310. člen KZ

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki si jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,

Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.

Z določbo 1. točke 399. člena ZFPPIPP niso mišljena le kazniva dejanja iz 23. poglavja (kazniva dejanja zoper premoženje) in 24. poglavja (kazniva dejanja zoper gospodarstvo) KZ RS, temveč vsa tista kazniva dejanja, ki so bila storjena iz koristoljubja, na škodo tujega premoženja, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Hramba orožja je bila inkriminirana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika, ki je veljal od 23. 4. 1999 dalje, zato je obsojencu mogoče očitati storitev kaznivega dejanja protipravne hrambe orožja od tega dneva, čeprav je orožje in razstrelivo dejansko pridobil že prej.

Prepovedanega orožja (s katerim je promet posameznikom v skladu z določbami ZOro-1 prepovedan), posameznik ne more pridobiti drugače kot na protipraven način.

Ustavno sodišče je ugotovilo protiustavnost dela 310. člena KZ (in ga razveljavilo), ne pa tudi 307. člena KZ-1 - sodišče to določbo mora uporabiti, če pa meni, da je v delu, ki se nanaša na protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, v nasprotju z Ustavo, mora prekiniti postopek ter z začeti postopek za oceno ustavnosti.

Zavrženje ovadbe ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni mogoče uveljavljati v zvezi z delom sodišča po končani glavni obravnavi, to je v zvezi z odločitvijo o obtožbi s sodbo in pravico strank do pritožbe zoper sodbo. Dogovor za kaznivo dejanje po 298. členu KZ je pripravljalno dejanje, ki je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje in svoje samostojnosti ne izgubi, če dogovorjeno kaznivo dejanje stori tretja oseba. Pristojni organ iz zakonskega besedila po prvem odstavku 258. člena KZ (overitev lažne vsebine) je vsak organ, ki je nosilec javnega pooblastila in tako zavezan v okviru svojega pooblastila in poslovanja, ki temelji na tem pooblastilu, izdati ustrezno listino.

Osumljenemu je naslovljen očitek hrambe velike količine strelnega orožja, katerega promet posameznikom ni dovoljen (ne pa le omejen), saj se nanaša na orožje, ki je razvrščeno v 3. točko kategorije A 1. odstavka 3. člena ZOro v zvezi s 1. točko 2. odstavka istega člena (orožje, prikrito v druge predmete), zato se prvostopenjsko sodišče nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8.1.2009, iz katere izhaja, da je bil 1. odstavek 310. člena KZ v delu, ki se nanaša na izvršitev kaznivega dejanja storjenega s "protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen", v neskladju z ustavo, ker se navedena odločba ne nanaša na tisto kategorijo orožja, kot je očitano osumljencu.

Če opis kaznivega dejanja ne vsebuje nobenega očitka, ki bi predstavljal presežek nad normo o prekršku, dejanje, ki se očita obdolženemu, ni kaznivo dejanje, pač pa zgolj prekršek.

Pritožbeno sodišče je zoper obtoženca, ki mu je bila očitana hramba streliva, katerega promet posameznikom je omejen, po 4. točki 357. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo, ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-88/07-17 z dne 8.1.2009 odločilo, da je bil 1. odst. 310. člena Kazenskega zakonika (KZ) v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s „protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen“ v neskladju z Ustavo.

Pri odločanju, da se obtožencu omogoči pregled spisov in tudi zapisnikov o glavni obravnavi, je treba upoštevati tudi delo, ki ga opravlja sodišče in ki ne sme biti ovirano.

Na podlagi drugega odstavka 276. člena ZKP je mogoče odpraviti le formalne pomanjkljivosti obtožnice kot oblike obtožnega akta, ne pa (vsebinskih) napak obtožbe.

V opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec protipravno pridobil in ponujal strelno orožje, katerega promet je posameznikom omejen, s tem, ko je v posredniško prodajo prevzel pištolo, ki jo je nato ponudil v nadaljnjo prodajo, so navedeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ.

Inkriminacija za prekršek ne izključuje pregona za kaznivo dejanje.

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, temveč v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

Brez jedra.

Po pravilih mednarodnega prava je suženjstvo definirano kot stanje ali položaj osebe, nad katero se izvajajo vsa ali nekatera upravičenja, ki izhajajo predvsem iz lastninske pravice in se kažejo v tem, da lastnik z osebo lahko razpolaga, se pravi, da jo lahko proda, podari, da v najem, jo uniči, itd.. Oseba, ki je spravljena v suženjsko ali njemu podobno razmerje, ima torej zgolj status predmeta, namenjenega izključno za ekonomsko izkoriščanje ter je njena svoboda popolnoma omejena. V obravnavanem primeru bi torej lahko govorili o suženjstvu le tedaj, če bi bil dokazan nakup oškodovank kot predmetov ter bi jim bilo istočasno s strani novega "lastnika" onemogočeno kakršnokoli svobodno gibanje in bi torej ženske bile v položaju, ki ga brez soglasja lastnika ne bi mogle spremeniti. Prav ima pritožnik, da okoliščine, v katerih so v Ljubljano prišle in nato živele oškodovanke, niso bile takšne, da bi lahko govorili o suženjskem oziroma njemu podobnem razmerju. S podatki spisa je namreč izkazano, da so imele vse ženske mobilne telefone, stanovanje, v katerem so živele, pa je imelo tudi stacionarni telefon. V njem ženske niso bile zaklenjene, ampak so se lahko prosto gibale tudi izven

Hramba orožja, kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po 310. členu KZ, se nanaša na vse vrste orožja, naštetega v prvem odstavku tega člena.

Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da se je obsojenec s sostorilcem, ki je organiziral ilegalni prehod tujcev iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo vnaprej dogovoril, da bo poskrbel za njihov prevzem, kar je tudi storil s tem, da se je za nadaljnjo pot in ilegalni prehod v Italijo dogovoril z drugim sostorilcem, je določno opredeljena obsojenčeva udeležba kot člana hudodelske združbe pri izvršitvi enega od več kaznivih dejanj po 311. členu KZ, storjenega v okviru združbe, in podrobnejše opredeljevanje organizacijske strukture hudodelske združbe ni potrebno. Obsojenčev prispevek je bil odločilen pri uresničevanju načrta spravljanja tujcev čez mejo in torej ni šlo zgolj za pomoč, ne glede na to, ali je pri tem neposredno sodeloval in ali je s tujci prišel v stik.

Obtoženec pri katerem je prišlo do spremembe v njegovem duševnem zdravju po odvzemu prostosti je bil tako po mnenju izvedenca in obnašanju na glavni obravnavi sposoben na njej sodelovati saj se je njenega pomena v celoti zavedal. Zato ne gre za kršitev pravic obrambe. Kaznivega dejanja umora pa ni storil iz nizkotnih nagibov saj zaradi stanja v katerem se je takrat nahajal ni bil sposoben razmišljati o tem, da se bo s storitvijo kaznivega dejanja izognil plačilu morebitnega še obstoječega dolga do oškodovanca.