249. člen KZ

Neprimeren poskus pri dokončanem kaznivem dejanju ni mogoč. Pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ gre za modaliteto, za katero že po jezikovni razlagi ni treba, da bi bil ponarejen denar spravljen v obtok, temveč zadostuje, da si storilec isti denar s takšnim namenom priskrbi.

Po pravilih mednarodnega prava je suženjstvo definirano kot stanje ali položaj osebe, nad katero se izvajajo vsa ali nekatera upravičenja, ki izhajajo predvsem iz lastninske pravice in se kažejo v tem, da lastnik z osebo lahko razpolaga, se pravi, da jo lahko proda, podari, da v najem, jo uniči, itd.. Oseba, ki je spravljena v suženjsko ali njemu podobno razmerje, ima torej zgolj status predmeta, namenjenega izključno za ekonomsko izkoriščanje ter je njena svoboda popolnoma omejena. V obravnavanem primeru bi torej lahko govorili o suženjstvu le tedaj, če bi bil dokazan nakup oškodovank kot predmetov ter bi jim bilo istočasno s strani novega "lastnika" onemogočeno kakršnokoli svobodno gibanje in bi torej ženske bile v položaju, ki ga brez soglasja lastnika ne bi mogle spremeniti. Prav ima pritožnik, da okoliščine, v katerih so v Ljubljano prišle in nato živele oškodovanke, niso bile takšne, da bi lahko govorili o suženjskem oziroma njemu podobnem razmerju. S podatki spisa je namreč izkazano, da so imele vse ženske mobilne telefone, stanovanje, v katerem so živele, pa je imelo tudi stacionarni telefon. V njem ženske niso bile zaklenjene, ampak so se lahko prosto gibale tudi izven

Prav ima sodišče prve stopnje, da okoliščine, v katerih je obt. dal v promet ponarejen denar, ne izkazujejo v dovoljšnji meri njegovega vedenja, da je denar ponarejen, zaradi česar je bilo potrebno odločiti v njegovo korist.

V določilu 23. čl. KZ je neprimeren poskus opredeljen kot položaj, ko storilec poskuša kaznivo dejanje storiti z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. Tudi pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja bi lahko šlo za neprimeren poskus, če bi bil, kot kazenski zakonik s komentarjem pravilno navaja pritožba, krivi denar ali bankovec takoj prepoznan kot ponaredek. Vendar pa gre za neprimeren poskus le tedaj, ko je ponarejeni denar že na prvi pogled nedvomno mogoče prepoznati kot ponaredek brez vsakega dodatnega preverjanja.

Odločilni prispevek obsojenca k storitvi kaznivega dejanja ponarejanja denarja je bila izročitev krivega denarja z namenom, spraviti ga v obtok kot pravega, pri tem pa za njegovo kazensko odgovornost ni bistveno, ali ga je izročil enemu ali drugemu posredniku, ki je krivi denar izročil tajnemu policijskemu sodelavcu.

Na izjavo, ki jo dajo občani policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku, se sodba ne sme opreti. Sodbe ni mogoče opreti niti na izpovedbo kriminalistov o vsebini izjave, zapisane v uradnem zaznamku.

Kazenski zakonik ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena za nobeno konkretno določeno kaznivo dejanje. Zato tudi strožja predpisana kazen ne izključuje uporabe tega instituta, vendar pa morajo biti v takem primeru podane druge, dovolj močne in prepričljive okoliščine, da bi ga sodišče smelo uporabiti.

Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok je dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja, izroči drugemu ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Razlog za izročitev in način nista pomembna. Pogajanja, sporazum, preverjanje "bonitete" pogodbenika in kakovosti ponaredkov kot predmeta "posla", pomenijo začetna izvršitvena dejanja kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok. Obsojenčevo zmotno prepričanje (1. odstavek 20. člena KZ), da so kupci ponarejenega denarja kriminalci, ne pa tajni delavci ali sodelavci policije, ni zmota o zakonitem znaku kaznivih dejanja ropa ali hude telesne poškodbe in zaradi te zmote dejanje obsojenca ne bi bilo dopustno, tudi če bi bil oškodovanec res izvrševalec kaznivega dejanja. Dokaz z zaslišanjem posrednih prič v dokaznem pravu v kazenskem postopku ni prepovedan. Ker je bila identiteta tajnih policistov uradna skrivnost in ker minister za notranje zadeve tajnega policista ni razrešil varovanja tajnosti na podlagi 56. člena Zakona o policiji, ta v skladu s 1. točko 235. člena ZKP ni smel b

