390. člen ZPP

Razlogi izpodbijanega sklepa o tem, ali je med udeleženci prišlo do spora o velikosti deležev na parceli si medsebojno nasprotujejo, zaradi česar izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti in ga je moralo zato pritožbeno sodišče v tem obsegu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

V kolikor je upnik po sodišču napoten, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, in če takšno tožbo vloži v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o napotitvi na pravdo, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku (390. člen ZPP).

Tožnik sicer z revizijo uveljavlja procesne kršitve, vendar iz njihovega podrobnega povzetka jasno izhaja, da gre za nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Gre torej za v preobleki procesnih kršitev uveljavljanje nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v revizijski fazi postopka neupoštevno.

Revizijsko sodišče do prejema vloge o umiku revizije o vloženi reviziji še ni odločalo, zato je le ugotovilo njen umik (399. člen v zvezi z drugim odstavkom 349. člena ZPP).

Čeprav je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da Začasno navodilo za izvajanje disciplinskih postopkov v organih za notranje zadeve ni začelo veljati, ker ni bilo objavljeno, zoper tožnika voden disciplinski postopek ni nezakonit, ker ni bil izveden po tem navodilu, temveč po predpisih delovnega prava. Tožnik je bil na disciplinski obravnavi izrecno vprašan, ali ima pripombe o izvedenih dokazih, krivdi in dodatnih dokazih. Predlagal je le dodatne dokaze, drugih pripomb pa ni imel. Zato ni bilo kršeno načelo neposrednosti. Na disciplinski obravnavi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep. Odločitev je bila objavljena. To je zapisano v zapisniku o disciplinski obravnavi. Zato dejstvo, da je pisni odpravek odločbe podpisala druga oseba, in ne tista, ki je vodila disciplinsko obravnavo, ne pomeni kršitve postopka.

Na uporabo tretjega odstavka 401. člena ZPP ne vpliva okoliščina, ali je vročena revizija dovoljena, pravočasna in popolna (dovoljena v širšem pomenu) in torej ali je predsednik senata sploh lahko odredil, da se revizija vroči javnemu tožilcu ali ne. Končna presoja o dovoljenosti revizije v širšem pomenu je namreč prepuščena vrhovnemu sodišču (tretji odstavek 400. člena in 392. člen ZPP), ne pa predsedniku senata sodišča prve stopnje. Krajši tridesetdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti torej velja za javnega tožilca, ki mu je bila opravljena vročitev revizije po odredbi sodišča ne oziraje se na to ali je bila dovoljena v širšem pomenu ali ne. Ko javni tožilec prejme hkrati z revizijo tudi prepis sodbe, zoper katero je vložena revizija (drugi odstavek 390. člena ZPP) ima takrat možnost uradno se seznaniti z njo, kar je tudi preverljivo (na podlagi povratnice, ki se hrani v sodnem spisu).

Tožnik je vložil revizijo po 73. členu ZDSS, zato bi glede na določbo tretjega odstavka tega člena moral navesti revizijske razloge in jih tudi utemeljiti. Ker tega ni storil, ni mogoče upoštevati revizijski ugovor, da hujše posledice niso bile ugotovljene. Nastala premoženjska škoda je po določbah pravilnika element storitve hujše kršitve delovne obveznosti, zato gre za materialno-pravno vprašanje, ki ga revizijsko sodišče presoja.