VSM sklep VSM I Cp 1200/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje za dediče pokojne F.M.V. na podlagi zakona razglasilo zapustničina sinova A.V. in F.V. ter zapustničino hči D.Z., vsakega do 1/3 celote. V II. točki izreka pa je ugotovilo, da zapuščino po pokojni sestavljajo nepremičnine parc. št. 179/1, 179/2, 179/6, 749, 752, 753, 754, 755, 756, 757, 758 in 759, vse pripisane vl. št. 8 k.o. Jurovski Dol do celote, nepremičnina par. št. 751, vl. št. 215 k.o. do celote, nepremičnine parc. št. 7, 212 in 1015, vl. št. 87 k.o. do ½ celote ter nepremičnina parc. št. 750, vl. št. 294 k.o. do celote, prav tako pa hranilna knjižica pri Novi KBM d.d., št. računa: 04102-0230043829, na kateri je bilo stanje na dan 3.6.2009 66,10 EUR.

Obrazložilo je, da je bila zapustnica vdova, ki je zapustila štiri otroke, od katerih je eden že v mladosti umrl. Oporoke ni napravila, zato je nastopilo dedovanje na podlagi zakona, in sicer so bili k dedovanju poklicani vsi trije že zgoraj navedeni zapustničini otroci po enakih deležih, saj so se vsi priglasili k dedovanju. Sodišče sicer pojasni, da je dedinjo D.Z. in dediča A.V. s sklepom z dne 7.1.2010 napotilo na pravdo, da s tožbo uveljavita, da je dedič F.V. že »oddedovan« ter da v zapuščino spadajo denarna sredstva, ki jih je ta dvigoval s hranilne knjižice pred smrtjo pokojne, vendar je glede na to, da takšna tožba ni bila vložena, s predmetnim sklepom odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo na pravdo, in sicer da zapustničini otroci po zapustnici na podlagi Zakona o dedovanju (ZD) dedujejo po enakih delih.

Zoper tak sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje zakoniti dedič A.V. iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje sklep o dedovanju izdalo preuranjeno, saj ni ugotavljalo ali so nepremičnine, ki so predmet dedovanja zaščitene ali ne. Po ustnih navedbah delavcev Upravne enote bi naj bila zapuščina namreč zaščitena, saj meri skupaj 13 ha, od tega je 9 ha kmetijskih zemljišč in 4 ha gozda, kakor je to razvidno iz lastninskega lista za nepremičnine, ki so predmet dedovanja (priloga A2). Pritožnik pojasnjuje, da na domačiji vsa leta živi in dela in ima tudi v bodoče namen obdelovati kmetijsko zemljišče. Po njegovem stališču bi sodišče moralo prekiniti zapuščinski postopek in dediče najprej napotiti na upravni postopek, da se preveri status zaščitne kmetije. Tako bi morala pristojna upravna enota izdati pravnomočno odločbo, da ima kmetija status zaščitene kmetije, šele na to bi sodišče lahko izdalo sklep o dedovanju. Sodišču očita še, da potem, ko je ugotovilo, da dediči, ki so bili napoteni na pot pravde, te niso sprožili, ni razpisalo naroka za glavno obravnavo, kjer bi dediči lahko sklenili dedni dogovor, v kolikor bi se ugotovilo, da kmetija ni zaščitena. Glede na navedeno, v kolikor sodišče prve stopnje ne bi postopalo skladno z drugim odstavkom 173. člena ZD in spremenilo oziroma preklicalo izpodbijani sklep, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 163. členom ZD, po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ni podana kršitev določb postopka, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za pravno presojo pomembna dejstva in na tej osnovi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, tako da tudi preostala pritožbena razloga ne moreta biti uspešna.