Med navedbo v izreku, da je krivi denar nameraval razpečevati različnim interesentom preko posrednikov, in tisto v obrazložitvi, ko je navedeno, da ga je nameraval spraviti v obtok preko različnih interesentov, vsebinsko ni take razlike, da bi bilo mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana samo takrat, kadar se nanaša na odločilna in ne kakršnakoli dejstva. Glede na to, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 249. člena KZ dokončano s tem, da obsojenec izdela krivi denar z namenom, da ga spravi v obtok kot pravega, je povsem irelevantno, ali bi ga do potencialnih interesentov spravil preko posrednikov ali bi to storil direktno. Strokovno mnenje, ki ga je izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve, ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno na podlagi 1. odstavka 83. člena v zvezi z 2. odstavkom 251. člena ZKP izločiti iz spisa, temveč ima takšno dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, usposobljenih za tovrstne preiskave.

Izpovedba obtoženca oziroma soobtoženca v istem postopku je dokaz kot vsak drug, ki ga sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Presoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena ZKP.

Prvostopenjsko sodišče je sodbo v zvezi s tem, da sta se obtoženca zavedala, da sta si priskrbela ponarejen denar z namenom, da ga spravita v obtok kot pravega in da sta ta ponarejen denar nato spravila v obtok, ustrezno obrazložilo. Zato utemeljeno ni verjelo obtožencema, da sta mislila, da gre za pravi denar. Obtožencema je izrečena pravična kazenska sankcija ob primernem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin.

Prav tako niso utemeljene pritožnikove navedbe, da bi bilo potrebno dejanje okvalificirati po 4. odst. 249. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da se je obtoženec zavedal, da je denar, ki ga poseduje ponarejen. Tako ni podlage za sklep, da je obtoženec spravljal v obtok denar, ki ga je prijel kot pravega, kar v pritožbi navaja pritožnik. Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 4. odst. 249. čl. KZ namreč lahko stori le tisti, ki ponarejen denar prejeme kot pravi in kasneje po ugotovitvi, da poseduje ponarejen denar, takšen ponarejen denar skuša spraviti v obtok in se ga znebiti. Za zaključek, da je obtoženec denar prejel kot pravega in da je šele kasneje ugotovil, da je denar ponarejen in se ga hotel znebiti, pa ni opore niti v obtoženčevem zagovoru, ki ves čas zatrjuje, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, da mu sploh ni bilo znano, da ima pri sebi ponarejen denar. Sodišče prve stopnje je tako pravilno po oceni tako obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov lahko z vso zanesljivostjo zaključilo, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in ne po 4. odst. 249. čl. Kazenskega zakonika.

Obtožencu je očitano, da je napravil krivi denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega. Obtoženčevo dejanje je bilo tedaj dokončano z izdelavo krivega denarja, ki je bil namenjen za spravljanje v obtok ter zato izvršitveno obliko ni potrebno, da bi bil že dejansko spravljen v obtok.

Sodba je glede tega, da je obtoženec vedel, da menja ponarejeni bankovec, primerno obrazložena.

Obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje v zvezi s priporom, sodišče posebej ugotavlja, kadar ta ni ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi ali s pravnomočno obtožnico, sicer pa ga le preizkuša. Tak preizkus oz. ponovno presojo obstoja utemeljenega suma pa je treba posebej opraviti, če sodišče ugotovi nova dejstva in okoliščine, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma. Pojem varnost ljudi, kot ga po 1.odst. 20.čl. Ustave kot pogoj za pripor določa navedena določba, se ne omejuje samo na ogrožanje življenja in telesne integritete posameznika, ampak vključuje tudi zdravje posameznika ali zdravje skupnosti, prav tako pa tudi varstvo premoženja posameznika ali skupnosti. Pojma varnosti ljudi ni moč omejiti le na neposredno ogrožanje posameznika, saj je varnost ljudi lahko močno ogrožena tudi z napadom na premoženje širše skušnosti oz. na premoženje države.

Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 249.čl. KZ je sicer v poglavju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in je torej temeljni objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju gospodarstvo Republike Slovenije oz. njen monetarni sistem. Toda hkrati se s tem kaznivim dejanjem ogroža tudi varnost ljudi in njihovega premoženja. Ko namreč pride ponarejen denar v obtok kot pravi denar, je lahko vsaka oseba, ki pridobi tak denar, oškodovana na svojem premoženju, pri velikih zneskih ponarejenega denarja pa je lahko tudi ogrožena eksistenca teh oseb. Zato odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti pri kaznivem dejanju po 249.čl. KZ ni v nasprotju z Ustavo ob pogoju, da je podana tudi zahtevana sorazmernost, to je, da varnost drugih odtehta poseg v obdolženčevo pravico do svobode.