387. člen KZ
Spravljanje v suženjsko razmerje
(1)Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava spravi drugega v suženjsko ali njemu podobno razmerje ali ga ima v takem razmerju, kupi, proda, izroči drugi osebi ali posreduje pri nakupu, prodaji ali izročitvi take osebe, ali ščuva drugega, naj proda svojo svobodo ali svobodo osebe, ki jo preživlja ali zanjo skrbi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(2)Kdor prevaža osebe v suženjskem ali njemu podobnem razmerju iz ene države v drugo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(3)Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena proti mladoletniku, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
- VSL sodba I Kp 1596/2006Višje sodišče v Ljubljani · 2007
Po pravilih mednarodnega prava je suženjstvo definirano kot stanje ali položaj osebe, nad katero se izvajajo vsa ali nekatera upravičenja, ki izhajajo predvsem iz lastninske pravice in se kažejo v tem, da lastnik z osebo lahko razpolaga, se pravi, da jo lahko proda, podari, da v najem, jo uniči, itd.. Oseba, ki je spravljena v suženjsko ali njemu podobno razmerje, ima torej zgolj status predmeta, namenjenega izključno za ekonomsko izkoriščanje ter je njena svoboda popolnoma omejena. V obravnavanem primeru bi torej lahko govorili o suženjstvu le tedaj, če bi bil dokazan nakup oškodovank kot predmetov ter bi jim bilo istočasno s strani novega "lastnika" onemogočeno kakršnokoli svobodno gibanje in bi torej ženske bile v položaju, ki ga brez soglasja lastnika ne bi mogle spremeniti. Prav ima pritožnik, da okoliščine, v katerih so v Ljubljano prišle in nato živele oškodovanke, niso bile takšne, da bi lahko govorili o suženjskem oziroma njemu podobnem razmerju. S podatki spisa je namreč izkazano, da so imele vse ženske mobilne telefone, stanovanje, v katerem so živele, pa je imelo tudi stacionarni telefon. V njem ženske niso bile zaklenjene, ampak so se lahko prosto gibale tudi izven
- VSRS Sodba I Up 256/2004Vrhovno sodišče RS · 2004
Obsojenec ni samo storilec kaznivega dejanja, saj so za določena kazniva dejanja lahko obsojeni, poleg storilca tudi udeleženci pri kaznivem dejanju. Določbe 25. in 26. člena KZ zato ne določajo kaznivega dejanja, ampak obliko udeležbe pri kaznivem dejanju.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 20. 12. 2007Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL sodba I Kp 1596/2006Višje sodišče v Ljubljani · 20. 12. 2007
Po pravilih mednarodnega prava je suženjstvo definirano kot stanje ali položaj osebe, nad katero se izvajajo vsa ali nekatera upravičenja, ki izhajajo predvsem iz lastninske pravice in se kažejo v tem, da lastnik z osebo lahko razpolaga, se pravi, da jo lahko proda, podari, da v najem, jo uniči, itd.. Oseba, ki je spravljena v suženjsko ali njemu podobno razmerje, ima torej zgolj status predmeta, namenjenega izključno za ekonomsko izkoriščanje ter je njena svoboda popolnoma omejena. V obravnavanem primeru bi torej lahko govorili o suženjstvu le tedaj, če bi bil dokazan nakup oškodovank kot predmetov ter bi jim bilo istočasno s strani novega "lastnika" onemogočeno kakršnokoli svobodno gibanje in bi torej ženske bile v položaju, ki ga brez soglasja lastnika ne bi mogle spremeniti. Prav ima pritožnik, da okoliščine, v katerih so v Ljubljano prišle in nato živele oškodovanke, niso bile takšne, da bi lahko govorili o suženjskem oziroma njemu podobnem razmerju. S podatki spisa je namreč izkazano, da so imele vse ženske mobilne telefone, stanovanje, v katerem so živele, pa je imelo tudi stacionarni telefon. V njem ženske niso bile zaklenjene, ampak so se lahko prosto gibale tudi izven
- VSRS Sodba I Up 256/2004Vrhovno sodišče RS · 18. 3. 2004
Obsojenec ni samo storilec kaznivega dejanja, saj so za določena kazniva dejanja lahko obsojeni, poleg storilca tudi udeleženci pri kaznivem dejanju. Določbe 25. in 26. člena KZ zato ne določajo kaznivega dejanja, ampak obliko udeležbe pri kaznivem dejanju.