11. člen ZD

Sodišče je tako dokaznopravno kot materialnopravno opravilo celovito in vsestransko presojo. O dokazanosti posameznega pravno pomembnega dejstva ni sklepalo togo in izolirano, temveč je, kot mu narekuje dokazno pravno, posamezne dokazane drobce stkalo v izkustveno in logično koherentno celoto. Na enak način je dokazana dejstva pravno vrednotilo. Zunajzakonske skupnosti se res ne sme mešati s prijateljstvom oziroma dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave. In predvsem pri starejših osebah, ki so si že prej ustvarili družine, je treba biti zmerno zadržan.

Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti. Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.

Stroški pogreba zapustnice so dolg do zapuščine. Zanj tako kot za zapustnikove dolgove odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti podedovanega deleža. Ni odločilno, ali so bili dolgovi do zapuščine (že) priglašeni v zapuščinskem postopku. O njih namreč zapuščinsko sodišče ne odloča. Upošteva jih lahko le pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ko ugotavlja osnovo za plačilo sodne takse za sklep o dedovanju, ki bremeni dediče. Če pa je med dediči spor o plačilu teh stroškov in jih poravna le eden, mora povračilo v višini dednih deležev, ki odpadejo na ostale dediče, uveljavljati v pravdi.

Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža. Z izjavo o odpovedi dediščini v korist sodediča se dedič ne odpove dediščini, pač pa podedovano premoženje odstopi drugemu dediču. Dedič, ki se v zapuščinskem postopku odpove svojemu deležu v korist drugega dediča, je še vedno stranka zapuščinskega postopka. Ker se pritožnik glede na izjavo, kakršno je podal, šteje za zapustnikovega dediča, v tem postopku zaradi kolizije interesov ne more zastopati sodedinje.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Pritožnica z vztrajanjem, da je edina hči svojih staršev, ne more uspeti. Zapustnik je namreč poleg pritožnice, ki se je rodila v njegovi zakonski zvezi z E. E., imel še sina, pritožničinega polbrata, ki se je rodil pred njo. Ker je umrl pred zapustnikom, sta do dedovanja na podlagi vstopne pravice po 12. členu ZD upravičena njegova sinova in zapustnikova vnuka. Predlog za uvedbo zapuščinskega postopka po pritožničini materi ne predstavlja nobene ovire za izvedbo in dokončanje zapuščinskega postopka po zapustniku. Pritožnica bi morala iz očetove zapuščine izločiti del, ki ustreza materinemu deležu na njunem skupnem premoženju. Pritožnica je bila zato s sklepom z dne 16. 8. 2017 napotena na pravdo, vendar ustrezne tožbe ni vložila. Zapuščinsko sodišče je torej smelo nadaljevati zapuščinski postopek in odločiti o dedovanju po zapustniku, ne da bi upoštevalo pritožničine trditve o neveljavnosti notarskega zapisa z dne 16. 8. 2010, s katerim je zapustnik razpolagal s spornim premoženjem, ki naj bi ga pridobil v zakonski zvezi z E. E.

Pogrebni stroški in stroški ureditve groba se lahko uveljavljajo kot odbitek od vrednosti zapuščine. Kot rečeno vrednost zapuščine ne vpliva na velikost dednih deležev, vpliva pa na višino sodne takse, saj se ta odmerja od vrednosti zapuščine.

Dedne izjave o odpovedi ali sprejemu dediščine so po določbi prvega odstavka 138. člena ZD nepreklicne, na kar so bili dediči pravilno opozorjeni že v vabilu na zapuščinsko obravnavo.

Ko sodišče določi dediča kot prevzemnika kmetije, določi le še dedne deleže drugih upravičencev, ki so bili že ugotovljeni v sklepu o dedovanju. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke glede odločitve o dedni pravici. Določbe četrtega odstavka 21. člena ZD, da pri posvojitvi posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših, njihovih potomcih in drugih sorodnikih, ni moč razlagati tako, da posvojenec za nazaj, do trenutka rojstva, izgubi vse že pridobljene pravice po naravnih starših.

Dediči lahko dosežejo dedni dogovor in na ta način pridobijo določena pogajalska izhodišča. V postopku razdružitve ali zlasti z medsebojnim dogovorom bodo dediči lahko dosegli, da se razdruži solastnina v naravi ali pa se bo razdruževala z medsebojnim izplačilom ali prodajo. Sodišče je ugotovilo, da kmetija ni zaščitena, zato drugačna delitev ni mogoča.

Po določbah ZD se v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je lastnica podržavljenega premoženja umrla pred svojo hčerko. Posledično pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se B.B. kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bila njena mama, ki ni štela za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Pritožnik je pristopil na zapuščinsko obravnavo in podal izjavo, da se priglaša k zakonitemu dedovanju po pokojni materi in svoj dedni delež sprejema, zato je v sklepu o dedovanju napačno ugotovljeno, da se je dedovanju svojega deleža odpovedal v korist sodediča.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je sin bivšega lastnika umrl za svojim očetom. S tem niso podani pogoji za uporabo instituta vstopne pravice tožnice kot vnukinje, ko bi tožnica "postala" dedinja prvega dednega reda. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivšega lastnika lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bil njen oče, ki pa ni štel za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Zakonec, ki se je odpovedal neuvedenemu dedovanju, se ne upošteva pri ugotavljanju kroga oseb, ki so poklicane k (zakonitemu) dedovanju, niti pri določitvi velikosti in vrednosti dednih deležev.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali so za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti podani za to potrebni elementi, t. j. skupno bivanje oziroma skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost in notornost skupnosti partnerjev.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja

Med druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine v smislu 175. člena ZD, štejejo zlasti tiste osebe, ki uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja (v širšem pomenu besede), na primer tisti, ki skrbijo za izpolnitev nalogov in vse tiste osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja.

Po Zakonu o dedovanju pride do vstopne pravice vnukov v dedovanje po zapustniku le, če zapustnik preživi svojega otroka. V povezavi z 12. členom ZDen pa to tudi pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja upravičenec le pod pogojem, da je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je sin bivše lastnice umrl za svojo materjo. S tem pa ni izkazana vstopna pravica tožnice kot vnukinje, posledično pa tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen.

Zoper sklep o dedovanju se smejo pritožiti samo stranke zapuščinskega postopka (172. člen ZD v zvezi s 363. in 333. členom ZPP). Stranke zapuščinskega postopka so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD). Pritožnik svoje dedne pravice v zapuščinskem postopku ni uveljavljal. Tudi iz pritožbe izhaja, da želi doseči drugačno odločitev za dedinjo M. P. in ne zase. Pritožnik torej nima pravice do pritožbe, zato njegova pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP).

Sodišče je zmotno opredelilo krog zakonitih dedičev po pokojni A. Njen zakoniti dedič je tudi pokojni mož C. starejši, ki je umrl tekom zapuščinskega postopka po njej. Treba je ugotoviti, kdo so dediči po njem. Zahtevana napotitev na pravdo bi pomenila nedopustno ponovno vsebinsko odločanje o vprašanju obsega zapustničinega premoženja, o katerem je med dediči že pravnomočno odločeno. Nenazadnje pa bi ponovna prekinitev postopka nedopustno podaljšala zapuščinski postopek.