216. člen ZKP

Edini dostop do in iz sporne etaže je bil po lestvi in nobenega dvoma ni, da je ena od solenitetnih prič, torej A. A., šla po tej lestvi, kar je bilo tekom postopka nedvomno potrjeno, temu pa pritožba niti ne nasprotuje. B. B. in obtoženec pa po lestvi nista splezala, temveč sta ostala pod lestvijo (o tem skladno tako B. B. kot priči C. C. in A. A.), od koder pa sta tudi slednja prav tako lahko spremljala dogajanje in bi lahko videla, če bi bilo delo policistov kakor koli vprašljivo. S tem je nedvomno bil vsem omenjenim udeležencem omogočen stalni nadzor nad delom policije pri izvedbi hišne preiskave, onemogočeno pa kakršno koli podtikanje dokazov v kontekstu policijske zlorabe, tj. predvsem v situaciji, ko je bila v etaži najdena tako velika količina droge, da bi jo bilo nemogoče nezaznano prinesti v te prostore. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb zagovornice o odsotnosti pravnega pouka pričama pri hišni preiskavi pojasnjuje, da tudi morebitna odsotnost tega pouka po tretjem odstavku 216. člena ZKP že izhodiščno ne privede do ekskluzijske sankcije, saj v 219. členu ZKP ta kršitev ni navedena, enako pa velja za opustitev branja zapisnika o hišni preiskavi. V

Izostanek posebnega zapisnika o zasegu predmetov ne pomeni, da je zaseg nezakonit, če se zakonitost lahko preveri iz drugih protokolacijskih aktov policije in v postopku izvedenih dokazov. Če je postopek kot celota pošten, tudi odsotnost obveščanja osumjenca o ogledu kraja ne pomeni nezakonitosti tega preiskovalnega dejanja. Pri sledeh kokaina v vsebnosti (manj kot) 0,01 g gre za tako majhno količino brez farmakoloških učinkov, da ne more biti govora o hrambi droge z namenom nadaljnjega prometa.

Skupni prostori stanovanjskega bloka niso prostori, v katerih bi osumljenec upravičeno pričakoval zasebnost. Zato niso podane predpostavke za varstvo zasebnosti, niti kavtele, ki se nanašajo na hišno preiskavo. Policisti so zakonito opravili ogled kraja. Če osumljenec o ogledu ni bil obveščen, izsledki ogleda niso nezakoniti dokazi, če je bil kazenski postopek kot celota pošten.

Ker bi solenitetni priči s svojega položaja ob lestvi kot edinem dostopu na podstrešje nedvomno zaznali, če bi policisti s prenašanjem inkriminirajočega materiala podtikali dokaze, je bila pričama zagotovljena zadostna stopnja nadzora nad potekom hišne preiskave, ne glede na to, da se priči nista nahajali na podstrešju z ramo ob rami s policisti.

Kot je zapisalo že prvostopno sodišče, se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb, skladno s prvim odstavkom 214. člena ZKP, opraviti le, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ter da obstoji verjetnost, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.

Višje sodišče sprejema pritožbeno naziranje državne tožilke, da uresničevanje pravnih pravil in pravnih vrednot, ki jih Ustava varuje v 35. in 36. členu, ZKP pa konkretizira v prvem in tretjem odstavku 216. člena, ne zahteva, da bi morali biti obe solenitetni priči navzoči prav pri vsaki najmanjši potezi policistov in prav v vsakem preiskovanem prostoru. Bistveno je zagotoviti, da imata solenitetni priči možnost izvrševati nadzor nad opravljanjem dela preiskovalcev in legitimirati zakonitost delovanja policije.

