbeno navedbo odgovori, da tožnik ni nikoli trdil, da je našel kupca za rešene dele vozila, čeprav je to v nasprotju z vsebino ene od tožnikovih pripravljalnih vlog.

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Čeprav je škoda nastala pred uveljavitvijo OZ, zakonske zamudne obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva zamude dalje, dan zamude pa se ugotovi v skladu z določbo 2. odstavka 324. člena ZOR. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 195. člena ZOR je tožnik upravičen do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Ker pa je njegov zaslužek zaradi njegove delne nezmožnosti za delo manjši, mu je tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 195. člena ZOR dolžna plačevati tudi rento.

Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot tudi skupen znesek priznanega denarnega zadoščenja, ne izraža ustreznega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in je iz tega razloga potrebna sprememba prvostopenjske odločitve v obsegu, kot je potreben, da bo višina odmerjene odškodnine odražala ustrezno ravnovesje med načelom individualizacije višine odškodnine in načelom objektivne pogojenosti njene višine. Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi dne 8.6.2009 postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki pa ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo, saj ga glede na dejstvo, da je delno ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, sploh ne bi smelo obravnavati. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je pri svojem odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je sicer mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi. V primeru, da kršitev s pravnimi sredstvi ni odpravljena, pri čemer pritožbeno sodišče na takšno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, sa

V konkretnem primeru je bilo med strankama po seznanitvi toženke z odškodninskim zahtevkom tožnika dejansko nesporna zgolj odškodnina, ki jo je zavarovalnica nakazala takratni pooblaščenki tožeče stranke. Takšno dolžnost ji tudi sicer izrecno nalaga 919. člen ZOR, pri čemer enako določbo vsebuje tudi 943. člen OZ. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da se navedeni pravni temelj ne izčrpa po preteku v zakonu določenega obdobja za izplačilo nespornega dela zavarovalnega zneska, saj je takšna materialnopravna obveznost del obligacijskega razmerja strank in kot takšna obstaja od njenega nastanka do prenehanja

V primeru, ko stranka iz naslova osebnega zavarovanja zahteva zavarovalno vsoto, katere višina je določena že v zavarovalni pogodbi (in torej ni bila določena šele s sodbo), ni mogoče uporabiti načelnega pravnega mnenja občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002.

Glede na trditveno in dokazno podlago strank, ko je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala kršitev in način kršitve zavarovalne pogodbe (izguba zavarovalnih pravic zaradi vožnje pod vplivom alkohola) ter izplačilo in višino izplačane odškodnine oškodovancu, na drugi strani pa ji je tožena stranka kot kršitelj pogodbe (med drugim) očitala, da ni pravilno likvidirala škode, ker je bilo izplačilo previsoko, je moralo sodišče kot predhodno vprašanje presoditi celotni škodni dogodek, zaradi katerega je prišlo do izplačila odškodnine oškodovancu kot tretji osebi. Utemeljenost izplačane odškodnine je treba presojati po načelih obligacijskega prava. Zato ima zavarovanec oziroma odgovorna oseba vse ugovore (po temelju in po višini), kot bi jih imel v odškodninski pravdi, katere podlaga je deliktna obveznost.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo v primeru smrti oškodovanca ne preide na dediče, razen če je bila pravnomočna prisojena ali določena s sporazumom.