185. člen KZ

Po pravilih mednarodnega prava je suženjstvo definirano kot stanje ali položaj osebe, nad katero se izvajajo vsa ali nekatera upravičenja, ki izhajajo predvsem iz lastninske pravice in se kažejo v tem, da lastnik z osebo lahko razpolaga, se pravi, da jo lahko proda, podari, da v najem, jo uniči, itd.. Oseba, ki je spravljena v suženjsko ali njemu podobno razmerje, ima torej zgolj status predmeta, namenjenega izključno za ekonomsko izkoriščanje ter je njena svoboda popolnoma omejena. V obravnavanem primeru bi torej lahko govorili o suženjstvu le tedaj, če bi bil dokazan nakup oškodovank kot predmetov ter bi jim bilo istočasno s strani novega "lastnika" onemogočeno kakršnokoli svobodno gibanje in bi torej ženske bile v položaju, ki ga brez soglasja lastnika ne bi mogle spremeniti. Prav ima pritožnik, da okoliščine, v katerih so v Ljubljano prišle in nato živele oškodovanke, niso bile takšne, da bi lahko govorili o suženjskem oziroma njemu podobnem razmerju. S podatki spisa je namreč izkazano, da so imele vse ženske mobilne telefone, stanovanje, v katerem so živele, pa je imelo tudi stacionarni telefon. V njem ženske niso bile zaklenjene, ampak so se lahko prosto gibale tudi izven

S tem, da je v opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe navedeno, da je obsojenec ženskam, ki so se prostituirale, pobral večino zaslužka, je nedvoumno izraženo, da je pri prostituciji druge osebe sodeloval zaradi izkoriščanja, s tem pa izpolnil vse konstitutivne znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da za ravnanje osumljenih, katera sta sicer sodelovala pri prostituciji oškodovanke saj sta njeno delo nadzirala in ji odobravala stike s strankami, ne obstoji utemeljen sum, da sta to počela zaradi izkoriščanja. Oba sta bila v lokalu zaposlena kot redarja - natakarja, vendar sta delala po navodilih nadrejenega, kateremu sta tudi izročila denar. Za svoje delo sta sicer prejemala plačo, iz ničesar pa ni razvidno, da bi bila ta odvisna od ravnanj oškodovanke.

Nihče ne more biti kaznovan za več in s hujšo kazensko sankcijo, kot je to določal zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, po drugi strani pa ne more biti strožje obravnavan kot tisti storilci, ki so storili enako (istovrstno) kaznivo dejanje kasneje.

Tudi če bi sodišče ugotovilo (pa ni), da so tajni policijski delavci izzvali obsojenca v kaznivo dejanje, uporaba dokazov, ki so jih ti pridobili, ne bi bila kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak bi bil v takem primeru izključen kazenski pregon obsojenca. Abstraktni opis kaznivega dejanja ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku odločbe. Zakonski znak ˝druge osebe˝, s katerimi je obsojenec sodeloval pri prostituciji, je v sodbah zadostno opredeljen s tem, da je v izreku opredeljeno njihovo državljanstvo, v obrazložitvi pa tudi imena nekaterih od teh oseb.

Trditev, da je bil 186. člen KZ črtan je sicer točna, vendar pa je potrebno pritrditi okrožni državni tožilki, da ni šlo za popolno dekriminacijo. V noveliranem 185. členu KZ, ki ima sedaj naslov "Zloraba prostitucije" je prišlo do delne združitve kaznivega dejanja po 185. in 186. členu. Namen zakonodajalca, kot pravilno izpostavlja državna tožilka, ni bil v tem, da se dekriminirajo vsa kazniva dejanja po členu 186/I KZ storjena pred 5.5.2004, pač pa, da se zakonodaja uskladi s Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njenim Protokolom o preprečevanju, zatiranju in kaznovanju trgovanja z ljudmi, zlasti z otroki in ženskami. Zato je potrebno skladno z določbo 3. člena o veljavnosti kazenskega zakona za vsako od izvršitvenih oblik iz prejšnjega 186. člena KZ ugotavljati, ali je vsebovana v noveliranem 185. členu KZ.

Obsojenčevo ravnanje (izročitev oseb drugemu za prostitucijo) v ničemer ne posega v ravnanje drugega obsojenca (pridobitev drugega za prostitucijo), saj gre za različni izvršitveni obliki istega kaznivega dejanja. Ravnanja obeh obsojencev ne pomenijo pomoči h kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena v zvezi z 2. odstavkom 27. člena KZ, ker segajo v čas, ko se je prostitucija že začela izvrševati, torej, ko je bilo kaznivo dejanje že dokončano. Zapisniki o izpovedbi prič, ki prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu da so bile nanjo pravilno vabljene, se smejo po odločbi senata prebrati (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), vendar se s takim posrednim izvajanjem dokazov ne sme poseči v pravice obrambe. To pomeni, da morajo biti obdolžencu med postopkom zagotovljene možnosti, da se izjavi glede izpovedb obremenilnih prič in jih v zvezi s tem tudi zaslišuje, njegova odločitev pa je, ali bo tako možnost izkoristil ali ne. Obdolženec se lahko pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (2. alinea 29. člena URS), odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti t

Posredovanje pri prostituciji, kot je opredeljeno v 186. čl. KZ, je sicer sorodno kaznivemu dejanju zvodništva iz 185. čl. istega zakona, vendar se od njega razlikuje po opisanih načinih izvršitve (pridobivanje, navajanje, spodbujanje, mamljanje ali kakršnokoli sodelovanje pri izročitvi ženske drugemu za prostitucijo). Ker je v obravnavanem primeru obtoženec na podlagi objavljenega oglasa najprej z zainteresiranimi ženskami vzpostavil kontakt, nato pa se v osebnih stikih z njimi dogovoril za način in mesto delovanja ter odvajanja dela "dobička", v vseh primerih pa polnoletnim in mladoletnim dekletom priskrbel tudi stranke, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje zvodništva, kot to zmotno meni njegova zagovornica, pač pa so podani vsi zakoniti znaki posredovanja pri prostituciji po II. in I. odst. 186. čl. KZ/95.