VSL sodba I Kp 1596/2006

Ob zavrnitvi pritožbe okrožne državne tožilke se pritožbam obtoženih JO in BJ, njunih zagovornikov ter zagovornikov obtoženih IJ, KN, ET, MN in DG delno ali v celoti ugodi ter se izpodbijana sodba glede opisov dejanj ter v odločbah o krivdah, kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka spremeni in sicer:
Glede obtoženega IJ
1. Obtoženi IJ se iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe za storitev dveh kaznivih dejanj spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, opisanih pod točko V/1 in 2 sodbe sodišča prve stopnje. Po členu 96/1 ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.
2. Spremeni se opis kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 25 KZ, naveden v točki I sodbe sodišča prve stopnje tako, da se v 2. odst. izpustita besedi "petih" in "Madžarske" ter tekst "J pa je dekleta, v kolikor gostom lokala M niso želela nuditi spolnih storitev, tudi pretepal".
3. Spremeni se opis kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 25 KZ, naveden v točki VI sodbe sodišča prve stopnje tako, da se v 1. in 2. odst. izpusti besedilo "pred tem pa je IJ tudi s preslepitvijo navedel drugo osebo k prostituciji" ter "pri tem pa je AT privolila v delo v M zgolj zato, ker ni vedela, da se bo morala ukvarjati z erotičnim plesom in prostitucijo, kar je od nje nato zahteval J, saj ji je bilo to s strani neugotovljene osebe na Madžarskem, ki je za J organizirala njen prihod na Madžarsko, kot je opisano pod točko I/4, to zamolčano, saj se, v kolikor bi vedela, s čim se bo morala ukvarjati, za prihod v R Slovenijo ne bi odločila."
4. Obtoženemu IJ se določene posamične in enotna kazni za preostala kazniva dejanja znižajo in sicer:
- glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 25 KZ, opisanega pod točko I sodbe sodišča prve stopnje, z deset mesecev zapora na 7 (sedem) mesecev zapora;
- glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 25 KZ, opisanega pod točko VI sodbe sodišča prve stopnje, z enega leta zapora na 8 (osem) mesecev zapora;
- glede nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/2 in 3 KZ-a, opisanega pod točko IV/1, 3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje, ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke 42. in 2. točke 43. člena KZ, z osem mesecev zapora na 6 (šest) mesecev zapora;
- glede kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po členu 310/1 KZ-a, opisanega pod točko II sodbe sodišča prve stopnje, z dveh mesecev zapora na 1 (en) mesec zapora;
- glede kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po členu 310/1 KZ-a, opisanega pod točko III sodbe sodišča prve stopnje, z dveh mesecev zapora na 1 (en) mesec zapora; in
- glede kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po členu 310/1 KZ-a, opisanega pod točko VII sodbe sodišča prve stopnje, s treh mesecev zapora na 2 (dva) meseca zapora;
ter se mu nato po 1. in 2. odst. 47. člena KZ izreče enotna kazen
1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora.
V preostalih delih se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Glede obtoženega KN
1. Obtoženi KN se iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe za storitev kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po členu 310/1 KZ, opisanega pod točko III sodbe sodbe sodišča prve stopnje. Po členu 96/1 ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.
2. Spremeni se opis kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 25 KZ, naveden pod točko I sodbe sodišča prve stopnje tako, da se iz 1. in 3. odst. izpusti trditev, da je KN s silo navedel drugo osebo k prostituciji in da je 20.9.1999 hudo pretepel tudi I. K., ki se je prostituiranju uprla.
3. Obtoženemu KN se določeni posamični in enotna kazen za preostali kaznivi dejanji znižajo in sicer:
- glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, opisanega pod točko I sodbe sodišča prve stopnje, z deset mesecev zapora na 4 (štiri) mesece zapora;
- glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, opisanega pod točko VI sodbe sodišča prve stopnje, z enega leta zapora na 5 (pet) mesecev zapora;
ter se mu nato po 1. in 2. odst. 47. člena KZ izreče enotna kazen
8 (osem) mesecev zapora.
V preostalih delih se pritožba obtoženčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Glede obtožene ET
Obtoženi ET se v pogojni obsodbi določena kazen šest mesecev zapora za storitev pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 27 KZ, opisano pod točko I sodbe sodbe sodišča prve stopnje, zniža na 3 (tri) mesece zapora, dolžina preizkusne dobe pa se s treh let skrajša na eno leto.
V preostalih delih se pritožba obtoženkinega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Glede obtoženega JO
1. Obtoženi JO se iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP v zvezi s členom 387 ZKP oprosti obtožbe za storitev kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, opisanega pod točko V/2 sodbe sodišča prve stopnje. Po členu 96/1 ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.
2. Obtoženemu JO se izrečena kazen za nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/3 in 2 KZ-a, opisanega pod točko IV/2 in 4 sodbe sodišča prve stopnje, ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ zniža z enajst mesecev zapora na 8 (osem) mesecev zapora;
3. Obtoženi JO se po 4. odst. 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa obremenjujejo proračun;
v preostalih delih pa se pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Glede obtoženega MN
1. Obtoženi MN se iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe za storitev pomoči h kaznivemu dejanju spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, opisano pod točko V/2 sodbe sodišča prve stopnje. Po členu 96/1 ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.
2. Obtoženi MN se iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe za storitev pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 27 KZ, opisano pod točko VI sodbe sodišča prve stopnje. Po členu 96/1 KZ obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.
3. Obtoženemu MN se izrečena kazen za nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/3 in 2 KZ, opisano pod točko IV/3 in 4 sodbe sodišča prve stopnje, zniža s sedmih mesecev zapora na 5 (pet) mesecev zapora.
V preostalem delu se pritožba obtoženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Glede obtoženega DG
- Obtoženemu DG se v pogojni obsodbi določena kazen šest mesecev zapora za storitev pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, zniža na 3 (tri) mesece zapora, preizkusna doba pa se iz treh let skrajša na eno leto.
V preostalih delih se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Glede obtoženega BJ
- Obtoženi BJ se iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe za storitev pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, opisano pod točko VI sodbe sodišča prve stopnje. Po členu 96/1 ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožence spoznalo za krive, in sicer:

- obtoženega IJ dveh kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 25 KZ, za kateri mu je določilo kazni deset mesecev zapora in eno leto zapora, nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/3 in 2 KZ-a, za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora, dveh kaznivih dejanj spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, za kateri mu je določilo kazni dvakrat po eno leto in dva meseca zapora ter treh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja po členu 310/1 KZ, za katera mu je določilo kazni dvakrat po dva meseca zapora in enkrat tri mesece zapora ter mu nato izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu od 3.7.2001 od 05.30 ure do 29.3.2001 do 13.30 ure in čas pridržanja 21.5.2001;

- obtoženega KN dveh kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, za kateri mu je določilo kazni deset mesecev zapora in eno leto zapora in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po členu 310/1 KZ, za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora ter mu nato izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu od 3.7.2001 od 00.24 ure do 29.3.2001 do 13.30 ure;

- ET storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, za katero ji je izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let;

- obtoženega JO storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/2 in 3 KZ-a, za katero mu je določilo kazen enajst mesecev zapora in kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ, za katero mu je določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu od 3.7.2001 od 06.00 ure do 29.3.2002 do 13.30 ure;

- obtoženega MN storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/2 in 3 KZ-a, za katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, storitve pomoči h kaznivemu dejanju spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, za katero mu je določilo kazen enega leta zapora in storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ-b v zvezi s členom 27 KZ, za katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu od 17.7.2001 od 12.55 ure do 29.3.2002 od 13.30 ure ter čas pridržanja dne 21.5.2001;

- obtoženega DG storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let;

- obtoženega BJ storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 27 KZ, za katerega mu je izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

Glede vseh obtožencev je odločilo, da je vsak od njih dolžan plačati 1/7 stroškov tega dela kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter vsak različno določene povprečnine, vsi obtoženci, razen obtoženega DG, pa tudi nagrade in potrebne izdatke zagovornikov, ki so jim bili postavljeni po uradni dolžnosti. Sodišče je obtožencem zaseglo vse predmete, ki so jim bili že zaseženi, vključno s pištolami in strelivom.

Z isto sodbo je obtožene IJ, KN, ET in MN oprostilo obtožbe za storitev kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po členu 185/1 KZ v zvezi s členom 25 KZ in v skladu s takšno odločitvijo s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovorniki obtožencev, obtožena JO in BJ ter okrožna državna tožilka.

- Zagovornik obtoženega IJ je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožnika pa naj tudi povabi na javno sejo pritožbenega sodišča.

- Zagovorniki obtoženega KN so vložili pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagali, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tega obtoženca vseh obtožb oprosti, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat, ali pa naj obtoženca kaznuje mileje in mu izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave. Tudi ti zagovorniki so prosili, naj jih pritožbeno sodišče povabi na sejo senata.

- Zagovornik obtožene ET je vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da to obtoženko v celoti oprosti.

- Obtoženi JO in njegova zagovornica sta vložila pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, podrejeno pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

- Zagovornica obtoženega MN je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP in predlagala, naj pritožbeno sodišče njenega klienta oprosti obtožb za vsa kazniva dejanja in stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa naj mu zniža kazen in ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

- Zagovornik obtoženega DG je vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da temu obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

- Obtoženi BJ in njegov zagovornik sta vložila pritožbi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZKP in zmotne uporabe kazenskega zakonika in predlagala, naj sodišče druge stopnje tega obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj mu izreče milejšo kazen ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in stroškov njegovega zagovornika ter povprečnine. Zagovornik je tudi prosil, da naj ga pritožbeno sodišče povabi na pritožbeno sejo.

- Okrožna državna tožilka je vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in sodišču druge stopnje predlagala, naj v obsodilnem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženim IJ, JO in MN za kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/2 in 3 KZ-a določi zaporne kazni v zakonskem okviru predpisane kazni, istim obtožencem, pa tudi obtoženemu KN zviša določene zaporne kazni za preostala kazniva dejanja ter jim nato izreče tudi ustrezno višje enotne kazni, obtoženim ET, DG in BJ pa naj tudi v okviru izrečenih pogojnih obsodb določi višje zaporne kazni in daljše preizkusne dobe.

Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženega KN in zagovornik obtoženega BJ in predlagali, naj sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

Višja državna tožilka NF z Vrhovnega državnega tožilstva RS je v pisnem mnenju predlagala, naj sodišče druge stopnje zavrne vse pritožbe obtožencev in njihovih zagovornikov ter v celoti ugodi le pritožbi okrožne državne tožilke.

V svojih odgovorih na predlog višje državne tožilke so obtoženi JO ter zagovornika obtoženih BJ in IJ predlagali, naj ga pritožbeno sodišče ne upošteva.

Sodišče druge stopnje je opravilo pritožbeno sejo v navzočnosti zagovornikov obtoženih IJ in BJ , zagovorniki obtoženega KN pa so svoj izostanek opravičili.

V celoti ali delno utemeljene so vse pritožbe zagovornikov obtožencev ter obtoženih JO in BJ, pritrditi pa je potrebno tudi okrožni državni tožilki, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v korist obtoženih IJ, JO in MN pri določitvi kazni za nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/2 in 3 KZ-a.

K pritožbi zagovornika obtoženega IJ

Že v fazi glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje je obramba uveljavljala izločitev posameznih dokazov, ki so bili po njeni oceni pridobljeni v nasprotju z določbami 150. do 152. člena ZKP/98 ter dokazov, ki so bili pridobljeni v posledici nezakonitega postopanja (derivativni dokazi). Zagovornik je prepričan, da so bili dokazi v tej kazenski zadevi zoper obtoženega IJ zbrani na način, ki je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije ter z določbami ZKP/98, in se ne strinja niti z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje, niti z vsebinsko popolnoma enakimi razlogi, ki jih je v svojem sklepu, s katerim je ugodilo pritožbi državnega tožilca in zavrnilo predlog obrambe za izločitev dokazov, navedlo Višje sodišče v Ljubljani (I Kp 533/2002). Obramba vztraja pri stališču, da je bil ukrep nadzora telefona obtoženega J s prisluškovanjem in snemanjem z dne 21.5.2001 nezakonit, ker niso obstajali razlogi za sum, da ta obtoženec izvršuje kazniva dejanja po členu 311/3 KZ, za kaznivo dejanje po členu 186/1 KZ pa takšnega ukrepa sploh ni bilo mogoče uporabiti. Ocenjuje, da so dokazi, ki jih je ODT na podlagi prisluhov pridobilo glede kaznivih dejanj po členu 186, 311 in 387 KZ na podlagi odredbe, ker naj bi obstajali razlogi za sum za kaznivo dejanje po členu 249 in členu 196 KZ, dokazno nedopustni. Takšni so tudi vsi prisluhi, pridobljeni na podlagi odredbe z dne 20.3.2001, ki se nanašajo na dejanja, ki so predmet obtožbe, saj je bila odredba tedaj izdana zaradi domnevnega obstoja razlogov za sum izvrševanja kaznivega dejanja po členu 249 in 196 KZ in ne za dejanja, ki so predmet obtožbe. Po njegovi oceni tudi iz izpovedbe koordinatorja B. I. jasno izhaja, da je policija obtoženemu J dejansko prisluškovala že vsaj od avgusta 2000 dalje brez odredbe preiskovalnega sodnika, predvsem pa, da je prišla do informacij o kaznivih dejanjih, ki so predmet obtožbe in sodbe, zgolj na podlagi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da se pripravlja oziroma izvršuje kaznivo dejanje ponarejanja denarja po členu 249 KZ in nedovoljenega prometa in proizvodnje mamil po členu 196 KZ, pri čemer zadevnih informacij ni podprla z nobenimi neodvisnimi dokaznimi viri, obvestili in informacijami. Obramba je torej prepričana, da je policija do podatkov o tem, da obtoženi J izvršuje kazniva dejanja, prišla izključno na podlagi izvajanja ukrepa po členu 150 ZKP nasproti tretjim osebam, čeprav bi morale biti informacije pridobljene iz neodvisnih in nekontaminiranih virov. Ker tako utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivih dejanj, ki se očitajo obtožencu, v fazi odreditve ukrepa niso bili podani in jih preiskovalni sodnik tudi ni navedel in obrazložil, je po oceni pritožnika potrebno šteti, da so bili pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ter se zato sodba na zadevne dokaze ne more opirati in bi jih bilo potrebno po določbi 1. odst. 83. člena v zvezi s 4. odst. istega člena ZKP iz spisa izločiti, skladno s teorijo o zastrupljenem drevesu pa po določbi 2. odst. 18. člena ZKP izločiti tudi vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Obramba zato meni, da je zaradi neizločitve dokazov podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odst. 371. člena ZKP.

V razlogih izpodbijane sodbe (na straneh 82 do 87) je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo svoje ugotovitve o zakonitosti izvajanih ukrepov po členu 150 ZKP tako glede telefonskim prisluškovanjem K in M, kakor posledično tudi obtoženemu J. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja in se v izogib ponavljanja sklicuje na pravilna stališča sodišča prve stopnje o naključno pridobljenih dokazih z izvajanjem ukrepov, ki so bili utemeljeno odrejeni in podaljševani ter razširjeni na druge obdolžence, glede katerih je bil kazenski postopek kasneje izločen, pa tudi na stališča o izkazani presoji preiskovalnega sodnika glede možnosti pridobivanja dokazov z drugimi klasičnimi metodami. Še enkrat poudarja, da kadar se na podlagi ukrepa, ki je bil odrejen zoper določenega obdolženca zaradi določenega kaznivega dejanja, pridobijo dokazi, ki dokazujejo udeležbo tudi druge osebe pri storitvi istega kaznivega dejanja, gre nedvomno za veljaven dokaz, ki je bil pridobljen skladno z izdano odredbo. Če se ob izvajanju prisluhov ugotovi, da je druga oseba udeležena pri storitvi drugih kaznivih dejanj, gre za tako imenovane naključno pridobljene dokaze, torej za dokaze, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa, za katerega je bila izdana ustrezna odredba, vendar v nasprotju z namenom izdaje odredbe. Kljub temu pa sme sodišče opreti svojo odločbo na takšne naključno pridobljene dokaze, vendar le v primeru dokazovanja kaznivih dejanj, za katere bi bilo dovoljeno uporabiti posebne ukrepe in ki so navedena v 2. odst. 150. člena ZKP. V teoriji in praksi se je tudi izoblikovalo stališče, da je izsledke, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa zoper določeno osebo zaradi kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, dovoljeno uporabiti tudi za dokazovanje istega kaznivega dejanja v temeljni obliki (ki ni kataloško kaznivo dejanje), a le pod pogojem, da so v času izdaje odredbe preiskovalnega sodnika obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je nadzirana oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja, navedenega v 2. odst. 150. člena ZKP.

V obravnavanem primeru ni dvoma, da je preiskovalni sodnik med zakonitim izvajanjem ukrepa zoper obd. DM dne 20.3.2001 isti ukrep na zakonit način razširil tudi zoper obd. IJ, saj je na podlagi predloga pristojnega državnega tožilca pravilno ocenil, da obstojijo utemeljeni razlogi za sum, da je dobavitelj ponarejenih bankovcev ta obdolženec, kar je v izdani odredbi tudi prepričljivo obrazložil. Iz iste odredbe nadalje jasno izhaja, da se sme ukrep izvrševati do 20.4.2001 in zato prav nikakršnih pomislekov ne vzbuja vsebina naslednjega ukrepa - odredbe z dne 4.4.2001, s katero je preiskovalni sodnik le prenesel izvrševanje ukrepa na drugo telefonsko številko. Nobenih pomislekov ne vzbuja niti tretja odredba z dne 19.4.2001, v kateri je preiskovalni sodnik pravilno ugotovil, da je dosedanje izvrševanje ukrepa dalo pozitivne rezultate pri odkrivanju kriminalne dejavnosti osumljenih v zvezi s kaznivim dejanjem po členu 249/1 KZ. Ob sklicevanju na vsebino prisluhov pogovora med IJ in DM o dobavi vzorcev ponarejenih bankovcev je nedvomno razpolagal s popolno količino dokazov za sklep o utemeljenem razlogu za sum, da obdolženi IJ izvršuje obravnavano kaznivo dejanje. V skladu z zbranimi podatki je bila tudi nadaljnja ugotovitev preiskovalnega sodnika, da IJ izvršuje tudi kaznivo dejanje ilegalnega prehoda državne meje za tuje državljanke, pri čemer naj bi sodeloval tako s slovenskimi, kot tudi s hrvaškimi državljani. Glede na povedano je pri izdaji odredbe očitno prišlo do pisne napake v njenem uvodu, ko je preiskovalni sodnik namesto člena 311 KZ navedel člen 196 KZ, ki je enako kot člen 311/3 KZ-a kataloško kaznivo dejanje, vendar pa se glede njega zoper obtoženega IJ nikoli niso zbirali podatki na obravnavani način, niti kaj takšnega ne izhaja iz obrazložitev obravnavane in nadaljnjih odredb. Do ponovitve iste napake je prišlo tudi pri izdaji naslednje odredbe z dne 18.5.2001, pri kateri preiskovalni sodnik le v njenem uvodu navaja, da se nanaša na izdajo člena 249 KZ in 196 KZ, dejansko pa v nadaljevanju v obrazložitvi ugotavlja obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obdolženi IJ izvršuje tako kaznivo dejanje ponarejanja denarja po členu 249 KZ, kakor tudi kaznivi dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/3 in 2 KZ in posredovanja pri prostituciji po členu 186/2 in 1 KZ. V zvezi s to odredbo ima sicer prav pritožnik, da za tedaj veljavno kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po členu 186/1 KZ-a sploh ni bilo mogoče odrediti zakonitega prisluha, vendar je spregledal, da glede tega kaznivega dejanja (oziroma kaznivega dejanja po členu 185/1 KZ-b) obtožba in sodba ne temeljita na izsledkih prisluhov. Glede kaznivega dejanja po členu 311/3 in 2 KZ pa je bilo ne samo v predhodni, pač pa tudi v obravnavani odredbi prepričljivo obrazloženo, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum storitve tudi tega kaznivega dejanja. Tri nadaljnje odredbe preiskovalnega sodnika, izdane 21. in 23.5. ter 12.6.2001, pomenijo dejansko le razširitev odredbe na nove telefonske številke in tako ni dvoma, da v navedenih odredbah ni bila potrebna presoja zakonitosti ukrepa, saj je bila ta opravljena že v odredbi z dne 18.5.2001.

