144. člen ZD

Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

ZD poplačila dolgov iz zapuščine ne predvideva v zapuščinskem postopku.

Ker se dediči niso sporazumeli o delitvi in načinu delitve oziroma takšnega dogovora niso predložili sodišču, v konkretnem primeru zapuščine ni bilo mogoče razdeliti že v zapuščinskem postopku. Zgolj z določitvijo dednih deležev (in ne deležev na stvareh, ki sodijo v zapuščino) do delitve dediščine ni prišlo, posledično skupnost dedičev ni prenehala, sodišče pa je pravilno odločilo o vknjižbi skupne lastnine.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnici ni dalo možnosti izjasnitve o zahtevku za vračunanje daril, ni utemeljen. Dedinjo je zastopal pooblaščenec, pri čemer je dedinja v postopku sodelovala, podala je svoje navedbe in tudi dedno izjavo. Poleg tega pa dedinja niti v pritožbenem postopku ni postavila konkretiziranega zahtevka za vračunanje daril sodediču.

Dokler pa zapuščinski postopek ni končan, stranke ne morejo za reševanje vprašanj, ki so predmet zapuščinskega postopka, izbrati pravdnega postopka in se s tem izogniti odločanju v zapuščinskem postopku. Glede varstva in uveljavljanja pravic iz zapuščine, ne more biti dvoma, da je zakonodajalec namenil zapuščinskemu sodišču primarno pristojnost. Značilno zanj je načelo oficialnosti, ki omogoča globalno obravnavo zapuščine po določenem zapustniku, tako da se pretresejo vsa pravnorelevantna vprašanja. Dopuščanje možnosti sočasnega teka dveh vzporednih pravnih poti, zapuščinskega in pravdnega postopka ruši doslednost obstoječega sistema zapuščinskega postopka z ureditvijo napotitve na pravdo. Zato mora imeti v teh primerih primarno vlogo zapuščinski postopek. Pravdni postopek ima v tem sistemu pomožno vlogo.

S popravnim sklepom ni dopustno popravljati vsebine sodne odločbe oziroma odpravljati napake pri vsebinskem odločanju. Z obravnavanim popravnim sklepom sodišče prve stopnje sodno odločbo vsebinsko spremenilo s tem, ko je v 4. točki izreka sklepa o dedovanju lastninsko pravico dedičev nadomestilo s skupno lastnino. Vračunanje daril se upošteva pri delitvi, torej po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Zgolj v primeru, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju.

iz podatkov zemljiške knjige za že zgoraj navedene nepremičnine izhaja zaznamba zaščitene kmetije, vendar pa je ob tem, ko taki vpisi še niti niso pravnomočni, ugotoviti, da predmetne zaznambe pri že zgoraj navedenih zemljiškoknjižnih vložkih temeljijo na pravnomočni odločbi Upravne enote št. 339-717/2010-3 z dne 18.6.2010 in je torej odločba pristojne upravne enote, na podlagi katere so sporne nepremičnine v smislu prvega odstavka 4. člena ZDKG pridobile status zaščitne kmetije, izdana šele po smrti zapustnice, ki je umrla dne 3.6.2009. Ker se skladno z določilom prvega odstavka 123. člena ZD dedovanje po umrlem (delacija) uvede z njegovo smrtjo in po 132. členu ZD s tem trenutkom pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče, sklep o dedovanju pa je le deklaratorne narave, pri čemer zapuščino lahko tvori le tisto premoženje (pa tudi obveznosti, ki so pasiva zapuščine), ki je ob smrti pripadalo zapustniku, je potrebno zaključiti, da predmet dedovanja po pokojnici v obravnavani zadevi ni bila zaščitena kmetija, temveč nepremično premoženje, opredeljeno v izreku izpodbijanega sklepa, ki tega posebnega statusa ob smrti zapustnice ni imelo.

Ker sporazum o delitvi zapuščine ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju in ker njegova vsebina ni rezultat sodne odločitve, pritožnica ne more uspešno izpodbijati sklepa o dedovanju z navedbo, da predlaga delitev zapuščine, kar je njena pravica.

Dedni dogovor, čeprav povzet v izreku sklepa o dedovanju, nima pravne narave sodne odločbe, pač pa predstavlja bodisi pogodbo civilnega prava bodisi ima naravo sodne poravnave, če izpolnjuje pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oziroma pravnomočen izvršilni naslov. Tudi v pravni teoriji je enotno stališče, da dedni dogovor, čeprav povzet v izrek sklepa, nima pravne narave sklepa o dedovanju

Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave.

O vračunanju daril se bo odločalo pri delitvi dediščine.

Pravdne stranke so bile razglašene za dedinje še neizterjane italijanske pokojnine po pokojni materi, vsaka do ene tretjine zneska. Toženka je v dogovoru s tožnicama in z njunim pooblastilom to pokojnino izterjala, ni pa izročila vsaki tožnici njej pripadajočega tretjinskega deleža. Pravni temelj na podlagi katerega tožnici terjata denar, je zato sklep o dedovanju; delitev zapuščine pa smeta zahtevati ob vsakem času. S trenutkom, ko je opravljen preračun glavnice v domačo valuto, je odmena za uporabo tujega denarja (del pa na račun ohranjanja realne vrednosti) zakonsko določena zamudna mera obresti (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ZPOMZO, Ur.l. RS, št. 45/95).

Nujni dedič ima pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v določenih stvareh, v denarju ali pravicah (27. člen ZD). S tem namreč oporočitelj ni spremenil dedne pravice nujnega dediča v obligacijskopravni zahtevek (kar v bistvu pravno zmotno trdi tožeča stranka) na izročitev stvari, denarja ali na odstop pravice, ampak je samo določil način delitve zapuščine. Toženec je pravi dedič, na katerega je (tako kot na ostale dediče) prešla pokojnikova zapuščina v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), ki ima pravico zahtevati delitev zapuščine (144. člen ZD) in ki do delitve zapuščine skupno z drugimi dediči upravlja in razpolaga z zapuščino (145. člen ZD).