Pregled prostora zaradi lastne zaščite (zaščitni pregled, protective sweep) se lahko izvede le, če obstajajo izrazljiva dejstva, na podlagi katerih bi razumno preudaren policist z razumnim sklepanjem zaključil, da obstaja verjetnost, da se na območju, ki ga je treba pregledati, nahaja oseba, ki predstavlja nevarnost zanj oziroma za ljudi na kraju dogodka. Analogno z opravo osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP gre za dokazni standard suma. Zgolj potencialna, teoretična nevarnost za varnost policistov, ki opravljajo hišno preiskavo, pa ne zadošča. Pregled mora biti omejen na površen pregled tistih prostorov, v katerih bi se lahko nahajala taka oseba in ne sme trajati dlje, kot je potrebno za odpravo utemeljenega suma nevarnosti. V okviru zaščitnega pregleda policist osebo, ki odpre vrata stanovanja, lahko pospremi v notranjost stanovanja, če se ta oseba iz nekega razloga (npr. zaradi identifikacije, kot v obravnavni zadevi) vrne v notranjost, da tako zagotovi nadzor nad njo.

Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Socialna varnost ni razpo

Ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist. Ker je dolžnost priče pri hišni preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranosti ni primerno, da so policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega hišna preiskava nezakonita oz. ali je dokaz, pridobljen pri hišni preiskavi, nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. V konkretnem primeru je bil priča upokojen policist, ki četudi je bil kasneje seznanjen z nadaljnjim potekom hišne preiskave, to samo po sebi, ob odsotnosti drugačnih trditev, ne vpliva na zakonitost hišne preiskave. Prav tako ni videti nobenega razloga, da bi natakarica iz lokala, kjer policisti malicajo, ne mogla kot priča nadzirati opravljanja hišne preiskave. Ne za upokojenega policista, ne za natakarico na podlagi podatkov v spisu, upoštevajoč pritožbe

Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato že iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da obdolženec ne more uveljavljati morebitnih nezakonitosti glede odredbe oziroma izvedbe hišne preiskave kasneje v postopku. Presoja zakonitosti ukrepa hišne preiskave se zato že pojmovno lahko opravi zgolj naknadno. Osnovni namen prvega odstavka 165. člena ZKP je zavarovanje dokazov za kasnejši kazenski postopek z opravo formalnih procesnih dejanj, kar lahko pripomore tudi k odkritju storilca kaznivega dejanja. Bilo bi namreč nevzdržno, da se posamezna preiskovalna dejanja ne bi smela opraviti, če je podana določena stopnja verjetnosti ali celo gotovosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer pa identiteta storilca še ni znana. Dokazni standard za opravo nujnega preiskovalnega dejanja mora biti na ravni, kot ga za takšno preiskovalno dejanje sicer predpisuje ZKP. Glede na to, da je namen hišne preiskave prijetje storilca ali odkritje sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, ni vide

S strani pritožbe problematizirana odredba o hišni preiskavi tako izpolnjuje vse kriterije, ki jih je glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo sprejelo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 13. 6. 2016.

Podrobno navajanje prostorov v smislu specificiranih enot, ki jih za prebivanje izključno uporablja oseba, pri kateri se opravlja preiskava stanovanja in drugih prostorov ter določanje prostorov kot tarč, v katerih bodo najdeni predmeti, pomembni za kazenski postopek, predpostavlja natančen uvid v zasebnost te osebe. Uvid brez t.i. informacij iz prve roke ali uporabljenih ukrepov iz 149.a, 149.b člena ZKP in naslednjih, ni možen, veljavni ZKP pa ga kot dejanske podlage ali standarda za izdajo odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ne zahteva. Ključna oseba, pri kateri se po prvem odstavku 214. člena ZKP opravi preiskava je po prvem odstavku 216. člena ZKP tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo. Pogoj zato ni lastninska pravica na stanovanju ali prostorih, temveč njihova uporaba, kar je smiselno iz ustavno pravnih razlogov kot z vidika cilja preiskave stanovanja in drugih prostorov. Posameznikova zasebnost iz 35. člena Ustave ter izpeljana nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave sta od lastninsko pravnih razmerij neodvisni ustavno pravni dobrini, medtem ko je pri preiskovanem stanovanju ali drugih prostorov bolj pomembno kdo to stanovanje oziroma p

Sklicevanje na Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, UL EU št. 305/17 z dne 26. 11. 2019, ni pravilno. Varnostna pomanjkljivost sistema TETRA, ki ga za komunikacijo uporabljajo številni državni organi (policija, FURS, Sova, itd), ki sicer nikakor ni bil brez varoval, ne pomeni kršitve prava Unije. Opozorilo o varnostni pomanjkljivosti sistema ne opravičuje vdora v sistem, pa četudi zaradi preučevanja varnostne pomanjkljivosti sistema.