Uvodoma velja pojasniti, da pritožbeno sodišče preizkusi pravilnost in zakonitost sodne odločbe v času njene izdaje, kakor je to storilo tudi v obravnavani zadevi, ob tem pa je pri pregledu in preizkusu prišlo do zaključka, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Ob času obravnavanja predmetne pritožbe je ob vpogledu v zemljiško knjigo sicer mogoče ugotoviti, da je pri nepremičninah pripisanih vl. št. 8 k.o. , vl. št. 215 k.o. in vl. št. 294 k.o. (ne pa tudi pri nepremičninah pripisanih vl. št. 87 k.o.), ki so natančneje opredeljene že v izreku izpodbijanega sklepa, z učinkom od dne 19.7.2010 (datum vpisa plombe) vpisana zaznamba zaščitene kmetije, vendar je zaenkrat še zaznamovana nepravnomočnost sklepa o dovolitvi takega vpisa. Pojem zaščitene kmetije je opredeljen v 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), prvi odstavek 4. člen istega zakona pa določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku določi upravna enota, na območju katere leži pretežen del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. V skladu s petim odstavkom istega člena se zaščitena kmetija zaznamuje v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru po uradni dolžnosti na podlagi upravne odločbe iz prvega odstavka 4. člena ZDKG. Kot že rečeno iz podatkov zemljiške knjige za že zgoraj navedene nepremičnine izhaja zaznamba zaščitene kmetije, vendar pa je ob tem, ko taki vpisi še niti niso pravnomočni, ugotoviti, da predmetne zaznambe pri že zgoraj navedenih zemljiškoknjižnih vložkih temeljijo na pravnomočni odločbi Upravne enote št. 339-717/2010-3 z dne 18.6.2010 in je torej odločba pristojne upravne enote, na podlagi katere so sporne nepremičnine v smislu prvega odstavka 4. člena ZDKG pridobile status zaščitne kmetije, izdana šele po smrti zapustnice, ki je umrla dne 3.6.2009. Ker se skladno z določilom prvega odstavka 123. člena ZD dedovanje po umrlem (delacija) uvede z njegovo smrtjo in po 132. členu ZD s tem trenutkom pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče, sklep o dedovanju pa je le deklaratorne narave, pri čemer zapuščino lahko tvori le tisto premoženje (pa tudi obveznosti, ki so pasiva zapuščine), ki je ob smrti pripadalo zapustniku, je potrebno zaključiti, da predmet dedovanja po pokojnici v obravnavani zadevi ni bila zaščitena kmetija, temveč nepremično premoženje, opredeljeno v izreku izpodbijanega sklepa, ki tega posebnega statusa ob smrti zapustnice ni imelo. Da bi nepremičnine, ki so predmet dedovanja v obravnavanem primeru, spadale v sklop zaščitene kmetije ali da je pri pristojni upravni enoti uveden postopek za ugotavljanje statusa zaščitene kmetije, pritožnik na zapuščinski obravnavi, opravljeni dne 18.12.2009, niti ni zatrjeval, smiselno enako pa izhaja tudi iz njegovih pritožbeni izvajanj, ko navaja, da bi bilo potrebno šele preveriti ali sporne nepremičnine izpolnjujejo pogoje za status zaščitene kmetije in o tem odločiti z upravno odločbo, pri čemer so te navedbe hkrati nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, saj pritožnik ne pojasni, zakaj teh navedb ni podal že v postopku na prvi stopnji, pri čemer je po naravi stvari utemeljeno sklepati, da so mu vsa relevantna dejstva bila že predhodno poznana. Tudi v zapuščinskem postopku se namreč na podlagi določbe 163. člena ZD smiselno uveljavijo omejitve pri navajanju novih dejstev oziroma predlaganju dokazov, določene v 286. členu ZPP. Ob tem, ko iz podatkov zemljiške knjige v času odločanja sodišča prve stopnje pri nepremičninah, ki so predmet dedovanja, zaznamba zaščitene kmetije ni izhajala in ko stranke zapuščinskega postopka niso zatrjevale, da imajo te nepremičnine zaščiten status, ali da je sprožen upravni postopek za pridobitev takšnega statusa, za sodišče prve stopnje ni obstajala prav nobena obveza, da po uradni dolžnosti pri pristojni upravni enoti poizveduje o morebitnem posebnem statusu teh nepremičnin in je zato očitek sodišču o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen. Sporne nepremičnine so status zaščitene kmetije pridobile šele s pravnomočnostjo odločbe Upravne enote št. 330-717/2010-3 z dne 18.6.2010, kar je po izdaji izpodbijanega sklepa z dne 13.5.2010 in tudi po vložitvi predmetne pritožbe dne 4.6.2010, kar pojasnjuje tudi njena izvajanja v smeri, da je izpolnjevanje pogojev za status zaščitene kmetije potrebno šele preizkusiti. Pritožnik pa v predmetnem zapuščinskem postopku tudi ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi bil že za časa zapustničinega življenja v zvezi z nepremičninami, ki so predmet dedovanja, sprožen upravni postopek za ugotavljanje statusa zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje je tako glede na navedeno svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 11. člena ZD, skladno s katero zakoniti dediči prvega dednega reda po zapustnici dedujejo po enakih deležih, saj specialna določila ZDKG v danem primeru ne pridejo v poštev. Smiselno enako izhaja tudi iz odločitve VSC sklep Cp 1395/2004 z dne 24.9.2004.

Neutemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da to po tem, ko je ugotovilo, da pravdni postopek po napotitvenem sklepu z dne 7.1.2010 ni bil sprožen, ni opravilo še dodatnega naroka za glavno obravnavo, kjer bi dediči lahko sklenili dogovor o delitvi dediščine. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, glede na to, da so predmet dedovanja tudi nepremičnine, skladno z določilom 203. člena ZD opravilo obligatorno glavno obravnavo, in je ob tem, ko drugih spornih pravnih in dejanskih vprašanj v predmetnem postopku ni bilo, dediča napotena na pravdo pa sta bila v napotitvenem sklepu opozorjena, da v kolikor ustrezne tožbe ne bosta vložila, bo zapuščinsko sodišče odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih jih je napotilo na pravdo, po tem, ko je ugotovilo, da ustrezna tožba ni bila vložena, utemeljeno odločilo z izpodbijanim sklepom. Navedena okoliščina pa, v kolikor tako zmotno meni pritožba, ni ovira, da dediči sklenejo dedni dogovor, s katerim se dogovorijo o načinu delitve zapuščine, saj skladno s prvim odstavkom 144. člena ZD velja, da lahko delitev dediščine zahteva vsak dedič, ob vsakem, vendar ne ob nepravem času. Po drugem in tretjem odstavku istega člena pa pravica zahtevati delitev ne zastara in se tudi s pogodbeno ali oporočno voljo ne more omejevati oziroma delitev prepovedovati. Dediči se tako o delitvi dediščine lahko dogovorijo sporazumno, v kolikor pa to ne bi bilo mogoče, pa delitev lahko dosežejo v posebnem nepravdnem postopku, to je v postopku za delitev stvari in skupnega premoženja (118.-120. člen in 126.-130. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP) ter ob upoštevanju določb 69., 70. in 71. člena Stavrnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ.

Ker pritožbi zakonitega dediča A.V. po vsem obrazloženem ni bilo mogoče priznati uspeha, jo je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.