39. člen ZOZP

Po sodni praksi mora oškodovanec za to, da bi bilo možno zaključiti, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, izkazati ustrezno skrbnost pri ugotavljanju istovetnosti tega vozila. Vsebina standarda skrbnosti povprečnega voznika je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V tej zadevi je pritožbeno sporno, ali bi moral tožnik po nezgodi ostati na kraju škodnega dogodka in poklicati policijo.

Trditveno in dokazno breme glede obstoja zavarovalnega primera ter nastanka in obsega iz njega izvirajoče škode, je na tožniku. Ugotovljena poškodba gležnja ni dovolj za zaključek, da je tožnik to poškodbo utrpel ob trčenju z neznanim vozilom. Tožnik ni dokazal takšnega nastanka škodnega dogodka in s tem zavarovalnega primera.

Tekočina lahko izteka na cestišče le iz vozila, ki ni tehnično brezhibno, zato že uporaba takšnega vozila v prometu predstavlja protipravnost ravnanja voznika motornega vozila. Nevarnost, ki jo iztekanje tekočine iz vozila predstavlja za druge udeležence v prometu, spada v sfero voznika takega vozila. Konkretnejših trditev o protipravnosti ravnanja neznanega voznika zato tožnik ni bil dolžan podati.

Zaradi napačnih materialno pravnih izhodišč, ko je sodišče menilo, da napačna reakcija tožnika zadošča za njegovo izključno odgovornost za prometno nesrečo, se ni ukvarjalo s temeljnim očitkom tožeče stranke, da je tožnikovo (neustrezno) reakcijo izzvalo nedopustno in protipredpisno ravnanje voznika neznanega vozila. V izpodbijani sodbi tako ni ugotovitev o tem, kako je vozil neznani voznik, ali in katera prometna pravila je kršil on, kakšne možnosti za preprečitev prometne nesreče bi imel ob svoji pravilni vožnji voznik neznanega vozila, kako je njegova vožnja vplivala na tožnikovo vožnjo in končno na nastanek same prometne nesreče. To pa pomeni, da dosedanje ugotovitve ne omogočajo ovrednotenja ravnanj obeh voznikov, kar je ključno za presojo vzročne zveze oziroma za ugotovitev, katera okoliščina oziroma ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče. Kadar nevarna situacija prisili oškodovanca k reagiranju v hipu, ko gre za tipično instinktivno reakcijo na nevarno situacijo, je treba posledice takega hipnega odziva pripisati (tudi) tistemu, ki je odgovoren za nastanek take nevarne situacije. Protipravnost ravnanja je treba

Glede na zatrjevano trditveno podlago se sodiščema prve in druge stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, kako je do škodnega dogodka prišlo. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je prišlo do škodnega na način, kot ga je zatrjeval v tožbi, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Revident s tem, ko odločitev pritožbenega sodišča izpodbija z vztrajanjem pri svoji verziji poteka škodnega dogodka, nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, s čimer ne more uspeti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Med razsutjem pšenice s strani neznanega voznika po cestišču in škodnim dogodkom (prometno nesrečo, v kateri je tožniku nastala škoda) obstaja pravno relevantna vzročna zveza, saj brez razsutja pšenice s strani neznanega tovornega vozila (kar je ustvarilo nevarno situacijo) škoda ne bi nastala. Opustitev delavcev zavarovanca drugo tožene stranke ni pretrgala vzročne zveze. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem neznanega tovornega vozila in kasnejšo prometno nesrečo bi bila pretrgana le, če bi kasnejše ravnanje neodvisno od prvega ravnanja povzročilo enako škodo.

Za presojo, da je prometno nesrečo in škodo povzročil voznik neznanega vozila v smislu prvega odstavka 39. člena ZOZP, ne zadostuje zgolj okoliščina, da je povzročitelj (oziroma njegovo vozilo) dejansko neznan(o), ampak je takšen sklep utemeljen samo v primeru, če je oškodovanec pri (neuspešnem) ugotavljanju njegove identitete ravnal skrbno, pri čemer se upoštevajo vse okoliščine konkretnega primera.

