350. člen ZKP

Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama. Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.

Stranke v končni besedi res lahko izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejstvih, o pravnih vprašanjih in podajo končne predloge, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Drži, da se beseda strank ne sme omejiti na določen čas, vendar v zvezi s tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 350. člena ZKP, da sme predsednik senata v primeru, če se stranka spušča v ponavljanje ali izvajanja, ki očitno niso v nobeni zvezi z zadevo, stranko ustaviti. Mora pa biti navedeno, da je predsednik senata stranko ustavil in iz katerega razloga. Po predhodnem opominu, pa sme v primeru po drugem odstavku 350. člena ZKP stranko tudi ustaviti in ugotoviti, da ta zlorablja pravico do končnega govora, ki ga lahko nadaljuje tako, da te pravice ne zlorablja. Iz 20. člena ZZOKPOHO izhaja, da sodišče sme na predlog upravičenega tožilca, osumljenca, otroka, ki je dopolnil 16 let, zakonitega zastopnika otroka, pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, zagovornika ali strokovnjaka zavoda, največ za osem dni odložiti pripravljalni sestanek ali zaslišanje otroka, ne določa pa, da to mora storiti. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel že do razpisanega pripravljalnega sestanka, na katerega

Ker niti v izreku, niti v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe ob navajanju pravne opredelitve iz 14. člena uredbe o vojaških sodiščih ni omenjeno, katera izmed oblik kaznivega dejanja, ki so bile predpisane s to določbo, naj bi bila v tem primeru izražena, ne izhaja noben znak kaznivega dejanja po 14. členu te uredbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v opisu dejanja niso podani vsi znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja, saj ni opisana sila, s katero naj bi obtoženec strl odpor oškodovanke.

Ker obdolženka ni nastopala v disciplinskem postopku kot oseba, navedena v čl. 210/I KZ RS, ni podlage za ugotovitev, da bi lahko po krivem izpovedala, zato tudi svoje izpovedbe pred sodiščem združenega dela glede na izpovedbo, ki je v disciplinskem postopku ni dala, ni mogla spremeniti.

Napačno je stališče, po katerem ogrožanje, s katerim bi bila ustvarjena konkretna nevarnost za telesno integriteto drugega, ni bilo realizirano, ker je storilec pri prepiru oškodovanca z nožem dejansko zabodel, kar pa je imelo za posledico le sled poškodbe. Dejanje, ki je bilo po svoji dejanski naravi poškodbeno, nujno vsebuje kot predhodno fazo ogrožanje, ki je predstavljalo konkretno nevarnost, ta je tokrat celo rezultirala s poškodbo.

V primeru, ko ni moč izključiti možnosti, da storilec ni izvršil kaznivega dejanja, ki mu ga očita obtožba, pa čeprav le-tej konkurira večja možnost, ki govori v prid obtožbe, mora sodišče v skladu s 3. tč. 350. čl. ZKP izreči oprostilno sodbo.

Glede na izredno majhno škodo in glede na to, da obdolženka doslej še ni bila obsojena in tudi ne kaznovana od sodnika za prekrške, dopolnila pa je že 45 let, je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo oprostilno sodbo po členu 350 točka 1 ZKP v zvezi s členom 8/2 KZ SFRJ.

Razlogi sodbe so nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, če sodišče obrazloži prostorek alternativno na 1. in 3. točki 350 člena ZKP (kršitev po členu 364/1 točka 11 ZKP).

Dejstvo, da je avtor članka, objavljenega v javnem občilu, mladoletnik, ni pravna ovira za pregon avtorja v smislu določb 3. tč. I. odst. 27. čl. KZJ.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ker je podana velika verjetnost, da gre za sklenjen krog indicev, ki kažejo na namen iz čl. 165/1 KZ RS.

Obtoženčevo naziranje, da v njegovem ravnanju ni vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 3. odstavku 171. člena KZS, ker je posle kot direktor sklepal v okviru registrirane dejavnosti in v imenu ter na račun podjetja, tako pa pridobil premoženjsko korist podjetju in ne sebi, je napačno. Obtoženec je poslovne odločitve sprejemal samostojno, ne da bi komurkoli polagal račune, tako da je na mestu ugotovitev, da je posloval zase in na svoj račun. Vlogi ostalih dveh soustanoviteljev sta bili zgolj formalno dekorativne narave, kajti pri poslovnih odločitvah sploh nista imela nobene besede. Podjetje pa je obtožencu služilo le kot neogibna kulisa, saj je moral nastopiti kot direktor podjetja, da je posle sploh lahko sklenil. S pridobljenimi sredstvi podjetja pa je prosto in brez omejitev razpolagal sam. Odtod je sodišče ravnalo prav, ko se je postavilo na obtoženčevemu naziranju nasprotno stališče.

Opis dejanja v katerem je navedeno, da je obdolženec samovoljno zasedel garsonjero in na vhodnih vratih zamenjal ključavnico, ne da bi bilo povedano čigava ta garsonjera sploh je in opredeljena pravica, ki naj bi si jo vzel in za katero naj bi mislil, da mu gre, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 233. člena KZS, pa tudi ne kakega drugega kaznivega dejanja. Zato je obdolženca po 1. točki 350. člena ZKP potrebno obtožbe oprostiti.

Ni dokazano, da je obtoženec, ki je grozeč s pištolo oškodovancu vzel osebni avtomobil, rekoč da mu ga bo vrnil, ko mu bo ta plačal dospeli dolg, storil kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 172. člena KZS. Premoženjska korist, ki si jo je na ta način hotel pridobiti, ni protipravna. Obtoženec je do poplačila dolga pred opisanim dejanjem poskušal večkrat priti na dovoljen način, a je vselej naletel na oškodovančeva gluha ušesa. V obtoženčevem ravnanju je zaslediti le znake kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 233. člena KZS.

Dejanski sklepi, do katerih se sodišče dokoplje v kazenskem postopku in se nanašajo na samo kaznivo dejanje in njegovega storilca, so "resnični" samo v odnosu do določene celote znanih in na podlagi presoje dokazov dognanih dejstev, ne pa sami po sebi.