Zmotno je torej stališče pritožnika, da so dokazno nedopustni vsi prisluhi, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe z dne 20.3.2001, ker navedena odredba ni bila izdana zaradi obstoja razlogov za sum izvrševanja kaznivih dejanj, ki so predmet obtožbe. Na podlagi zakonitega izvajanja prisluhov zaradi suma storitve (kataloškega) kaznivega dejanja po členu 249 KZ, je policija prišla do naključnih dokazov tudi za storitev kaznivih dejanj po členu 311/2 in 3 KZ in nato še za kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje po členu 387/1 KZ (kataloški kaznivi dejanji). Tako v izpodbijani sodbi, kakor tudi v že omenjenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.5.2002, pa je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da kadar se na podlagi ukrepa, ki je dovoljen zoper določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja, pridobijo dokazi za udeležbo še druge osebe, ki utemeljujejo razloge za sum za storitev istega kaznivega dejanja, je naključno pridobljene dokaze dovoljeno uporabiti za dokazovanje kaznivih dejanj, za katere bi se sicer lahko dovolili posebni ukrepi. Takšni naključno pridobljeni dokazi s prisluhom pa lahko pomenijo le neodvisno pridobljene dokaze, zaradi česar ni šlo za pravno nedopusten nadzor telekomunikacij nasproti obtoženemu IJ, niti za izdajo odredb na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov oziroma podatkov, kot to zmotno meni pritožnik. Zaradi neizločitve dokazov zato tudi ni podana z njegove strani zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odst. 371. člena ZKP.

Ko zagovornik obtoženega IJ uveljavlja pritožbeni razlog kršitve materialnega zakona, pravilno ugotavlja, da v delu kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, opisanega pod točko VI izreka sodbe, kjer se obtožencu med drugim očita, da je "s preslepitvijo navedel drugo osebo k prostituciji", ni kaznivo dejanje, ker iz konkretnega opisa obtoženčevega ravnanja ne izhaja, da je bil on tisti, ki je AT preslepil in jo s tem navedel k prostituciji, pač pa, da je to storila neugotovljena oseba na Madžarskem, ki ji je zamolčala, da se bo morala po prihodu v Republiko Slovenijo ukvarjati s prostitucijo. Jasno je torej, da pomeni konkretni opis ravnanja obtoženca v 2. odst. pod točko VI izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na preslepitev AT, istočasno negacijo abstraktne trditve iz 1. odst., da je IJ s preslepitvijo navedel drugo osebo k prostituciji. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo temu delu pritožbe obtoženčevega zagovornika in iz opisa dejanja navedeno izvršitveno obliko kaznivega dejanja izpustilo ter tako odpravilo, s strani pritožnika pravilno ugotovljeno kršitev materialnega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Pritožnikova ocena, da je pojem "izkoriščenja" kot zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije pravno nejasen, oziroma da ga ni mogoče dovolj natančno opredeliti, je nedvomno pravilna, ni pa se mogoče z njim strinjati, da bi sodišče zgolj zato moralo obtoženca storitve teh kaznivih dejanj oprostiti. Očiten je namreč namen zakonodajalca, da ob združitvi bivših 185. in 186. člena KZ-a v nov 185. člen KZ-b prepusti sodni praksi, da izoblikuje stališče o "izkoriščenju" kot elementu kaznivega dejanja po členu 185 KZ-b. V zvezi s tem so po oceni pritožbenega sodišča prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenem dokaznem postopku, da so oškodovanke za plačilo spolnih storitev, ki so jih morale nuditi gostom lokala M, prejele le 1/3 plačanega denarja in da so bile vse brez izjeme v naši državi takrat brez zaposlitve in neprijavljene ter niso imele delovnih dovoljenj, nekatere pa tudi brez osebnih dokumentov, ter da zgolj s plesom in zaslužkom iz konzumacije pijač niso dovolj zaslužile za hrano in bivanje v stanovanju, ki ga je najel obtoženi IJ. Pravilna je torej ocena, da so oškodovanke za spolne storitve prejemale nesorazmerna plačila glede na ceno storitve, to je zgolj eno tretjino in da sta po drugi strani oba obtoženca v nasprotju s finančnimi interesi oškodovank, ki so se morale prostituirati, ravnala z namenom koristoljubnosti. Ni torej dvoma, da je šlo v obravnavanem primeru za čezmerno prikrajšanje oškodovank, saj je bilo glede na dokazano ravnanje obeh obtožencev očitno porušeno sorazmerje med udeležbo oškodovank pri prostituiranju na eni strani in njihovo koristjo od te dejavnosti na drugi strani. Pritožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da naj bi mesečni zaslužek deklet znašal med 4.500 in 6.000 DEM (česar ni potrdila nobena od zaslišanih prič, I. je npr. obtoženi IJ obljubil od 1.000,00 do 1.200,00 DEM mesečnega zaslužka) in da sta jim oba obtoženca zagotovila in plačevala stanovanje ter so imela zastonj taksi prevoz na delo in iz njega ter da so del zasluženega denarja pošiljala tudi domov (tudi tega ni potrdila nobena priča, T pa npr. o takšnih primerih sploh ničesar ni vedela). Tudi če bi se vse to res dogajalo, pomeni pobrati 2/3 denarja od zasluženega zneska še vedno čisto oderuštvo, ki ga seveda ni mogoče primerjati z davčnimi odtegljaji države obrtniku ali odvetniku, kot to skuša nazorno prikazati pritožnik. Zato ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona v zvezi z dokazanostjo tega elementa kaznivega dejanja, pa tudi ne kasneje v pritožbi zatrjevan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljena so pritožbena izvajanja istega pritožnika, da je sodišče kršilo kazenski zakon z oceno, da je za obtoženca milejša pravna kvalifikacija kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 311. členu KZ-a. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča med pojmoma "združba za izvrševanje takih dejanj" in "hudodelska združba" po spremenjenem zakonu ni razlike in ker se obtožencem v obravnavanem primeru ni očitalo, da so dejanja storili iz koristoljubnosti oziroma zaradi plačila, temveč zgolj, da so se ukvarjali s tovrstnimi kaznivimi dejanji kot člani združbe za izvrševanje takšnih dejanj, je milejši KZ-a, saj za enako obliko kaznivega dejanja predpisuje milejšo kazen (brez denarne kazni). Pravilna je sicer ugotovitev pritožnika, da je sodišče (med drugim) navedlo v razlogih sodbe tudi, da je IJ za ilegalni prehod deklet plačal in da je bilo torej dejanje izvršeno zaradi koristoljubnosti in proti plačilu, vendar pa sodišče prve stopnje glede na preostalo konsistentno in obširno obrazložitev očitno ni imelo v mislih "koristoljubnosti" kot izvršitvene oblike kaznivega dejanja, niti se takšna oblika nobenemu od obtožencev ne očita v izreku izpodbijane sodbe. Jasno je tedaj, da je iz koristoljubnosti ravnal neznani storilec kot član združbe za izvrševanje takih dejanj, za plačilo katerega je poskrbel prav obtoženi IJ. Zato ni dvoma, da je sodišče prve stopnje ravnanje obtoženca pravilno pravno opredelilo po milejšem zakonu in tako tudi v tem pogledu materialni zakon ni bil kršen.

V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagovornik obtoženega IJ glede kaznivih dejanj zlorabe prostitucije najprej opozarja, da iz izpovedb zaslišanih prič sester AK in IK izhaja povsem drugačno dejansko stanje, kot ga je v večini primerov sprejelo sodišče prve stopnje, ki se naj bi povsem neutemeljeno opiralo tudi na izpovedbe prič, katerih izjave so bile zapisane v uradnih zaznamkih policije in ki nedvomno ne morejo biti dokaz v postopku, poleg tega pa je AK na zaslišanju na glavni obravnavi povedala, da sta se s sestro dogovorili, kaj bosta povedali policiji in da sta si vse, kar je navedeno na UZ-jih policije, izmislili zato, da bi lahko pobegnili S. Ob tem pritožnik opozarja tudi na vsebino izpovedb prič MM, AF in tistih oškodovank, ki so zanikale, da bi se prostituirale na zahtevo obtoženega IJ, oziroma, da bi sploh imele spolne odnose s strankami. Takšne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Svojo obširno, prepričljivo in logično dokazno oceno je sodišče prve stopnje glede obeh kaznivih dejanj zlorabe prostitucije zgradilo na celotnem spektru izvedenih dokazov ter se ob podrobni oceni izpovedb zaslišanih prič oškodovank F, M, T, I, P, H in T oprlo predvsem na izpovedbi kriminalistov BE in BR ter tajnih policijskih delavcev MI, ML, S in B, pa tudi na izsledke hišnih preiskav v lokalu in stanovanjih. Pri tem je v vseh pogledih opravilo tudi natančno primerjavo med tako izvedenimi dokazi in vsebinami uradnih zaznamkov o opravljenih razgovorih z oškodovankami v predhodnem postopku in zato že iz tega razloga ni mogoče trditi, da je sodišče prve stopnje katerokoli ugotovitev sprejelo zgolj na podlagi vsebine uradnega zaznamka policije. Pravilno stališče je zavzelo tudi do trditev tistih oškodovank, ki so zanikale, da bi jih obtoženec silil v prostitucijo, ali da so se sploh prostituirale, saj so nasprotni dokazi tako temeljiti in prepričljivi, da jim ni mogoče oporekati in jih je na tem mestu povsem odveč ponavljati. Pritožbeno sodišče tako deli oceno s sodiščem prve stopnje, da je izven vsakega dvoma, da je predstavljala namen dejavnosti lokala prav prostitucija in da so bila dekleta zato v lokalu, da so gostom nudila spolne usluge, med njimi tudi obe sestri K. V zvezi z njima se namreč sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na več uradnih zaznamkov različnih policistov v predhodnem postopku, pač pa tudi na trditve večkrat zaslišanih prič BR in J, deloma pa tudi na sam zagovor obtoženega IJ in na obvestilo o ugotovljenih telesnih poškodbah. Pritožnik v zvezi s tem kaznivim dejanjem tudi povsem brez potrebe izpostavlja tisti del ocene sodišča prve stopnje, v katerem se ta sklicuje na pričanje AT in ga povezuje z dokazno oceno za storitev kaznivega dejanja v letu 1999. Res AT takrat še ni bilo v Sloveniji, vendar pa je obširno izpovedbo te priče o prostituciji v letu 2001 sodišče navezalo na enako organizirano prostitucijo tudi v letu 1999, ko sta bila v lokal, prav tako kot v letu 2001, poslana tajna policijska delavca in je bil na enak način zasežen tudi označeni denar, uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja.