Strinjati se je s pritožbo, da navzoči polnoletni priči, ki morata biti navzoči pri hišni preiskavi predstavljata garant, da se hišna preiskava opravlja v skladu s procesnimi določbami členov 215 in 216 ZKP, pritrditi pa je pritožbi tudi v delu, da pričevanje policista, ki vodi hišno preiskavo, ne more biti edini dokaz o tem, kako je hišna preiskava dejansko potekala in njegovo pričanje ne more nadomestiti pričanja prič, ki so bile pri hišni preiskavi navzoči.

Odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca. V primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, mora biti obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, gre dejansko za zaslišanje posrednih prič in je v takih primerih treba praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi.

Policisti naj bi po stanovanju hodili brez prisotnosti obtoženca (takrat sicer osumljenca) in potrebnih prič, preden se je preiskava uradno sploh začela, kajti po določbi tretjega odstavka 216 ZKP morata biti obe priči ves čas hišne preiskave navzoči, pričama pa mora biti dejansko omogočen stalni nadzor nad preiskavo. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo izjasniti o dveh očitkih glede pridobljenih dokazov ob hišni preiskavi na naslovu ..., A. in sicer (-) ali so vodja hišne preiskave in ostali navzoči policisti bili seznanjeni s tem, da je obtoženec (takrat osumljenec) v tem času že bil prijet in mu je torej bila odvzeta prostost, zaradi česar mu bi tudi moralo biti omogočeno, da je pri hišni preiskavi navzoč in (-) ali je s tem, ko so policisti opravili vizualni pregled obtoženčevega stanovanja po tistem, ko je policist vodnik službenih psov umiril obtoženčevega psa in zaprl v kopalnico, že bila začeta hišna preiskava, ki bi sicer morala biti izvedena skladno z določbami člena 216 ZKP.

V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva. Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.

Položaj osumljenca nastopi takoj, ko obstajajo razlogi za sum, da je oseba storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. To je najnižji dokazni standard, za katerega zadostuje, da temelji na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, četudi zgolj oddaljenih indicih. Izjava D. D. policistom, da je droga v stropu od C. C., izpolnjuje navedeni kriterij dokaznega standarda razlogov za sum. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za nepreverjeno informacijo, saj za obstoj razlogov za sum ni potrebno, da bi bila informacija preverjena.

Odsotnost lastnika nepremičnine, ob dejstvu, da je bil ob hišni preiskavi navzoč obdolženec, ki je imel v času izdaje odredbe in oprave hišne preiskave tudi uradno prijavljeno bivališče na tem naslovu, ne pomeni, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z veljavnimi določbami zakona.

Bistvo zavarovalne pogodbe je določitev obsega zavarovanja, torej višine zavarovalne vsote, zavarovalne premije ter drugih pogojev za izplačilo zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega dogodka. Podpisnici zavarovalnih pogodb sta bili sicer obtožena A. A. kot zavarovanka in obtožena Č. Č. kot zavarovalka in s tem tudi plačnica premij (obtoženi B. B. je v pogodbah naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), vendar že samo sodelovanje pri sklepanju zavarovalnih pogodb, in sicer pri določanju zavarovalnih vsot, zadosti zahtevi po konkretizaciji objektivnega elementa sostorilstva. Čeprav se obtoženemu B. B. izrecno ne očita, da je sodeloval tudi pri sklepanju zavarovalne pogodbe z Zavarovalnico X. (v pogodbi je naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), to še ne pomeni, da je pri tem dejanju konkretizacija objektivnega kriterija sostorilstva izostala. Opis dejanja je potrebno presojati celostno in ne po posameznih delih, še toliko bolj, če gre za sostorilstvo - torej skupno izvršitev, ko vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja oz. odločilno prispeva h kaznivemu dejanju. Kljub osebnemu stečaju obtoženke so zava