173. člen ZD

Odločitev o tem, ali bo upoštevalo prepozno pritožbo, je v postopkih za varstvo koristi otroka pridržana sodišču druge stopnje. Sodišče prve stopnje mora prepozno pritožbo posredovati višjemu sodišču in to je tisto, ki presodi, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje ali pa se pritožba kot prepozna zavrže.

Oporoka je bila predložena po izdaji sklepa o dedovanju, a pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.

V primeru spora o obstoju premoženja, ki naj bi spadalo v zapuščino, se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje obstoj takšnega premoženja. Na pravdo je bila pravilno napotena pritožnica, ki izpodbija veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj je v tej fazi postopka bolj verjetna pravica sodedinje, ki je izkazana z veljavnim notarskim zapisom, ki je javna listina.

Sodišče je ob izdaji izpodbijanega sklepa, ki v izreku (v bistvenem) glasi: "Zapuščinska obravnava po pokojni A. A. se ne opravi, ker po znanih podatkih ni zapustila premoženja.", kot to kaže spisovno gradivo, spregledalo obstoj negativne procesne predpostavke litispendence, saj je že dne 23. 1. 2024 izdalo sklep z identično odločitvijo, kot je izpodbijana.

Niso podani pogoji za obravnavanje prepozne pritožbe po tretjem odstavku 173. člena ZD, v skladu s katerim lahko pritožbeno sodišče upošteva tudi prepozno pritožbo, a le ob predpostavki, da s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijan sklep. Ker pritožba oporeka omejitvi dedovanja (v celotni predlagani višini), bi bilo z njenim vsebinskim obravnavanjem lahko poseženo v pravice RS.

Sklep, s katerim prvostopenjsko sodišče del zapustnikovega premoženja izroči državi na temelju 128. člena ZD, ima učinek ex tunc, zato se šteje, da je pritožnica postala lastnica v sklepu navedenega premoženja že v trenutku zapustnikove smrti. Prehod premoženja na Republiko Slovenijo po 128. členu ZD nastopi ex lege s trenutkom smrti zapustnika, sklep o tem prehodu pa je zgolj deklaratoren. Navedeno pomeni, da je Republika Slovenija s trenutkom smrti zapustnika postala lastnica njegovega premoženja, kolikor je bilo potrebno za omejitev dedovanja do višine vrednosti prejete socialne pomoči (v konkretnem primeru do celotne vrednosti premoženja), in kolikor je tega premoženja bilo (ter v kakršnem stanju je bilo) v trenutku smrti zapustnika. Četudi s prepozno pritožbo ne bi bi bile prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep, ima pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila torej možnost, da tudi táko pritožbo zavrže kot prepozno. Take možnosti se bo poslužilo predvsem v primeru, ko ne le, da s vsebinskim obravnavanjem prepozne pritožbe ne bodo prizadete pravice drugih oseb, temveč tudi ni pričakovati kakršnega koli izboljšanja položaja pritožnika

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dedič (pritožnik A. A.) zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2023, vendar je ob tem spregledalo določbo drugega odstavka 173. člena ZD, ki določa, da mora sodišče prve stopnje, če ne spremeni oziroma ne prekliče svojega sklepa, poslati pritožbo sodišču druge stopnje, ne glede na to, ali je bila pritožba vložena v roku, ki ga določa zakon. Zato sodišče prve stopnje prepozne pritožbe ne bi smelo zavreči sámo, temveč bi jo moralo predložiti višjemu sodišču in njemu prepustiti odločitev.

Ker je v bila v obravnavanem primeru oporoka najdena pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, se bo postopek nadaljeval pred zapuščinskim sodiščem.

Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je z napadenim sklepom zavrglo pritožbo revidenta zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje preklicalo lasten sklep, da se zapuščinska obravnava ne opravi in s to odločitvijo nadaljevalo obravnavo zapuščinske zadeve. Ker pri sklepu pritožbenega sodišča ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, revizija ni dovoljena.

Objekti, za katere se predlaga dedovanje kot kasneje najdeno premoženje, so sestavine glavne stvari, ki je zemljiškoknjižna parcela. O pravnomočno razsojeni stvari ni dopustno ponovno odločati (res iudicata).

Sporov, ki se nanašajo na sestavo zapuščine in na izločitev dela premoženja iz zapuščine, zapuščinsko sodišče nikoli ne sme reševati samo, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali za spor o uporabi prava ali o obojem.