Utemeljeno pa v zvezi s temi kaznivimi dejanji zagovornik opozarja, da se v izreku sodbe pod točko I še vedno govori o petih dekletih, čeprav je sodišče obtoženca obsodilo le glede štirih, saj mu je bila glede madžarske državljanke TL izrečena oprostilna sodba, nekonkretizirana pa je tudi trditev v 2. odst., da je obtoženi IJ dekleta, v kolikor gostom lokala M niso želela nuditi spolnih storitev, tudi pretepal. Pod konkretizacijo namreč ni mogoče uvrstiti teksta v 3. odst., da je IJ (skupaj z N) 20.9.1999 hudo pretepel BK, ki se je prostituiranju uprla, saj se navedena konkretizacija očitno nanaša na abstraktno trditev iz 1. odst., da je ta obtoženec (skupaj s soobtoženim N) "tudi s silo navedel drugo osebo k prostituciji". Sodišče druge stopnje je zato iz opisa ravnanja obtoženca izpustilo predhodno navedbo o pretepanju deklet, kakor tudi besedi "petih" in "Madžarske".

Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje pritožbenemu izvajanju zagovornika obtoženega IJ glede kaznivih dejanj spravljanja v suženjsko razmerje, opisanih pod točko V/1 in 2 izreka izpodbijane sodbe.

Po pravilih mednarodnega prava je suženjstvo definirano kot stanje ali položaj osebe, nad katero se izvajajo vsa ali nekatera opravičenja, ki izhajajo predvsem iz lastninske pravice in se kažejo v tem, da lastnik z osebo lahko razpolaga, se pravi da jo lahko proda, podari, da v najem, jo uniči, itd.. Oseba, ki je spravljena v suženjsko ali njemu podobno razmerje ima torej zgolj status predmeta, namenjenega izključno za ekonomsko izkoriščanje ter je njena svoboda popolnoma omejena. V obravnavanem primeru bi torej lahko govorili o suženjstvu le tedaj, če bi bil dokazan nakup oškodovank kot predmetov ter bi jim bilo istočasno s strani novega "lastnika" onemogočeno kakršnokoli svobodno gibanje in bi torej ženske bile v položaju, ki ga brez soglasja lastnika ne bi mogle spremeniti.

Nedvomno ima prav pritožnik, da okoliščine, v katerih so v Ljubljano prišle in nato živele oškodovanke, niso bile takšne, da bi lahko govorili o suženjskem oziroma njemu podobnem razmerju. S podatki spisa je namreč izkazano, da so imela vsa dekleta svoje mobilne telefone, stanovanje, v katerem so živele, pa je imelo tudi stacionarni telefon (iz katerega je S tudi poklicala policijo). V stanovanju dekleta niso bila zaklenjena, ampak so se lahko prosto gibala tudi izven njega, saj so npr. v Ljubljano odhajala po nakupih in so redno kupovale tudi hrano v bližnji trgovini. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovornikom, da je očitek o suženjstvu nesprejemljiv tudi iz razloga, ker so vsa dekleta prejemala enako plačilo za svoje delo in bi bila torej tako ob istih življenjskih pogojih nekatera v suženjskem razmerju, druga pa naj bi se ukvarjala zgolj s prostitucijo. Utemeljeno zagovornik opozarja tudi na dejstvo, da je izvedeni dokazni postopek tako za bolgarsko državljanko SS, kakor tudi za preostala dekleta pokazal, da je praviloma obtoženi IJ v vseh primerih plačeval stroške prevoza deklet do namembnega kraja in da zato tudi v obravnavanem primeru ni dovolj prepričljivih dokazov za trditev, da je šlo za nakup obeh bolgarskih državljank, pač pa je mnogo bolj logično, da je znesek 4.000,00 DEM dejansko predstavljal stroške prihoda obeh iz Bolgarije. Več kot utemeljeni so tudi pomisleki pritožnika v zvezi z drugo bolgarsko državljansko IS, glede katere ni v spisu prav nikakršnih podatkov in z njo ni bil opravljen niti razgovor na policiji, čeprav je bila po drugi strani IS pred preiskovalnim sodnikom in policijo zaslišana kar trikrat. Ugotovitev pritožnika, da o tem dekletu ne vemo nič in da obsodilne sodbe ni mogoče graditi na dejanju, storjenem nasproti oškodovancu, za katerega sploh ni jasno, ali in kdo v resnici je, je torej na mestu. V zvezi s tem kaznivim dejanjem pa se pritožnik tudi utemeljeno sklicuje na podatek v spisu, da je z obema Bolgarkama v istem stanovanju živela tudi VC, ki ob razgovoru na policiji ni opisovala prav nikakršnih suženjskih razmer, v katerih naj bi živela v Ljubljani. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da podatki spisa ne potrjujejo navedbe v izreku sodbe, da naj bi obtoženi IJ SS v dveh primerih, ko je zavrnila spolne odnose s strankami, pretepel, saj je oškodovanka opisala le en takšen primer, nanj pa se sklicuje tudi izpodbijana sodba (ker se je uprla imeti spolni odnos s črncem). Tudi glede drugoočitanega kaznivega dejanja, storjenega na škodo MT, zagovornik obtoženega IJ najprej utemeljeno opozarja, da uradnega zaznamka o sprejemu ustne kazenske ovadbe, oziroma predloga za pregon MT z dne 17.5.2001 (list. št. 351) ni mogoče šteti za kazensko ovadbo oškodovanke, saj z njene strani ta dokument ni podpisan, očitno pa je tudi, da je policistka, ki je uradni zaznamek podpisala, prvi dan opravljala razgovor z oškodovanko v angleškem jeziku, naslednji dan pa s pomočjo tolmača za romunski jezik. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem kaznivim dejanjem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zaslišalo kriminalistko, ki je opravila razgovor z oškodovanko in se pri svoji odločitvi oprlo tudi na vsebino prisluhov med obtoženima IJ in N v delih, ki se očitno nanašajo na to oškodovanko, vendar pa izvedeni dokazi, tudi glede ugotovitev v zvezi z dejanjem na škodo SS in Sta., ne zadostujejo za sprejetje krivdoreka. Dokazano je sicer, da je obtoženi IJ soobtoženemu JO za T plačal 2.000,00 DEM, vendar je šlo nedvomno za podobno situacijo kot v primeru SS. in Sta., saj naj bi obtoženemu JO ne bila plačana storitev v zvezi s prepovedanim prehodom državne meje in je tako svojo terjatev do neznanega naročnika prepovedane storitve v bistvu prenesel na soobtoženega IJ, ko mu je za 2.000,00 DEM predal T.

Ker torej dokazov za očitek, da je obtoženi IJ storil obe kaznivi dejanji spravljanji v suženjsko razmerje ni (kar velja enako za obtožena JO in MN), opisanih, predvsem pa dokazanih ravnanj obtožencev pa ni mogoče subsumirati pod zakonske znake katerega od kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje obtoženemu IJ izreklo v tem delu oprostilno sodbo in s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim navedbam istega pritožnika, kolikor se nanašajo na nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odst. 311. čl. KZ-a. Nikakor ne gre za razmerje konsumpcije kot oblike steka med tem kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem razloge prostitucije, kot meni pritožnik, pa čeprav dekleta v Republiko Slovenijo niso prihajale kot klasične begunke, ki bi se jih neselektivno ilegalno spravljalo v zahodno Evropo, ampak prav z namenom opravljanja prostitucije v Ljubljani. Kaznivo dejanje bi bilo namreč inkludirano v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije le tedaj, kadar bi bila celotna kriminalna količina prvega dejanja vsebovana v drugem dejanju in bi bilo tako preprečeno neupravičeno in nesmiselno dvakratno kaznovanje storilca za isto kaznivo dejanje. Nedvomno pa v obravnavanem primeru ne gre za takšen slučaj, saj gre za dve povsem različni in samostojni kriminalni količini, ki sta medsebojno povezani le v toliko, da se dekleta brez predhodnega ilegalnega prehoda državne meje pač ne bi mogla prostituirati v Ljubljani pod okriljem in taktirko obtoženih IJ in N. Pritožnik pa tudi ne more uspeti z nadaljnjo pritožbeno trditvijo, da je obtoženi IJ izključen kot organizator kriminalne združbe že zato, ker naj bi si bili protislovni trditvi, da je moral, kot izhaja iz izreka sodbe pod točko V/1, nekomu plačati za ilegalno sprovedbo SS. in Sta. v Slovenijo, po drugi strani pa naj bi sam organiziral ilegalni prehod istih dveh deklet v Slovenijo, kot se mu to očita. Po mnenju pritožnika bi lahko obtoženec ali organiziral ilegalni prehod obeh deklet (in za to prejel plačilo), ali pa sam plačal njun ilegalni prehod, ki ga je organiziral nekdo drug, saj oboje hkrati po zdravi pameti ni mogoče.

