43. člen KZ

Obdolženec je gojil trinajst sadik konoplje, torej prepovedano drogo, ki jo je vzgajal z namenom, da iz nje pridobi marihuano, kar niso okoliščine, zaradi katerih bi bilo obdolženčevo ravnanje mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ, tudi če škodljive posledice niso bile povzročene, ker konoplja še ni bila uporabljena kot droga.

V času odločanja o pritožbi se je že začel uporabljati nov Kazenski zakonik - KZ-1, od 1.11.2008, ki od prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) in v njem predpisanih šestih varnostnih ukrepih zdaj predpisuje le tri varnostne ukrepe (69. člen), med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Pritožbeno sodišče je zato izrek o na prvi stopnji izrečenem varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov spremenilo tako, da se ukrep obdolžencu ne izreče.

Ob preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženčevo ravnanje potrebno pravno opredeliti po novem od 1.11.2008 dalje veljavnem Kazenskem zakoniku - KZ-1. Iz načela zakonitosti v kazenskem postopku, kot je opredeljeno v 28. členu Ustave Republike Slovenije, med drugim izhaja, da morajo sodišča pri sojenju uporabiti zakon, ki je veljal ob izvršitvi kaznivega dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Ta ustavna določba je konkretizirana v drugem odstavku 7. člena novega Kazenskega zakonika (prej drugi odstavek 3. člena KZ), ki rešuje tudi situacije, ko se v času med izvršitvijo kaznivega dejanja in sojenjem zakon večkrat spremeni - v tem primeru se uporabi najmilejši od zakonov (upoštevajo se torej tudi t.i. interni zakoni). Prepoved retroaktivne uporabe kazenskega zakona torej ni absolutna, temveč velja le v situaciji, ko je novejši kazenski zakon za storilca strožji ali enako strog kot kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če pa je kateri izmed novejših kazenskih zakonov za storilca milejši, ga je sodišče dolžno uporabiti. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni nač

Obdolženčeva redna zaposlitev in družinska obveznost sta tehtni olajševalni okoliščini, vendar ne dosegata ravni posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni.

Za opredelitev tuje hiše po 226. členu KZ ni odločilno, ali je že dokončana, ampak je odločilen namen njene uporabe, ki je vsekakor vezan z bivanjem (hiša je stavba za bivanje). Čeprav KZ namen bivanja zahteva v zvezi z "drugo stavbo" in ne za hišo.

"Ugotovljena bistvena zmanjšana prištevnost načelom zmanjšuje kazensko odgovornost,spet pa ne tako, da kaznivo dejanje samo zato ne bi moglo biti storjeno z direktnim naklepom.

S tem ko je sodišče obsojenki za kaznivo dejanje poskusa umora omililo kazen na osem mesecev, torej pod enoletni minimum, je kršilo določbo 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 43. člena KZ.

Ker je za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po določbi prvega odstavka 329. člena Kazenskega zakonika (KZ) zapretena kazen zapora do enega leta, je možno izreči denarno kazen le z uporabo omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena KZ v zvezi s 4. točko 43. člena KZ.

Oškodovanec je nedvomno umrl zaradi poškodb, ki mu jih je s kijem povzročil obtoženec in ne zaradi morebitnega udarca z glavo ob padcu ob pločnik, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Utemeljeno je tudi zavrnilo pregled kija in rekonstrukcije, kajti dejansko stanje je bilo v celoti razjasnjeno z izpovedbami prič ter z ogledom. Obtoženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja niso bile bistveno zmanjšane, ker je udaril oškodovanca s kijem po glavi, ki je nedvomno občutljiv vitalni del telesa in se je zavedal, da mu lahko povzroči posebno hudo poškodbo ter je v to privolil, istočasno pa bi se tudi moral in mogel zavedati, da zaradi poškodbe glave oškodovanec lahko umre, kar se je tudi v resnici zgodilo. Glede na obtoženčeve zdravstvene razmere in časovno odmaknjenost dejanja je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo nekoliko previsoko kazen, zato je ob uporabi omilitvenih določil kazenskega zakonika v tej smeri ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obtožencu izreklo kot primerno kazen dve leti in šest mesecev zapora.