Za nesrečo, ki jo povzroči neznano vozilo, gre, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine primera. Oškodovanec mora dokazati obstoj okoliščin, ki so vplivale na njegovo ravnanje (npr. da ni bil sposoben komunicirati; razsodno razmišljati; da je zaradi poškodb potreboval takojšnjo zdravstveno pomoč, da je opustil dolžno skrbnost).

Po prvem odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V zvezi s to določbo revizijsko sodišče poudarja, da besedne zveze „odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil“ v primerih, ko škodo povzroči voznik neznanega motornega vozila, ni mogoče razlagati dobesedno. Ravno zato, ker povzročitelj ni znan, je v ZOZP vzpostavljena obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja. Za razliko od nekaterih drugih škodnih primerov, ko oškodovanec niti ob škodnem dogodku niti kasneje ne izve za povzročitelja, posledično pa tudi ne za tistega, ki odgovarja namesto njega (odgovornostna zavarovalnica), je situacija pri nastanku škode v prometni nesreči, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila, drugačna. Že s povzročitvijo take prometne nesreče je namreč znan tisti, ki je namesto neznanega povzročitelja zavezan oškodovancu poplačati škodo. Ta obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja je določena v zakonu, zato se na njeno nepoznavanje oškodovanec ne more sklicevati. Oškodovanec ima že od nastanka prometne nesreče dalje pravico terjati izpolnitev svoje

36. člen ZOZP ne omogoča pravni osebi - zavarovalnici, da zastopa toženca v pravdnem postopku. Te nepravilnosti v nadaljnjem postopku ni mogoče več popraviti. Strankina odobritev procesnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravila oseba brez pooblastila, učinkuje za nazaj. Revizijsko sodišče sprejema stališče, da je mogoče zaključiti, da je nezgodo povzročil voznik „neznanega vozila“ le, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera – med njimi so zlasti poškodbe, ki jih je ta v nesreči utrpel. Ne le poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nesposoben komunikacije, ampak tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo, lahko opravičijo takojšen odhod oškodovanca s kraja nezgode in posledično opustitev ukrepov za ugotavljanje istovetnosti povzročitelja.

Presoja višine odškodnine v primeru zloma podlaktnice. Določba 943. člena OZ se uporablja zgolj za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V primeru direktne tožbe oškodovanca kot tretjega proti zavarovalnici oziroma Slovenskemu zavarovalnemu združenju, pa gre za obveznost zavarovalnice oziroma združenja namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode in zato tudi glede zamude in zamudnih obresti odgovarja po splošnih pravilih, to je ob upoštevanju drugega odstavka 324. člena ZOR. Čeprav je sodna praksa že pred novelo ZPP-D zahtevala, da stranka obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka in golo zanikanje ne zadostuje, pa takšna zahteva ni pomenila izničenja pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Stranka je tako nosila breme, da se je o navedbah nasprotne stranke obrazloženo izjavila oziroma navedbe obrazloženo zanikala, vendar le pod pogojem, da je tudi nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo zavrnilo, ker je ocenilo, da ni s stopnjo gotovosti dokazal, da je do prometne nesreče prišlo zaradi izsilitve prednosti tožniku kot kolesarju s strani neznanega vozila, spričo česar ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 39. člena ZOZP.

Na tožniku je dokazno breme, da je škodo povzročilo neznano motorno vozilo.

Pravno podlago regresnega zahtevka Slovenskega zavarovalnega združenja predstavljajo določila 41. člena ZOZP in ne določila OZ o subrogaciji, torej prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico. Zato tudi ne pride v poštev določilo 6. odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določila OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnega združenja začne teči po izplačilu odškodnine in zanj velja splošni 5-letni zastaralni rok.

Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Bistveni pogoj iz določbe 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994), t.j., da je škodo povzročil voznik neznanega motornega vozila, ni izkazan, zato toženka za tožnikovo škodo ne odgovarja.

Zavarovalnica škode ne krije v nobenem primeru, kadar je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. Odgovorna oseba, torej subjekt, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja, kadar škodo povzroči voznik neznanega motornega vozila, je Slovensko zavarovalno združenje.

Povzročitelji prometne nezgode in zavarovalnica nasproti nekrivemu oškodovancu odgovarjajo solidarno, zato se deleži njihove sokrivde v tem razmerju ne ugotavljajo.