V obravnavanem primeru na obtoženca ni naslovljen očitek, da se je kot član združbe iz koristoljubnosti ukvarjal s prepovedanim spravljanjem drugih oseb čez mejo Republike Slovenije, pač pa da je kot organizator kriminalne združbe poskrbel v vseh naštetih primerih za prehod deklet čez mejo tako, da se je na v izreku sodbe opisani način dogovoril z drugimi člani združbe, kako naj pri prepovedanih prehodih sodelujejo, jih pri tem usmerjal in jih na koncu tudi nagradil. Glede na takšen očitek zato pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnega neskladja ali celo protislovja v zatrjevanem ravnanju obtoženca, pa čeprav je res, da je slednji na opisani način poskrbel le za prehod tistih deklet, za katere je ocenil, da bodo uspešno "delale" v lokalu, ki ga je upravljal s soobtoženim N.

Zagovornik nima prav ko trdi, da ni prav nobenega dokaza, da sta 30.3.2001 Sta. in SS ilegalno prestopili mejo v organizaciji obtoženega IJ, ker naj bi njegovo golo vedenje o tem, na kakšen način sta obe prišli v Slovenijo, ne predstavljalo znakov kaznivega dejanja. Da je šlo tudi v tem primeru za organizirano delovanje obtoženega IJ podatki spisa jasno izpričujejo in v zvezi s tem nikakor ni mogoče oporekati dokazni oceni sodišča prve stopnje, temelječi na analizi izpovedb prič R, V, Č in SS, predvsem pa na analizi poslušanih telefonskih pogovorov. Brez naročila IJ V, da naj osebi, ki je pripravljena dekleta prepeljati v Slovenijo, naroči, naj jih okoli 19,00 ure pripelje v lokal R v Metliko, kjer ju bo prevzel taksist iz Ljubljane, do ilegalnega prestopa meje sploh ne bi prišlo. Nedvomno pa je v zvezi s tem dejanjem povsem odveč pretežen del opisa predhodnih dogodkov, saj neuspel poskus legalnega prestopa državne meje ne sodi v izrek, pač pa v obrazložitev sodbe.

Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da obtoženi IJ z organizacijo ilegalnega prehoda SC in VC ni imel ničesar, saj je svojo zanesljivo dokazno oceno sodišče oprlo predvsem na telefonsko komunikacijo med obtožencem in soobtoženim MN pa tudi med obtožencem in "L" ter zanesljivo zaključilo, da je bil prav obtoženi IJ tisti, ki je koordiniral in usklajeval gibanje ilegalnih prebežnic s pomočjo "L" in soobtoženega MN ter istočasno poskrbel tudi za plačilo ilegalnega prehoda slovensko - madžarske meje.

Tudi glede dejanja na škodo AT se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da že iz izpovedbe te oškodovanke izhaja, da so vsa dekleta v Slovenijo preko meje spravili neki drugi ljudje, s katerimi obtoženi IJ ni imel ničesar in da je imenovano soobtoženi MN prišel iskat, ko je bila že v Sloveniji. Res sicer iz izpovedbe oškodovanke izhaja, da je mejo prečkala ilegalno v skupini sedmih do osmih deklet, ki so potem počakale v neki leseni uti, dokler ni ponje prišel obtoženi MN in tri izmed njih odpeljal v Ljubljano, vendar pa ni mogoče spregledati, da je ista oškodovanka tudi pojasnila, da je obtoženega MN srečala že na Madžarskem v stanovanju v Budimpešti, v katerem je tudi prespal in za katerega je bilo med dekleti znano, da on poskrbi za nadaljnjo pot do slovensko - madžarske meje. Jasno je torej, da nobenemu izmed obtožencev ni mogoče očitati, da so poskrbeli za celotno pot od oškodovankinih domov do lokala M oziroma stanovanja v Ljubljani, nedvomno pa se je že v tuji državi (Hrvaška, Madžarska) v organizaciji obtoženega IJ in ob sodelovanju soobtoženih začel odvijati zadnji del poti oškodovank, saj vsi izvedeni dokazi to jasno potrjujejo. Prav ima zagovornik, da v obravnavanem primeru očitno ni bil obtoženi IJ tisti, ki bi za sedem ali osem deklet organiziral prečkanje meje, oziroma vsaj dokazov za takšno trditev ni, gotovo pa je ob sodelovanju soobtoženega MN še pred nadaljnjim ilegalnim prestopom meje opravil selekcijo med dekleti in izbral tisto ali tiste, za katere je ocenil, da najbolj ustrezajo pogojem dela v lokalu, ki ga je imel v najemu s soobtožencem.

Tudi glede obtoženemu IJ očitanih storitev treh kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja po 1. odst. 310. čl. KZ - 94. in KZ-a se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so v vseh primerih podani ne le znaki očitanih kaznivih dejanj, pač pa tudi obtoženčeva kazenska odgovornost. Več kot očitno je, da obtoženca niti dvakratni zaseg orožja v letu 1999 ni spametoval, saj je dobro leto in pol zatem ponovno hranil enako orožje, ki ga je tokrat skril pod blazino sedežne garniture. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, češ da ni znano, čigavi sta bili v lokalu zaseženi pištoli, saj se obtožencu ne očita lastništvo, pač pa hramba tega orožja, pri čemer je sodišče tudi pravilno ugotovilo povezavo med obtožencu zaseženim nabojem, najdenim v njegovem osebnem avtomobilu in pištolo z enakimi naboji, ki jo je obtoženec hranil v skladišču nočnega kluba, katerega ključe sta imela samo oba obtoženca. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi zagovornikov obtoženega KN

Pritožniki ocenjujejo,da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, ker je upoštevalo dokaze, ki so bili zaseženi tekom obeh hišnih preiskav 3.12.1999 in 3.7.2001 v prostorih družbe M, saj o prvi hišni preiskavi obtoženi IJ ni bil obveščen, pravice sodelovati pri drugi pa ni imel obtoženi N, ker pri drugi preiskavi pri najdbi bankovcev nista bili prisotni priči, ker sodišče priči AK in BK ni zaslišalo neposredno, temveč preko tako imenovane video konference in ker izrek sodbe pod točko I. nasprotuje sam sebi glede navedbe števila državljank in trditve, da je obtoženi IJ dekleta pretepal, v nadaljevanju pa sta v zvezi s tem dejstvom navedena tako obtoženi IJ kakor tudi obtoženi N.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev ni podana. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, sta bila obtožena N in IJ solastnika oziroma družbenika podjetja M. c. d.o.o. in najemnika lokala, ki je bil nedvomno javni in ne zasebni prostor, zaradi česar se lahko po 4. odst. 215. čl. ZKP iz leta 1998 v takšnem prostoru začne hišna preiskava tudi brez poprejšnje izročitve odredbe. V kolikor pa se takšen prostor šteje kot podjetje, pa se za preiskavo uporablja 4. odst. 216. čl. ZKP, ki določa, da se povabi predstojnik, ki naj bo pri preiskavi navzoč. Ker je bil v tistem času obtoženi N prokurist podjetja in s tem tudi njegov pooblaščeni predstavnik, je njegova navzočnost pri hišni preiskavi povsem zadoščala in je bila preiskava opravljena zato skladno z določbama 215. in 216. čl. ZKP, pri preiskavi pa sta bili navzoči tudi dve priči ter je bila opravljena tudi na podlagi pisne odredbe sodišča. Sodišče zato ni kršilo določbe 8. točke 1. odst. 371. čl. ZKP, ko je upoštevalo dokaze, pridobljene pri hišnih preiskavah.

Tudi sklicevanje pritožnikov na 5. odst. 178. čl. ZKP v zvezi s tem ni utemeljeno, saj iz navedene določbe tudi izhaja, da preiskovalnemu sodniku ni potrebno obveščati strank o opravi preiskovalnih dejanj v primeru, če bi bilo nevarno odlašati. Prav takšna situacija pa jasno izhaja iz obrazložitve odredbe o hišni preiskavi, opr. št. I Kpd 1256/99 z dne 1.12.1999, v kateri je preiskovalni sodnik ocenil, da bi bilo s preiskavo nevarno odlašati, saj je šlo za odkrivanje kaznivega dejanja in zbiranje predmetov, katere je moč skriti ali uničiti, ter se je prav zato oprava hišne preiskave dovolila v nočnem času. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju s 5. odst. 178. čl. ZKP. Glede hišne preiskave v letu 2001 pa iz sodbe, temelječe na izvedenih dokazih, jasno izhaja, da sta bili pri hišni preiskavi prisotni dve priči, ki ju je sodišče tudi zaslišalo ter sta vidni tudi na predvajanem video posnetku. Jasno je, da zaradi majhnosti prostora nista mogli biti prisotni tudi v stranišču, ko je delavec policije pod stropom našel bankovce, kamor jih je očitno spravil pred tem obtoženi N. Najdeni denar pa sta priči videli in ni namen njune prisotnosti pri hišni preiskavi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da registrirata in kontrolirata prav vsak gib posameznega kriminalista ali oseb, ki opravljajo hišno preiskavo, pač pa jima mora biti omogočen dejanski nadzor nad celotno opravo tega procesnega dejanja, kar se je nedvomno zgodilo tudi v obravnavnem primeru. Neutemeljen je torej predlog zagovornikov za izločitev predmetov, ki so bili najdeni in zaseženi tekom obeh hišnih preiskav, s katerima tako ni bilo na nedovoljen način poseženo v obtoženčevo pravico do zasebnosti, opredeljeno v 36. čl. Ustave RS, kot prav tako zmotno menijo pritožniki.

Tudi s tem, ko je sodišče priči AK in BK zaslišalo preko video konference in je bila tako vzpostavljena neposredna povezava med sodiščema dveh držav, ni z ničemer kršilo določil ZKP. Takšnega postopanja ZKP ne prepoveduje ter je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se ga je poslužilo, še posebno, ker so ostala neuspešna vsa njegova prizadevanja, da bi priči prišli v Ljubljano, obramba obtoženega N, ki v zvezi s tem procesnim dejanjem v pritožbi uveljavlja kršitev načela neposrednosti, pa je na glavni obravnavi 21.12.2005 celo izrecno nasprotovala predlogu, da bi se skupaj z obtožencem udeležila zaslišanje obeh prič pred pristojnim sodiščem na Hrvaškem, čeprav so bili za takšno zaslišanje v celoti izpolnjeni pogoji iz čl. 337 ZKP. Z video konferenco kot procesnim dejanjem tako v obravnavanem primeru v ničemer ni bilo kršeno načelo neposrednosti.