Ker sta torej dediča (pritožnika A. A. in B. B.) vložila pritožbi zoper procesni sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega glede na tretji odstavek 270. člena ZPP v skladu s 163. členom ZD ni pritožbe, sta vloženi pritožbi nedovoljeni in ju je bilo potrebno zavreči. Navedeno velja kljub napačnemu pravnemu pouku sodišča prve stopnje, da je pravno sredstvo zoper izdani sklep dovoljeno. Napačen pravni pouk namreč ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje. Nedovoljena je tudi pritožba dedičev C. C., Č. Č., D. D. in E. E., ki so jo vložili zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2022, saj ti dediči nimajo pravnega interesa zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je razpisalo kar pet narokov za izvedbo zapuščinske obravnave, in na nobenega dediča nista pristopila, za noben izostanek pa niti nista dokazala upravičenega vzroka. V vsakem vabilu na narok sta bila dediča izrecno poučena, da lahko svojo dedno izjavo podata tudi pisno, česar tudi nista storila, brez kakršnegakoli razumnega pojasnila, zakaj tega ne naredita, če na narok ne prideta. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zgolj zavlačujeta postopek in izdalo sklep o dedovanju upoštevaje domnevo, da dediščino sprejemata. Svoje nadaljnje premoženjske interese bosta morala zato pritožnika urejati oziroma udejanjati izven zapuščinskega postopka. V prvem odstavku 173. člena ZD res določa, da lahko sodišče, ki je sklep izdalo, po pritožbi samo z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep ali ga prekliče, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep. Vendar pa je to zgolj možnost in ne dolžnost sodišča. Izpodbijani sklep o dedovanju je v celoti pravilen in zakonit, zato je zapuščinsko sodišče to možnosti razumljivo zavrnilo.

Na podlagi 132. člena ZD zapuščina po samem zakonu preide na dediče s trenutkom smrti zapustnika. V kolikor pa posamezni dedič ne želi dedovati, se mora pravici do dedovanja odpovedati. To lahko stori z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (glej prvi odstavek 133. člena ZD) oziroma točneje do izdaje sklepa o dedovanju (glej tretji odstavek 207. člena ZD). Pritožnik take izjave do izdaje sklepa o dedovanju, čeprav ga je sodišče o tej možnosti in posledicah pasivnosti ustrezno poučilo, ni podal. Dedovanju se odpoveduje šele v pritožbi. To pa je prepozno.

Pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku presoja pravočasne pritožbe, izjemoma pa tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep sodišča prve stopnje (tretji odstavek 173. člena ZD). Vendar je to izjemo potrebno razlagati restriktivno, pri čemer mora pritožnik obrazložiti, zakaj bi bilo potrebno v njegovem primeru narediti takšno izjemo.

Če niti zapustnik niti nihče od njegovih pravnih naslednikov ni uveljavljal vračila (so)lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile zapustniku kot članu nekdanje agrarne skupnosti odvzete ob podržavljenju (primerjaj četrti in peti odstavek 8. člena ZPVAS), sploh ne more priti do dedovanja navedenega premoženja.

Dedinja v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo celotnega obsega zapustničinega premoženja in da se zato ni mogla izreči o svojih morebitnih zahtevkih, povezanih z dedovanjem. S tem je bila prikrajšana v uveljavljanju svojih pravic, ki so predmet obravnavanja v zapuščinskem postopku.

Zakon o dedovanju v tretjem odstavku 173. člena vsebuje pooblastilo pritožbenemu sodišču, da lahko upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb. Obrazložen odstop od sodne prakse pomeni v prvi vrsti, da se sodišče s predhodnimi zavezujočimi odločbami vsebinsko sooči ter nosilno stališče predhodnih odločb argumentirano ovrže. Tega pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni storilo. Pritožbeno sodišče je predhodne odločbe istega sodišča, sprejete v bistveno enakih zadevah, v celoti obšlo ter namesto tega navedlo samostojne razloge, ki z razlogi predhodnih odločb ne polemizirajo. Ne pojasnijo torej, zakaj naj bi bile predhodne odločbe napačne. Razlogi, ki jih je navedlo, pravno ne utemeljujejo nujne potrebe po odstopu od ustaljene prakse in torej niso prepričljivi. Izpodbijana odločitev o zavrženju pritožbe v okoliščinah konkretnega primera je zato v nasprotju z vsebino tretjega odstavka 173. člena ZD, kakršna se je v primerljivih zadevah oblikovala v sodni praksi. V skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP (v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), je Vrhovno sodišče zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo,

Ker pritožbe dediča ni vložil njegov pooblaščenec odvetnik, temveč jo je vložil dedič sam, ki pa je ni podpisal, je pritožba nepopolna in jo je sodnica poročevalka sodišča druge stopnje zavrgla (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).