38. člen ZOZP

Po sodni praksi mora oškodovanec za to, da bi bilo možno zaključiti, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, izkazati ustrezno skrbnost pri ugotavljanju istovetnosti tega vozila. Vsebina standarda skrbnosti povprečnega voznika je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V tej zadevi je pritožbeno sporno, ali bi moral tožnik po nezgodi ostati na kraju škodnega dogodka in poklicati policijo.

Tožnica ima prav v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in sicer do mnenj vseh treh izvedencev cestno prometne stroke. Pri tem ni ustrezno pojasnilo, zakaj je prezrlo mnenje izvedenca C. C., v čem so njegove ugotovitve nasprotujoče in zakaj v neposrednem zaslišanju ni bil prepričljiv. Enako kot v primeru, ko sodišče prve stopnje zavrne dokazni predlog, mora vsebinsko obrazložiti tudi odločitev, ko katerega od izvedenih dokazov ne oceni in ga ne sprejme v dejansko podlago sodbe.

Za prenehanje zavarovalne pogodbe glede na že citirano določilo četrtega odstavka 937. člena OZ ni dovolj zgolj, da zavarovalnica zavarovalca opomni, da premija ni plačana in da jo je dolžan povrniti v roku trideset dni od prejema opomina, sicer bo nastopilo razdrtje pogodbe, temveč mora biti takšno opozorilo poslano s priporočeno pošiljko.

Kadar pa vozilo ni zavarovano, tudi odgovornost voznika, ki ga uporablja (ne glede na njegove vedenje o obstoju zavarovanja), ni zavarovana. Če je za nastanek prometne nezgode odgovoren, mora nastalo škodo povrniti. Regres (v tem primeru tožnika) zoper odgovorno osebo ni omejen na posebej določene primere, temveč mora plačano odškodnino povrniti vsak povzročitelj škodnega dogodka.

Vprašanje koncentracije alkohola v krvi voznika in njenega vpliva na konkretne psihofizične sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, je strokovne narave, ki se dokazuje oziroma ga sodišče ugotavlja z izvedencem sodnomedicinske stroke. Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistven element procesnega gradiva, niso dejstva. Zato tudi niso predmet trditvenega bremena. Drži sicer pritožbena navedba, da ima pri tehtanju kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti običajno večjo težo kršitev pravila o prednosti. Vendar to velja le, če ni posebnih okoliščin, ki kažejo, da so za nastanek nesreče odločilnejše druge okoliščine, kot je primer v obravnavani zadevi. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče, ob upoštevanju okoliščin na tožnikovi strani, ki so predstavljale pretežni vzrok za nastalo škodo, je sodišče pravilno porazdelilo delež odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (80 % za tožnika in 20 % za voznika, za katerega odgovarja tožena stranka).

Po prvem odstavku 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V zvezi s to določbo revizijsko sodišče poudarja, da besedne zveze „odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil“ v primerih, ko škodo povzroči voznik neznanega motornega vozila, ni mogoče razlagati dobesedno. Ravno zato, ker povzročitelj ni znan, je v ZOZP vzpostavljena obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja. Za razliko od nekaterih drugih škodnih primerov, ko oškodovanec niti ob škodnem dogodku niti kasneje ne izve za povzročitelja, posledično pa tudi ne za tistega, ki odgovarja namesto njega (odgovornostna zavarovalnica), je situacija pri nastanku škode v prometni nesreči, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila, drugačna. Že s povzročitvijo take prometne nesreče je namreč znan tisti, ki je namesto neznanega povzročitelja zavezan oškodovancu poplačati škodo. Ta obveznost Slovenskega zavarovalnega združenja je določena v zakonu, zato se na njeno nepoznavanje oškodovanec ne more sklicevati. Oškodovanec ima že od nastanka prometne nesreče dalje pravico terjati izpolnitev svoje

Oškodovanec je v danem primeru leasingodajalec kot lastnik vozila, na katerem je nastala škoda. Dejstvo, da je račun za popravilo avtomobila poravnala leasingojemalka, za razmerje nasproti tožencu ni bistveno, je v obravnavani prometni nezgodi bilo na vozilu, sicer last leasingodajalke poškodovanih več avtomobilskih delov, kar dejansko pomeni, da je šlo za poseg v premoženjskopravno sfero lastnika vozila in ne leasingojemalke kot uporabnice vozila, pa četudi je morebiti plačala račun za popravilo avtomobila, je tožnica odškodnino za škodo na vozilu izplačala upravičeni osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano ob škodnem dogodku.