V nobeni od zatrjevanih situacij tudi izrek sodbe pod točko I. ne nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. V tej sodbi je bilo že pojasnjeno, da je glede neustrezne navedbe petih državljank prišlo do očitne napake, ki jo je namesto sodišča prve stopnje odpravilo pritožbeno sodišče, ki je sicer tudi glede druge navedbe in v okviru drugega pritožbenega razloga opis dejanja glede pretepanja deklet spremenilo ter pri tem tudi opozorilo, da se konkretna navedba v 3. odst. očitno nanaša na abstraktno trditev iz 1. odst. izreka sodbe pod točko I. in je zato tudi glede tega zmotna ocena pritožnika, da gre za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

V celoti pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju pritožnikov, da zbrani dokazi ne nudijo dovolj podlage za zaključek, da je obtoženi N skupaj s soobtoženim IJ v decembru 1999 v priročnem skladišču nočnega kluba M hranil pištolo s sedmimi naboji. Medtem ko je za isto pištolo v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotovilo povezavo s soobtoženim IJ z najdbo naboja iste znamke in kalibra v osebnem avtomobilu slednjega, je glede obtoženega N le glede njegovega vedenja o pištoli in dejstvu, da je razpolagal s ključi skladišča, sklepalo, da je izpolnjen pogoj hranjenja kot element očitanega kaznivega dejanja. Takšno ugotovitev pa utemeljeno izpodbijajo pritožniki z navedbo, da očitanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti zgolj z opustitvijo, torej zgolj z vedenjem, kje se pištola nahaja. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje obtoženega N storitve tega kaznivega dejanja oprostilo in v skladu s takšno odločitvijo s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Utemeljen je tudi tisti del pritožbenih izvajanj obtoženčevih zagovornikov, s katerimi grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede udeležbe obtoženega N pri opisanem pretepu BK. Pravilno opozarjajo, da prav iz nobenega podatka obširnega kazenskega spisa, razen iz izpovedbe BK na glavni obravnavi 27.2.2006, ne izhaja, da bi oškodovanko tepel tudi obtoženi N. Tako niti iz številnih uradnih zaznamkov policistov, ki so opravili postopek v zvezi z zadrogirano BK, niti iz policijskih zapisov in izpovedb kriminalistov DB in SB, še manj pa iz trditev večkrat zaslišane priče DJ ne izhaja, da bi pri pretepu te oškodovanke obtoženi N kakorkoli sodeloval. Pravilno se pritožniki v zvezi z obratno dokazno oceno sodišča prve stopnje sklicujejo tudi na izpovedbo oškodovankine sestre AK, ki prav tako obtoženega N ni omenjala, pač pa neko tretjo osebo. V zvezi s tem tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je svojo dokazno oceno sodišče prve stopnje zgradilo izključno na izpovedbi priče BK na glavni obravnavi, ki pa je bila opravljena več kot šest let po obravnavanem dogodku ter je šlo nedvomno res za izrazito emocionalno izpovedbo te priče. Ob tem v zvezi z navedenim pričanjem tudi ni mogoče spregledati ocene zagovornika obtoženega IJ, da je bila izpoved priče BK (sedaj D) nenavadna, nelogična in neživljenjska, čemur glede na zbrane podatke v spisu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki zato v zvezi s tem dogodkom ne more sprejeti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je priča prepričljivo povedala, da je obtoženi N, ki si ga je zapomnila kot osebo z nadimkom T (česar sodišče ni preverjalo), oseba, ki jo je pretepla. Iz navedenih razlogov je sodišče v dvomu takšno trditev iz opisa obtoženčevega ravnanja pod točko I. izreka sodbe izpustilo in temu ustrezno prilagodilo opis dejanja.

Nasprotno pa je zmotno stališče pritožnikov, da ni bil izveden noben dokaz, ki bi kazal na to, da je obtoženi N sodeloval kot sostorilec pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije in da tudi v času akcije tajnih delavcev policije ni bil zaznan (kot aktivni udeleženec). V zvezi z udeležbo tega obtoženca je namreč sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih pravilno ugotovilo, da je bil soorganizator ne le gostinske dejavnosti v lokalu, kar priznava sam, pač pa tudi prostitucije. To izhaja ne le iz izpovedb nekaterih prič, kot na primer AFM (da je bil drugi šef v lokalu in da sta se z IJ izmenjavala), DJ (da je tudi N hodil zvečer po obe sestri K), SB (da je bil N skupaj z IJ večkrat legitimiran na državni meji), pa tudi iz zagovora DG (da je ves izkupiček izročal obema obtožencema), predvsem pa iz dejstva, da je bil temu obtožencu kar dvakrat zasežen označeni denar, namenjen prostituciji. Ob prvi hišni preiskavi v letu 1999 ga je imel v žepu, ob drugi v letu 2001 pa ga je očitno še uspel skriti nad strop WC-ja. Na obtožečevo zavest o skupnem delovanju pa prepričljivo napotuje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obtožena N in IJ dvakrat skupaj odšla nasproti dekletom potem, ko so ilegalno prestopile mejo (sodba stran 76). Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje o sostorilstvu obeh obtožencev so torej pravilne, čeprav imajo nedvomno prav pritožniki, da je bila vloga obtoženega N bistveno manjša od vloge soobtoženca, kar pa je sodišče druge stopnje upoštevalo pri določitvi nižjih kazni za ti kaznivi dejanji.

Glede pritožbenih navedb, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo kršilo kazenski zakon glede kaznivih dejanj zlorabe prostitucije, opisanih pod točkama I. in VI., ker je uporabilo zakon, ki ni veljal v času storitve očitanih dejanj, pritožbeno sodišče pritožnike v celoti napotuje na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje glede pravne opredelitve obširno in pravilno pojasnilo na straneh 45 in 46 izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem še pripominja, da gre za povsem enaka stališča, kot jih je v več drugih kazenskih postopkih zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

K pritožbi zagovornika obtožene ET

V pritožbi zagovornik izpostavlja, da obtoženka kot natakarica s svojimi dejanji, opisanimi v izreku sodbe, ni pomagala k nobenemu od teh dejanj, saj ni pomagala pri nadziranju ali omejevanju gibanja deklet, niti ni zadrževala njihovih dokumentov, tudi ni prispevala k temu, da so se prostituirala, pač pa je opravljala samo to, kar delajo vsi natakarji, to je kasirala in res tudi poklicala taksi, če stranke same niso imele prevoza. Ocenjuje, da zato ne gre za dejanja pri tej obtoženki, ki bi odločilno ali znatno pomagala storilcu, da izvrši kaznivo dejanje. Razen tega sodišče ni utemeljilo intelektualnega in voluntarističnega elementa kaznivega dejanja.

S takšnimi pritožbenimi navedbami se sodišče druge stopnje ne strinja. Pomoč je oblika udeležbe v ožjem pomenu, za katero je značilno, da pomagač ne izvršuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak s svojim delovanjem pripomore k učinkoviti izvršitvi kaznivega dejanja, katerega bi sicer storilec lahko izvršil tudi brez pomoči. Pomagač torej glavnemu storilcu v fizični ali psihični obliki le olajša izvršitev kaznivega dejanja ter v nobenem primeru njegov prispevek ne more pomeniti izvrševanja zakonskih znakov takšnega dejanja. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo vse elemente storitve pomoči pri obtoženi ET, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo zaključilo, da se je obtoženka z gosti dogovarjala za nudenje spolnih uslug, prejemala plačilo za spolne storitve, ta denar nato izročala bodisi IJ, bodisi N ter istočasno vodila tudi evidenco o gostih in o prometu ter konzumiranju pijač, poskrbela pa je tudi za prevoz strank in deklet do lokacije spolnega odnosa. Okoliščina, da je obtoženka v letu 1999 tudi stanovala skupaj z nekaterimi od deklet, ki so nudile spolne usluge, le še dodatno pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se je zavedala vseh znakov kaznivega dejanja, kar je sodišče tudi ustrezno obrazložilo na strani 49 izpodbijane sodbe. Izven vsakega dvoma je torej, da je obtoženka obtoženima IJ in N olajšala izvršitev kaznivega dejanja tako v fizični, kot psihični obliki in s svojim ravnanjem jasno izkazala svoj naklep do pomoči glavnima storilcema, kot tudi naklep do kaznivega dejanja, pri katerem je pomagala. Nobena od strani obrambe zatrjevanih kršitev zato ni podana.

K pritožbama obtoženega JO in njegove zagovornice

V svojih pritožbah oba pritožnika v okviru pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka predvsem zatrjujeta, da je bila v obeh primerih nepravilno izvedena prepoznava po fotografijah, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, da sodišče prve stopnje ni dovolj kritično presodilo vsebino izvedenskega mnenja Inštituta Jožeta Štefana o identiteti glasu obtoženca in da preiskovalni sodnik obtožencu ni omogočil soočenja z dekletoma, ki sta ga prepoznali po fotografijah.

