311. člen KZ

Dejanje v točki I/1 torej ni opisano tako, da bi vsebovalo vse zakonske znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče to dejanje izpustilo iz opisa po pritožbenem sodišču tudi sicer drugače pravno opredeljenem kaznivem dejanju obdolženih D.V. in N.M., katerima je obtožba očitala storitev, vsakemu od njiju osem kaznivih dejanj po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da gre pri vsakem od navedenih obdolžencev za eno kaznivo dejanje glede na to, da se jima očita izvršitvena oblika ukvarjanja, ki pomeni ponavljajočo se načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat, pri čemer lahko tudi enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati.

Kaznivo dejanje Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ RS je kaznivo dejanje proti premoženju. Dolžnik nima pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka, saj odpusta obveznosti ne bo dosegel, upniki pa ne bodo poplačani, ker ni stečajne mase. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog za odpust obveznosti. S tem je dolžniku odprlo možnost, da ponovno predlaga začetek stečajnega postopka in odpust obveznosti, ko bodo izpolnjeni pogoji, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence.

Če so odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih pristojni organi izdali na podlagi določb 149. a, 149. b in 150. člena ZKP, zgolj napačno sklicevanje v izpodbijanih sodbah na določbo razveljavljenega 49. člena ZPol na zakonitost odrejenih ukrepov in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov nima nobenega učinka. Zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države „brez predpisanega dovoljenja“ ni vezan na pridobitev vizuma za vstop v našo državo, temveč je podan v vsakem primeru, ko tujec nima predpisanega dovoljenja za vstop v našo državo (oziroma za bivanje v njej), to pa je uresničeno tudi v primeru, če tujec vstopi brez veljavnega potnega lista.

Kršitve enakopravnosti strank ni mogoče ocenjevati samo na podlagi dejstva, da je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo, dokaznim predlogom nasprotne stranke pa ugodilo. To je lahko eden od pokazateljev, vendar pa je ključnega pomena ali so bili dokazni predlogi taki, da bi jih moralo sodišče, ob upoštevanju ustaljenih meril pri odločanju o tem vprašanju, izvesti. Na kršitev zakona se v zahtevi za varstvo zakonitosti lahko sklicuje le tisti, ki meni, da so mu bile pred nižjimi sodišči pravice kršene, ne pa zanje tudi zagovorniki soobsojenih.

Za presojo, kateri zakon je milejši, je treba primerjati zakonske znake pri obeh kaznivih dejanjih (tretji odstavek 311. člena KZ po spremembi KZ-B in drugi odstavek 311. člena KZ po spremembi KZ-A), kot tudi predpisane kazenske sankcije zanju. Končna presoja, kateri zakon je milejši, je odvisna od konkretnega opisa zakonskih znakov v vsakem posameznem obravnavanem primeru.

Da bi njenega člana (člana združbe) lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (25. člen KZ).

S postopkovnega vidika bi bilo nesprejemljivo, da sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov, za katere je že na prvi pogled očitno, da jih v postopku ne bo mogoče izvesti. Tako v določbi drugega odstavka 311. člena KZ-A kot v določbi tretjega odstavka 311. člena KZ-B je kot posebna oblika kaznivega dejanja opredeljeno ukvarjanje, ki pomeni ponavljajočo se, načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat. Že enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati, zato pri posameznem izvršitvenem dejanju število tujcev (ilegalnih prebežnikov) ni pomembno, ob tem, da je storilcu dokazano, da se z izvrševanjem teh kaznivih dejanj ukvarja.

Inkriminacija po 297. členu Kazenskega zakonika ni pogoj za obsodbo po petem odstavku 311. člena istega zakonika.

Obsojenčevo pojasnjevanje nastanka sveta otrokom pri verouku tako, kot ga uči vera in njegovo (osebno) nasprotovanje vsakršni drugačni razlagi objektivno ne pomeni zlorabe verskih opravil in tudi ne ravnanja, ki bi nasprotovalo tedanjemu ustavnemu redu.

Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ni razvidno, na kakšen način naj bi obsojenec zlorabil svoj položaj verskega predstavnika v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu, torej njegovo ravnanje ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe vere in cerkve v politične namene.