Podani so razlogi za oprostitev odgovornosti voznika motornega vozila, ki je tekmoval na cestno hitrostni dirki, saj kot tekmovalec ni mogel vplivati na sam potek dirke in stanje okoli nje, saj je bilo to v pristojnosti organizatorja, torej ni mogel vplivati na to, da bi škodo preprečil (izključnost vzroka), prav tako tudi ni mogel pričakovati, da varovalna ograja ni bila zadosti pričvrščena v cestišče in da ni imela dodatne bočne opore, da bi lahko zadržala oziroma preusmerila vozila ob trčenju vanjo. Odgovornost za škodo je na organizatorju cestno hitrostne dirke kot nevarne dejavnosti. Če je bilo motorno vozilo uporabljeno kot tekmovalno vozilo (športni rekvizit), ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva. Če je bila cesta, po kateri je potekalo tekmovanje, v času tekmovanja za promet povsem zaprta in je kot taka imela lastnost dirkališča, vozilo v času škodnega dogodka tudi ni bilo uporabljeno v prometu.

Presoja višine odškodnine v primeru zloma podlaktnice. Določba 943. člena OZ se uporablja zgolj za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V primeru direktne tožbe oškodovanca kot tretjega proti zavarovalnici oziroma Slovenskemu zavarovalnemu združenju, pa gre za obveznost zavarovalnice oziroma združenja namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode in zato tudi glede zamude in zamudnih obresti odgovarja po splošnih pravilih, to je ob upoštevanju drugega odstavka 324. člena ZOR. Čeprav je sodna praksa že pred novelo ZPP-D zahtevala, da stranka obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka in golo zanikanje ne zadostuje, pa takšna zahteva ni pomenila izničenja pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Stranka je tako nosila breme, da se je o navedbah nasprotne stranke obrazloženo izjavila oziroma navedbe obrazloženo zanikala, vendar le pod pogojem, da je tudi nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

Regresna terjatev Slovenskega zavarovalnega združenja GIZ proti lastniku nezavarovanega vozila in povzročitelju zastara v splošnem zastaralnem roku petih let.

Ker gre v konkretnem primeru za pravi regresni zahtevek, ne pride v poštev določilo 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določila OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Zastaranje regresnega zahtevka Združenja začne teči po izplačilu odškodnine in zanj velja splošni, petletni, zastaralni rok. Za odločitev o zahtevku je relevantno listinsko stanje v času izdaje sodbe, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v postopku izvršbe. Tako imajo le še takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, ter jih sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi. V pravdnem postopku bi moralo sodišče odločiti, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. V postopku, ki teče po vloženem ugovoru, sodišče namreč ugotavlja, ali je bil plačilni nalog utemeljen. Gre za presojo pravilnosti sodne odločitve - plačilnega naloga. Enako velja za presojo sklepa o izvršbi.

Ker je toženka z neregistriranim vozilom povzročila prometno nesrečo, v kateri je bila poškodovana oškodovanka in ker je tožnik oškodovanki izplačal odškodnino po 38. členu ZOZP, ima pravico zahtevati povrnitev izplačane odškodnine od toženke kot povzročiteljice škodnega dogodka.

Splošna dikcija da 'stranka prereka navedbe tožene stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja' v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne predstavlja konkretiziranega zanikanja dejstva; dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, pa se štejejo za priznana.

Če povzroči škodo voznik nezavarovanega motornega vozila, odgovarja Slovensko zavarovalno združenje tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje, izplačano odškodnino, skupaj z obrestmi in stroški, pa ima pravico izterjati od lastnika nezavarovanega motornega vozila in povzročitelja škodnega dogodka. Glede na to, da je oškodovanec ne le privolil, ampak povzročitelja nesreče, za katerega je vedel, da je mladoleten in da za upravljanje traktorja nima vozniškega dovoljenja, celo vzpodbujal k vožnji z neregistriranim oziroma nezavarovanim manjšim traktorjem, ki poleg voznikovega ni imel nobenega dodatnega sedeža za prevoz oseb (sopotnikov) in se posledično usedel kar na levi blatnik tega traktorja, je po oceni pritožbenega sodišča k nastali škodi prispeval 30 %. Presoja višine odškodnine za negmotne škode zaradi stisnjenja 4. in 5. ledvenega vretenca ter obtolčenine levega ličničnega predela.

Zavarovalnica je upravičena do povrnitve oškodovancu izplačane odškodnine le, če jo je utemeljeno izplačala, če je torej oseba, ki ni sklenila obveznega zavarovanja, storila civilni delikt po splošnih pravilih odškodninskega prava.