S stališči pritožnikov se ni mogoče strinjati. Prepoznavo po fotografijah določbe Zakona o kazenskem postopku ne urejajo in je tudi ni mogoče enačiti s prepoznavo živih oseb, kot je urejena v 242. in 242.a čl. ZKP. Že iz tega razloga ni mogoče pritrditi pritožnikoma, da sta obe priči opravili prepoznavo po fotografijah nepravilno. Poleg tega rezultati prepoznave v kazenskem postopku nudijo delavcem policije ali preiskovalcem le temelj za nadaljnje pridobivanje dokazov, kar se je zgodilo tudi v obravnavnem primeru. Ne glede na povedano pa iz izpovedb zaslišanih prič ni mogoče zaključiti, da bi bila prepoznava po fotografijah opravljena nekorektno, saj je bilo v obeh primerih oškodovankama pokazanih približno 200 fotografij, izmed katerih sta izločili prav fotografijo obtoženega JO, oškodovanka AT pa ga je prepoznala in pokazala tudi na glavni obravnavi. Tudi sicer je bila udeležba tega obtoženca pri storitvi kaznivih dejanj zanesljivo ugotovljena s preostalimi dokazi, o čemer je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge. Nobenih pomislekov ne vzbujajo tudi ugotovitve sodišča o zakonitosti opravljene hišne preiskave 3.7.2001 pri obtoženemu JO, saj so bili ob preiskavi navzoči obtoženčeva žena in dve priči, samo izvedbo hišne preiskave pa je sodišče preverilo z zaslišanjem ne le prič, pač pa tudi številnih policistov, ki so ob hišni preiskavi asistirali. V zvezi s hišno preiskavo se je v razlogih sodbe sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča, da so namreč v celoti izpolnjeni pogoji iz 36. čl. Ustave Republike Slovenije, če je pri hišni preiskavi prisoten vsaj partner ali eden od družinskih članov tistega, čigar stanovanje se preiskuje. Jasno je tudi, da je bil obtoženi JO ob začetku hišne preiskave prisoten in bil tudi seznanjen, da se bo opravila preiskava, pa vendar ni zahteval, da bi bil prisoten do zaključka le-te. V nobenem primeru zato njegove pravice pri hišni preiskavi niso bile kršene. Logično je tudi, zakaj soočenje med obtožencem in dekletoma, ki sta opravili prepoznavo po fotografijah, ni bilo opravljeno. Ko je bila namreč na glavni obravnavi zaslišana AT, prisotna obtoženec in njegova zagovornica soočenja nista zahtevala, očitno zato, ker je priča prepričljivo pojasnila, kako je po fotografijah prepoznala obtoženca in zakaj je tudi na glavni obravnavi povsem izključila možnost, da bi se glede udeležbe tega obtoženca lahko zmotila. Z oškodovano MT pa se obtoženi JO sploh ni mogel soočiti, saj je ozemlje Republike Slovenije zapustila še predno bi jo uspel zaslišati preiskovalni sodnik. Protispisna je trditev, da sodišče prve stopnje ni kritično presodilo vsebino izvedenskega mnenja Inštituta Jožef Stefan iz Ljubljane, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja prav nasprotno. Poleg tega je sodišče ugotovitve izvedenca primerjalo celo z lastnimi zapažanji na glavni obravnavi in se tudi določno opredelilo do uporabe srbohrvaškega oziroma slovenskega jezika na posnetkih telefonskih prisluhov "J", za katerega je brez dvoma ugotovilo,da je obtoženi JO.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedb obtoženca, da mu na glavni obravnavi "niso dovolili do govora", saj kaj takšnega ne izhaja iz nobenega zapisnika o glavnih obravnavah, na katerih je bil prisoten obtoženec. Neutemeljeno pa je tudi njegovo sklicevanje na izpovedbo priče MS, saj je sodišče prve stopnje vse trditve te priče skrbno in prepričljivo ocenilo in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi do njih zavzelo tudi pravilno stališče.

Iz razlogov, ki jih je podrobno navedlo ob ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega IJ, je sodišče druge stopnje tudi obtoženemu JO izreklo oprostilno sodbo za storitev kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po čl. 387/1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ, ki je opisano pod točko V/2 izreka izpodbijane sodbe. Pri tem se je oprlo na določilo čl. 387 ZKP, ki zavezuje sodišče druge stopnje, da ob ugotovitvi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist enega od obtožencev, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil tudi v tej smeri, da ravna po uradni dolžnost, kakor da bi se bil pritožil tudi ta.

V svoji pritožbi pa zagovornica obtoženca glede stroškov kazenskega postopka utemeljeno opozarja, da naloženih stroškov ta obtoženec ne bo zmogel plačati, saj je nezaposlen in prejema socialno podporo ter je nezaposlena tudi njegova žena, poleg tega pa v isti gospodinjski skupnosti živi še njun sin z otrokom, za katera obtoženec prav tako prispeva po svojih zmožnostih. Navedene okoliščine, ki so podprte s podatki spisa, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep o oprostitvi obtoženca plačila stroškov kazenskega postopka, saj bi v nasprotnem primeru njihovo plačilo ogrozilo ne le vzdrževanje obtoženca, pač pa tudi oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

K pritožbi zagovornice obtoženega MN

Uvodoma pritožnica zgolj pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila Zakona o kazenskem postopku, in sicer 8. točko 371. čl. ZKP, ker je sodbo oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način. Pri tem se v izogib ponavljanju v celoti pridržuje predlogu za izločitev dokazov, kot jih je podrobno obrazložil že zagovornik obtoženega IJ. Ta del pritožbe je neutemeljen in se v izogib ponavljanja tudi pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev razlogov za zavrnitev predloga za izločitev dokazov, navedenih v že omenjenem sklepu višjega sodišča iz leta 2002, pa tudi na razloge, s katerimi je pritožbeno sodišče zavrnilo podrobno obrazložene pritožbene navedbe zagovornika obtoženega IJ.

Nepravilno pa je tudi v pritožbi izraženo zagovorničino stališče o kriminalni združbi, katere član je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi obtoženi MN in ki se je ukvarjala s prepovedanim spravljanjem oseb čez državno mejo Republike Slovenije. V času storitve obravnavanega kaznivega dejanja je kazenski zakonik pri tem kaznivem dejanju posebej inkriminiral kvalificirano obliko dejanja, ki ga stori storilec kot član združbe za izvrševanje takih kaznivih dejanj. Praktično v vseh primerih, ko storilci izvršujejo kaznivo dejanje v združbi, gre za sostorilstvo, za katero pa je nujno,da pri njem storilec uresniči ali pa odločilno prispeva k uresničitvi vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. V teoriji in sodni praksi se je že v preteklosti izoblikovalo stališče, da gre pri takšni združbi za neformalno organizacijo, katere cilj je izvrševanje kaznivih dejanj in v okviru katere si člani običajno porazdelijo vloge, ki jih imajo pri posameznem kaznivem dejanju. Da bi lahko član združbe veljal za storilca oziroma za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ampak zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih, ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi. Prav tako ni potrebno, da bi vsak posamezen član združbe poznal vse člane hudodelske organizacije oziroma vse sostorilce, pač pa je pomembno njegovo vedenje, da sodeluje v takšni združbi in da kot sostorilec s svojim ravnanjem bistveno prispeva k uresničitvi znakov kaznivega dejanja. Prav tako ni odločilno, kako pomemben član združbe je posameznik in tudi ne, ali je šlo zgolj za njegovo enkratno udeležbo, seveda v slednjem primeru le tedaj, če je mogoče na podlagi dokazanih okoliščin sklepati, da se je s takšno nezakonito dejavnostjo nameraval ukvarjati tudi v bodoče, ali pa je šlo le za enkratno spravljanje več oseb čez mejo (vsaj treh).

Ob gornjem pravnem razlogovanju, ki ga je v celoti uporabilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, nima prav pritožnica, ko trdi, da obtoženemu MN dogovor za sodelovanje v združbi ni dokazan, saj prav vsa, s strani sodišča prve stopnje podrobno ocenjena ravnanja tega obtoženca dokazujejo nasprotno. Da pri obravnavanem kaznivem dejanju obtoženec ni nastopal zgolj v vlogi taksista, je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, ko se je oprlo na zapise prisluhov, pa tudi na izpovedbo priče AT, ki je tudi na glavni obravnavi prepričljivo in podrobno opisala vlogo tega obtoženca. Pritožbene navedbe, da je obtoženec opravljal zgolj posamezne prevoze za IJ, tako niso utemeljene.

Čeprav iz povsem drugih razlogov, pa je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam, da v ravnanju obtoženega IJ niso podani zakonski znaki očitane storitve pomoči h kaznivemu dejanju spravljanja v suženjsko razmerje po 1. odst. 387. čl. KZ v zvezi s čl. 27 KZ. V kolikor glavni storilec kaznivega dejanja ne izvrši in ga niti ne poskusi izvršiti, oziroma izvrši drugo kaznivo dejanje, se tisti, ki mu je obljubil pomoč ali storil kaj drugega, kar je mogoče opredeliti kot pomoč pri kaznivem dejanju, ne kaznuje. Ker je sodišče druge stopnje v obravnavani kazenski zadevi obtožena IJ in JO oprostilo obtožbe za storitev kaznivega dejanja, pri katerem naj bi jima naklepoma pomagal tudi obtoženi MN, je moralo ob gornjem razlogovanju enako odločitev sprejeti tudi za tega obtoženca ter v skladu s takšno odločitvijo s stroški tega dela kazenskega postopka obremeniti proračun.

Enako uspešna pa je bila obramba tudi glede obtožencu očitane storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije po čl. 185/1 KZ-b v zvezi s čl. 27 KZ. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s pritožnico, da je v obravnavanem primeru obtoženi MN deloval zgolj kot taksist, saj je v vseh primerih na podlagi naročila pripeljal stranke v klub in opravljal tudi druge prevoze, vendar vselej le kot taksist po naročilu in za plačilo. Pravilna je tudi ugotovitev, da ni v spisu nobenega dokaza, da bi obtoženec vozil na kraj, kjer bi bile nudene spolne usluge, kot pomagač obeh soobtožencev, pač pa je prevoze opravljal enako kot bi jih opravil katerikoli taksist. Da prevozov oškodovank na delo in iz dela ter na različne naslove, kjer so dekleta nudila spolne usluge, nista opravljala le obtožena MN in BJ, pač pa tudi drugi taksisti (ali celo stranke same), je v spisu dovolj podatkov in že zato ni mogoče trditi, da je obtoženi MN (pa tudi obtoženi BJ) s svojim delovanjem pripomogel k učinkoviti izvršitvi kaznivega dejanja, kot je na primer to mogoče zanesljivo zaključiti za obtožena DG in ET. Ob povedanem tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izreka sodbe kaj drugega kot poziv taksistoma MN in BJ za prevoz strank niti ne izhaja, razlogov za trditev v izreku, da sta tako MN kot BJ v vseh primerih delovala skladno s predhodnim dogovorom, pa v obrazložitvi sodbe ni, saj z dogovorom za pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ni mogoče enačiti splošnega dogovora za opravo takšnih prevozov gostov ali osebja lokala. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje obtoženega MN oprostilo obtožbe za storitev tudi tega kaznivega dejanja in tudi v tem delu s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Ni pa mogoče pritrditi obtoženčevi zagovornici, da obtoženi MN ne bo zmogel plačati (preostalih) stroškov svojega dela kazenskega postopka, vključno s stroški zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti. V razlogih izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo svojo odločitev o obtoženčevi zmožnosti takšnega plačila, saj preživninskih obveznosti nima ter je lastnik sorazmerno velikega taksi podjetja in torej razpolaga z določenim premičnim premoženjem.