Za predlog in odredbo za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa se ne zahtevajo točni osebni podatki osebe, zoper katero se ukrep odreja, temveč le tisti podatki, ki so zadostni za določljivost osebe. Pogoj zanesljivosti odredbe je, da se ukrepi dejansko izvajajo zoper tisto osebo, zoper katero se odredba oziroma odobritev izda. Dokaz v kazenskem postopku je originalno gradivo, to je slikovni ali zvočni zapis na originalnih posnetkih, prepis posnetih zvočnih zapisov (pogovorov) pa le, če stranke ne ugovarjajo skladnosti zapisov s prepisom, ki ga je naredila policija ali preiskovalni sodnik in če tudi sodišče ne dvomi o njegovi pravilnosti in popolnosti.

Pri kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo je o poskusu mogoče govoriti takrat, ko storilec ob izpolnjenosti ostalih zakonskih pogojev drugo osebo spravi do točke, ki z vidika osebe, ki državno mejo prestopa na nedovoljen način, krajevno in časovno že pomenijo pričetek njenega prestopanja, z vidika storilca pa, da jih je s svojo aktivnostjo pripeljal v tak položaj, ki jim prestop meje realno omogoča.

Za spremembo obtožbe v smislu 344. člena ZKP gre le, če se spremeni obtožencu prvotno očitana kriminalna količina. Očitna pomota pri navajanju pravne podlage ne vpliva na zakonitost odreditve prikritega preiskovalnega ukrepa.

Za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo je treba šteti tista dejanja, ki ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja, torej začetek prestopanja meje (v konkretnem primeru so obsojenci tujce prepeljali v neposredno bližino slovenske meje in se napotili proti meji oziroma izogibajoč se policiji čakali v gozdu, da bi nato nezakonito vstopili v Republiko Slovenijo).

Zakon o kazenskem postopku predpisuje zgolj vsebino odredbe, s katero preiskovalni sodnik odredi s strani državnega tožilca predlagani ukrep, ne predpisuje pa oblike odredbe oziroma njene notranje strukture. Dokazi, zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, se lahko uporabijo, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj.

Obtožba je obema obdolžencema očitala dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 311. člena KZ, in sicer nezakonito spravljanje čez mejo in nezakonito spravljanje čez ozemlje države. Pri tem pa je sostorilstvo obdolžencev pri izvršitveni obliki "nezakonito spravljanje čez mejo (skupine tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo za plačilo)" obrazložilo popolnoma nejasno. Za obstoj sostorilstva pri tej izvršitveni obliki kaznivega dejanja ne zadošča le vedenje obdolžencev, da bosta prevažala ilegalne pribežnike (ta pogoj zadošča za drugo izvršitveno obliko), ampak je potreben dogovor o skupni storitvi tega kaznivega dejanja - nezakonitega spravljanja čez mejo, pri čemer mora storilčev naklep obsegati celotno kaznivo dejanje (subjektivni element sostorilstva) in (če ne gre za neposredno sodelovanje pri nezakonitem spravljanju čez mejo) odločilen prispevek storilca (objektiven element sostorilstva).

Za obstoj kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena KZ zadošča, da je storilcu plačilo obljubljeno, in ni treba, da bi bila višina plačila vnaprej znana ali da bi storilec pred dejanjem plačilo sploh pridobil.

Če sodišče opre obsodilno sodbo na izpovedbo edine ali ključne obremenilne priče, s katero se obdolženec ni mogel soočiti, gre za bistveno kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Pri zasegu orožja obsojencu ni šlo za dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj orožje ni bilo najdeno pri preiskavi avtomobila, temveč ga je obsojenec policistom izročil sam, varnostni pregled pa je bil opravljen skladno z določbo 38. člena Zakona o policiji.

Sodišče, ki je odredilo snemanje glavne obravnave, ni bilo dolžno obsojenca posebej poučiti, da utegne zvočni zapis njegovega glasu uporabiti kot dokaz (primerjalno gradivo), saj je obsojenec vedel, da se glavna obravnava snema in je prostovoljno podal izjavo.