VSRS Sodba in sklep II Ips 85/97

1. Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev glede prepustitve soposesti stanovanjske hiše K. in izročitve ključev vhodnih vrat, zavrže.
2. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 224.887,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadomestila za uporabo tuje stvari in jo še obvezalo, da mora tožnicama izročiti solastno stanovanjsko hišo v soposest ter jima izročiti ključe. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje toženki naložilo v plačilo le znesek 101.250,00 SIT z obrestmi, v preostalem delu pa je sodbo glede plačila denarnega zneska razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Potrdilo pa je tudi odločitev v delu, s katerim je toženki naložena prepustitev solastne stanovanjske hiše v soposest in izročitev ključev in v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je toženka uporabljala celo hišo, čeprav znaša njen solastniški delež le eno polovico. Zato je dolžna povrniti korist od tega, kakor jo je izračunal izvedenec. Prav tako sta tožnici utemeljeno zahtevali izročitev hiše v soposest in izročitev ključev.

Zoper pravnomočno odločitev sodišč je tožena stranka vložila pravočasno revizijo in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane odločitve in zavrnitev toženega zahtevka v celoti, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da ni pravne podlage za plačevanje koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od stare skromne kmečke hišice. V hiši je zasedala le eno sobo, sama je hišo vzdrževala in plačevala dajatve. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo glede valorizacije zneskov, kot jih je izračunal izvedenec. Terjatev tožeče stranke je čista denarna terjatev in valorizacija ni dopustna. Ni bil upoštevan ugovor zastaranja. Graja tudi odločitev sodišč v zvezi s prepustitvijo v soposest in izročitvijo ključev.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedopustna, delno pa ni utemeljena.

O nedopustnosti:

Tožeča stranka je sprva zahtevala le plačilo denarnega zneska, katerega višino je med postopkom spreminjala. Med postopkom (s pripravljalno vlogo z dne 12.4.1989, l. št. 11 spisa) pa je svoj zahtevek dopolnila (razširila) tako, da je poleg plačila zahtevala še izročitev stanovanjske hiše v soposest in izročitev ključev. Ta zahtevek je nov v razmerju do prvotno postavljenega. Z njim je tožeča stranka postavila v isti tožbi več med seboj neodvisnih zahtevkov in gre za objektivno kumulacijo zahtevkov po 1. odstavku 188. člena ZPP. Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre še vedno za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni pogoji. To velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo (kot je primer v tej zadevi). V takih primerih pa je potrebno dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (spor) posebej. Po 2. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega 80.000,00 SIT. Vrednost je potrebno označiti že v tožbi oz. v tem primeru v vlogi, s katero je postavljen naknadni zahtevek, kot to določa 2. odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP. Tožeča stranka ni označila vrednosti spornega predmeta ne v vlogi, v kateri je postavila zahtevek za izročitev v soposest in izročitev ključev, ne pozneje. Opustitev navedbe vrednosti spornega predmeta ima posledice tudi za toženo stranko, če ne reagira na opustitev navedbe tožeče stranke. Tako si stranki glede tožbenega zahtevka za izročitev stanovanjske hiše v soposest in izročitev ključev nista zagotovili pravice do revizije. Revizijsko sodišče je moralo revizijo kot nedovoljeno v tem delu zavreči (392. člen ZPP).

O neutemeljenosti:

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženka sama uporabljala stanovanjsko hišo, katere solastnica je do ene polovice, tožnici pa sta solastnici vsaka do ene četrtine. Med postopkom toženka ni trdila, da je zasedala le svojemu solastniškemu deležu sorazmeren del hiše, ampak je tako trditev postavila šele v reviziji. Teh trditev revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj je po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Toženka tudi ni trdila, da ima pravni naslov za uživanje posesti celotne stanovanjske hiše. Iz tega pa izhaja, da tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker toženka uporablja in uživa celotno nepremičnino. V tem je po presoji revizijskega sodišča bistvo prikrajšanja tožnic, saj toženkina uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožnic do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniških deležem (1. odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). O uporabi solastnih stvari načeloma solastniki sklenejo pogodbo, če pa soglasja ne morejo doseči, se način uporabe solastnih stvari ureja v nepravdnem postopku. Dokler ta razmerja niso urejena, je potrebno na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje (tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža) in na drugi obogatitev (tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža).

Objektivno merilo višine obogatitve oz. prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. Zato ni mogoče pritrditi reviziji, da ne gre za uporabo (delno) tuje stvari v razmerju med pravdnima strankama. S tako uporabo ima toženka korist. Korist je v brezplačni uporabi solastniškega deleža nepremičnin tožnic. Ker sta pravdni stranki ves čas vedeli, kakšni so solastniški deleži na nepremičnini, tožena stranka tudi ne more trditi, da je bila dobroverna glede uporabe celotne stanovanjske hiše. Po presoji revizijskega sodišča je zato pravilna odločitev, da mora tožena stranka tožnicama plačati za uporabo njunega solastniškega deleža na stanovanjski hiši denarno nadomestilo za obdobje, ko je na opisani način sama uporabljala solastno hišo (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Nadomestilo za uporabo solastne stvari ni čista denarna dajatev, kot to trdi tožena stranka, saj gre za nadomestitev koristi, izražene v denarju. Ker pa gre za nečisto denarno terjatev (uporabnino), je dovoljena revalorizacija in to na način, ki ga je uporabil izvedenec in ga je sodišče sprejelo. Morebitni potrebni in koristni stroški ter dajatve v zvezi s solastno stanovanjsko hišo, so lahko predmet samostojnega zahtevka tistega, ki je takšne stroške imel, na vsebino dosežene obogatitve v konkretnem primeru pa ne morejo vplivati (214., 215. člen ZOR in 39. člen ZTLR) in jih samo z ugovorom ni mogoče uveljavljati.

Nadomestilo za uporabo je dajatev, ki zastara v petih letih (371. člen ZOR). Z vložitvijo tožbe dne 26.10.1988 (kakor tudi z drugimi dejanji upnika pred sodiščem) je bil tek zastaranja pretrgan (388. člen ZOR). Ker tožeča stranka zahteva plačilo nadomestila za uporabo za čas od leta 1986 do 30.3.1992, zahtevek ni mogel zastarati, saj zastaralni rok po vsakem pretrganju začne teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (1. odstavek 392. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve v delu revizije, v katerem je dovoljena in jo je smelo revizijsko sodišče obravnavati. Ob ugotovitvah, da revizijski očitki niso utemeljeni, pa je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.