K pritožbi zagovornika obtoženega DG

Pritožbena navedba obtoženčevega zagovornika, da iz izreka sodbe ne izhaja dejstvo, da je obtoženi DG vedel za to, da IJ oziroma N zaradi izkoriščanja druge osebe sodelujeta pri prostituciji, ni pravno relevantna, saj pri opisu storitve pomoči h kaznivemu dejanju krivdne oblike (pri kateri je malomarnost izključena) ni potrebno navajati v izreku sodbe, pač pa je sodišče svoje ugotovitve v zvezi z njo dolžno navesti v razlogih sodbe, kar je v obravnavanem primeru tudi storilo. Da je podan tudi "subjektivni odnos" obtoženega DG, je sodišče izrecno ugotovilo in svoje zaključke tudi primerno obrazložilo ter tako pri tem obtožencu ne gre za nikakršnega stranskega udeleženca kaznivega dejanja, ki bi pri njegovi izvršitvi ne sodeloval naklepno, kot neutemeljeno ocenjuje pritožnik. Tudi nima prav, ko navaja,da se tajna policijska delavca nista z obdolžencem dogovorila, da bosta z dekletoma za ceno 300,00 DEM imela spolne odnose, saj to tako iz njunih izpovedb, kakor tudi iz njunih poročil jasno izhaja ter je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi tudi pravilno povezalo z dejstvom, da je bil istega dne po plačilu spolnih uslug označeni denar najden v stropu stranišča pisarne, do katere je imel tisti večer dostop le obtoženi N, denar pa je bil pred tem izročen prav obtoženemu DG. Že ob gornji ugotovitvi je zato tudi neutemeljena pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Povsem po nepotrebnem si pritožnik tudi zastavlja vprašanja o načinu delovanja policije v zvezi z odkrivanjem kaznivega dejanja, saj je za presojo kazenske odgovornosti obtoženega DG res povsem nepomembno, da je tajni policijski delavec po plačilu spolne storitve odšel z izbranko v hotel, da bi ta storitev tudi opravila. Izpodbijana sodba ima tudi natančne razloge o obtoženčevi krivdni obliki in je zato protispisna ugotovitev njegovega zagovornika, da ni dokazano, na podlagi česa naj bi obtoženi DG vedel, s čim se ukvarjata obtožena IJ in N. Pravilna je sicer ugotovitev pritožnika, da sta tajna policijska delavca podala neustrezen opis obtoženega DG, ker pa je izven vsakega dvoma, da kritične noči razen obtoženca ni bilo drugega natakarja na delu v lokalu, na sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje takšna ugotovitev nima nikakršnega vpliva. Enako velja tudi glede izpovedbe koordinatorja I., ki se po poteku več let od dogodka razumljivo ni več spomnil vsake podrobnosti.

Iz enakih razlogov kot zagovorniki obtoženega N tudi zagovornik obtoženega DG izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede zakonitosti opravljene hišne preiskave v lokalu M. Ker gre za popolnoma enake pritožbene navedbe, na katere je sodišče druge stopnje na drugem mestu že odgovorilo, se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že podane razloge za zavrnitev pritožbenih navedb zagovornika obtoženega N. K vsemu navedenemu pa še pripominja, da prav iz nobenega podatka v obširnem kazenskem spisu ni razvidno, da bi bil ob hišni preiskavi v lokalu zaseženi denar lahko podtaknjen, pa tudi obema pričama z ničemer ni bilo onemogočeno, da bi dogajanje ob hišni preiskavi ne mogli opazovati. Trditev, da je bilo v WC-ju dovolj prostora za tri osebe, torej tudi za dve priči, pa je protispisna, saj tako iz ugotovitev sodišča, kakor tudi predvajanega video posnetka jasno izhaja, da je bil v majhnem WC-ju prostor zgolj za eno osebo.

Zagovornik obtoženca izpodbija sodbo tudi glede odločbe o stroških postopka. Ker pa v tem delu pritožbe ni obrazložil, je sodišče druge stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti.

K pritožbama obtoženega BJ in njegovega zagovornika

V razlogih te sodbe je sodišče druge stopnje že pri utemeljitvi odločitve za izrek oprostilne sodbe obtoženemu MN za storitev pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe prostitucije poudarilo, da enake ugotovitve veljajo tudi za obtoženega BJ, ki je enako kot obtoženi MN sicer potrdil, da je opravljal prevoze deklet iz stanovanja v Šiški v lokal M in nazaj ter vožnje opravljal tudi v času obratovanja lokala. Njuno delo je bilo torej popolnoma enako, saj je obtoženi BJ v bistvu nasledil delo obtoženega MN, ki povečanega obsega dela v nočnem času ni bil več sposoben opravljati. Ob sklicevanju na že omenjene razloge za spremembo sodbe obtoženemu MN, pritožbeno sodišče tudi glede obtoženega BJ pritrjuje v obeh pritožbah izraženim stališčem tega obtoženca in njegovega zagovornika, da je bil obtoženec kot taksist dolžan po Odloku o taksi službi v Ljubljani ugoditi zahtevi vsakega naročnika prevoza in da brez opravičenega razloga potnikov ni smel odklanjati. Zato dejstvo, da je ponoči vozil ženske in moške iz lokala v hotel, še ne more avtomatično pomeniti, da je sodeloval pri posredovanju prostitucije, saj so takšne vožnje ponoči normalne in se konstantno tudi sedaj izvršujejo. Prav ima tudi obtoženec v svoji pritožbi, da ni prav nič neobičajno, če kot taksist svoji stranki pomaga najti cenejši hotel in je zato razumljivo, da je ugodil prošnji tajnega policijskega delavca ter poklical v hotel P še preden je na njuno željo tja oba policijska delavca skupaj z dekletoma tudi odpeljal. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tudi pritožbama obtoženega BJ in njegovega zagovornika in tudi temu obtožencu izreklo oprostilno sodbo in s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

K pritožbama obtoženega JO, njegovega zagovornika in zagovornikov obtoženih IJ, KN, ET, MN in DG glede odločb o kaznih

Zoper odločbe o kaznih so se izrecno pritožili le zagovorniki obtoženih N, JO, MN in DG. Ker pa so obtoženi JO ter zagovornika obtoženih IJ in ET vložili pritožbe zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in takšne pritožbe po določbi 386. čl. ZKP obsegajo tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje glede vseh obtožencev (razen obtoženega BJ, ki je v celoti oproščen) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je praktično pri vseh obtožencih zaradi delnih oprostitev ter omilitve obtožbenih trditev prišlo do občutnega zmanjšanja s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljenih kriminalnih količin, pri čemer je pomemben razlog za omilitev kazni predstavljala tudi izredno dolga časovna doba, ki je potekla od storitve kaznivih dejanj do odločitve sodišča druge stopnje, česar v nobenem primeru ni mogoče pripisati krivdi kateregakoli od obtožencev. Ocenilo je tudi, da sodišče prve stopnje pri določitvi in izreku kazni obtoženima IJ in N ni upoštevalo bistveno manjši prispevek slednjega pri storitvi kaznivih dejanj zlorabe prostitucije, do ustreznejšega izraza pa je morala priti tudi skrb obtoženega JO za preživljanje njegove družine. Ker v spisu istočasno ni podatkov, da bi kateri od obtožencev po izreku sodišča prve stopnje bil še kdaj kaznovan ali da bi nadaljeval z obravnavano ali podobno kriminalno dejavnostjo, je sodišče druge stopnje vsem obtožencem določene in izrečene kazni in kazenske sankcije ustrezno znižalo, prepričano, da bo pri vseh obtožencih namen kazenskopravnega varstva v celoti dosežen tudi s takšnimi milejšimi kaznimi oziroma kazenskima sankcijama.

K pritožbi okrožne državne tožilke

Državna tožilka v svoji pritožbi pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi kazni obtoženim IJ, JO in MN prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj jim je kazni določilo pod zakonsko določenim minimumom, ne da bi pri tem uporabilo omilitvena določila. Ugotovljeno nepravilnost je sodišče druge stopnje odpravilo tako, da je ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje ter ob navedenih dodatnih olajševalnih okoliščinah, vsem treh obtožencem za navedena kazniva dejanja določilo nove, milejše kazni, tokrat ob uporabi omilitvenih določil.

Pritožbo okrožne državne tožilke, v kateri se zavzema za določitev strožjih kazni oziroma strožjih kazenskih sankcij prav vsem obtožencem, je sodišče druge stopnje zavrnilo prvenstveno že iz razlogov, s katerimi je utemeljilo izrek milejših kazni in kazenskih sankcij. Tudi sicer ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem državne tožilke, ki svoj predlog za strožje kaznovanje navezuje na okoliščine, ki jih je pri določitvi kazni prej v preveliki kot v premajhni meri upoštevalo že sodišče prve stopnje, nekatera dejstva in okoliščine, na katera se pritožnica sklicuje, pa sploh niso podane (preslepitev AT, uporaba sile pri kaznivem dejanju, ki ga ni). Enako tudi niso na mestu opozarjanja pritožnice glede obtoženih DG in ET, da sta odigrala zelo aktivni vlogi, saj prav njuna aktivnost predstavlja zakonske znake storitve pomoči k očitanima kaznivima dejanjema. Ob povedanem je zato sodišče druge stopnje, razen v ugotovitvenem delu, pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj razen ugotovljenih ni ugotovilo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in ki bi pomenile razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe v posameznih delih ali v celoti.