71. člen SPZ

Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov. Pri tem je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Če se solastnik vlaganjem upira, sodišče ne more nadomestiti njegovega soglasja, saj ima solastnik pravico do delitve solastne stvari v takem stanju, v kakršnem trenutno je. Oviro za fizično delitev v luči 70. člena SPZ ob izostanku soglasja tako predstavljajo vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen dela stavbe. Fizična delitev, kjer so za nastanek več posameznih delov potrebna vlaganja, je zato mogoča le ob soglasju solastnikov.

Iz več procesnih ravnanj nasprotnega udeleženca je razvidno, da ni iz nevednosti opustil procesnih pravic, ki jih ima po zakonu in na katere je bil opozorjen s strani sodišča (12. člen ZPP), temveč po lastni volji ni želel sodelovati v postopku. Glede na navedeno mu ni bila odvzeta možnost obravnavanja v postopku niti ni bilo poseženo v njegovo pravico do sodnega varstva.

Nepravdno sodišče ni pristojno za ugotavljanje lastninske pravice in določanje solastninskih deležev. Za presojo, ali je stvar fizično deljiva, je odločilno stanje ob delitvi.

Sodišče prve stopnje je namreč pri delitvi upoštevalo celoten sklop solastnih nepremičnin udeležencev in njihove upravičene interese. Pri tem je sledilo predlogu za fizično delitev, ki je tudi po zakonu primarna. Pri stanovanjski hiši in garažah je upoštevalo, da je razdružitev solastninske skupnosti mogoča le z vzpostavitvijo etažne lastnine. Ker so si te nepremičnine razdelili že njihovi prejšnji solastniki, je sodišče prve stopnje udeležencem postopka pravilno dodelilo v izključno last tiste prostore oziroma dele stavb, ki jih udeleženci na podlagi sklenjenih pravnih poslov in sodnih odločb že imajo v svoji posesti, medtem ko so skupni deli stanovanjske hiše solastnina vseh etažnih lastnikov in njihove delitve ni mogoče zahtevati.

Lastninsko stanje nepremičnine v solastnini, ki je predmet delitve v nepravdnem postopku, se je med postopkom spremenilo in je zato sodišče dopolnjen predlog za delitev pravilno poslalo v odgovor tudi novemu solastniku. Ker se je slednji z vlogo, s katero se ni strinjal z vsebinskim predlogom za delitev solastnine, spustil v obravnavanje zadeve, ga je sodišče utemeljeno štelo za udeleženca postopka. Njegova pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče dovolilo razširitev predloga za delitev solastnine nanj, je, glede na to, da se v zdajšnji fazi postopka udeležbi ne more več upirati, neutemeljena.

Ker so udeleženci že vpisani v zemljiški knjigi kot solastniki nepremičnin, ki so bile predmet delitve, so njihovi naslovi in EMŠO znani, zato jih v sklepu ni bilo treba izrecno navajati. Smiselno enako velja za šifro oziroma številčno oznako posameznih katastrskih občin, v katerih ležijo sporne nepremičnine. Odsotnost teh podatkov ne bi smela biti ovira za odrejene zemljiškoknjižne vpise, v nasprotnem primeru pa bo sodišče prve stopnje to pomanjkljivost lahko odpravilo s popravnim sklepom.

Zgolj na podlagi sporazuma o načinu delitve stvari ali sporazuma o načinu uporabe stvari med solastniki ali, ko sodišče v nepravdnem postopku določi način uporabe stvari med solastniki, solastnik uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ.

V postopku delitve stvari v solastnini, stvari ni mogoče deliti na način, da se razdeli le deloma, v preostalem delu pa ne. Smisel delitve je v tem, da se nepremičnina razdeli v celoti in se s tem v celoti uredijo tudi razmerja med solastniki. Ta namen pa z med postopkom predlagano delitvijo zgolj zemljišča pod stavbami, ne pa tudi preostalega zemljišča okoli stavb, ne bo dosežen. V obravnavani zadevi gre za postopek delitve solastne nepremičnine v etažno lastnino po določbah ZNP, ne pa (zgolj) za vzpostavitev etažne lastnin.

iz podatkov zemljiške knjige za že zgoraj navedene nepremičnine izhaja zaznamba zaščitene kmetije, vendar pa je ob tem, ko taki vpisi še niti niso pravnomočni, ugotoviti, da predmetne zaznambe pri že zgoraj navedenih zemljiškoknjižnih vložkih temeljijo na pravnomočni odločbi Upravne enote št. 339-717/2010-3 z dne 18.6.2010 in je torej odločba pristojne upravne enote, na podlagi katere so sporne nepremičnine v smislu prvega odstavka 4. člena ZDKG pridobile status zaščitne kmetije, izdana šele po smrti zapustnice, ki je umrla dne 3.6.2009. Ker se skladno z določilom prvega odstavka 123. člena ZD dedovanje po umrlem (delacija) uvede z njegovo smrtjo in po 132. členu ZD s tem trenutkom pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče, sklep o dedovanju pa je le deklaratorne narave, pri čemer zapuščino lahko tvori le tisto premoženje (pa tudi obveznosti, ki so pasiva zapuščine), ki je ob smrti pripadalo zapustniku, je potrebno zaključiti, da predmet dedovanja po pokojnici v obravnavani zadevi ni bila zaščitena kmetija, temveč nepremično premoženje, opredeljeno v izreku izpodbijanega sklepa, ki tega posebnega statusa ob smrti zapustnice ni imelo.

Vsebino pogodb je treba upoštevati pri ugotavljanju upravičenega interesa predlagateljev in prve nasprotne udeleženke glede delitve nepremičnin v naravi.

Sodišče si mora prizadevati, da se opravi fizična razdelitev solastne nepremičnine. Glede na to, da je možna fizična delitev, za odločanje ni bistveno, da sporna nepremičnina bistveno izgubi na vrednosti.