382. člen ZPP

Dejanska sprememba (zmanjšanje, ukinitev ipd.) nalog je odločilna za presojo, ali poslovni razlog obstaja in ali je utemeljen (resen) ter onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede na takšna izhodišča nespremenjena vsebina (in obseg) del delavca, kljub morda drugačnem poimenovanju delovnega mesta, ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Enako velja v primeru, če se vsebina in obseg dela delavca le neznatno spremeni, to pa se lahko zgodi tudi takrat, ko delodajalec formalno spremeni opis del in nalog v aktu o sistemizaciji, dejanska vsebina in obseg dela delavca pa ostaneta enaka ali le minimalno drugačna.

Revizija tožnikovega odvetnika zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper denarno kazen ni dovoljena, ker ne gre za sklep, s katerim je bil pravdni postopek končan. Tožnikova revizija v obnovitvenem postopku zoper odločitev o njegovem izpraznitvenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, ker vrednosti spornega predmeta v tožbi ni označil v denarnih enotah, temveč v točkah. V dovoljenem delu revizije uveljavljani obnovitveni razlog iz 2. točke 421. člena ZPP/77 je procesne narave. Zato ga ne more utemeljiti drugačno pravno stališče v več let kasneje izdani odločbi v drugi podobni pravdni zadevi.

Vrednost spornega predmeta za nedenarne zahtevke ni bila navedena ne v tožbi in ne kasneje, zato revizija v tem delu ni dovoljena.

Revizija v sporih o preživljanju je bila po določbi 1. točke 4. odstavka 382. člena ZPP (1977) vselej dovoljena, po določbi 1. točke 3. odstavka 367. člena ZPP (1999) pa je v tem primeru dovoljena le ob prvi določitvi ali ukinitvi (s sodno odločbo ali upravnim aktom). To pa se ne nanaša na obliko preživnine, ki je dogovorjena pogodbeno.

Oporočna sposobnost se domneva - enako kot širše pojmovana poslovna sposobnost (59. člen ZD). Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost. Z dokazovanjem slednje pa tožnica ni uspela spričo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o neokrnjeni oziroma vsaj ne o bistveno okrnjeni oporočiteljevi sposobnosti trezne in adekventne presoje, predvidevanja, odzivanja in razumevanja ....

Vrednosti kapitaliziranega obrestnega zahtevka pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v reviziji ni mogoče upoštevati, saj ta zahtevek do konca glavne obravnave na prvi stopnji ni bil uveljavljan kot glavni zahtevek. Kadar je zahtevek za plačilo obresti uveljavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se namreč šteje kot postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne zgubi niti takrat, ko je v tožbi uveljavljan kot kapitaliziran obrestni zahtevek.

Zahtevek na vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga.

Poprava sodbe je mogoča le, če gre za napake v imenih, v številkah ter za druge očitne pisne in računske pomote, za pomanjkljivosti glede oblike in za neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom ter v primeru, če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe (1. in 3. odst. 328. čl. ZPP). Pri tej sodbi ne gre za katerega od teh primerov, pač pa za stanje, ko pritožbeno sodišče ob delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje, v izreku ni odločilo o delu zahtevka, o katerem bi moralo odločiti s sodbo (del obrestnega zahtevka za določeno obdobje). Gre za primer iz 1. odst. 325. čl. ZPP, ko sodišče ne odloči o delu zahtevka. V takem primeru lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni. To seveda velja tudi za sodbo pritožbenega sodišča. Če stranka ne predlaga dopolnitve sodbe, nastopi po preteku navedenega roka pravna fikcija, po kateri se šteje, da je tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, ali na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.

Ob spremembi tožbe tožniki niso ocenili vrednosti spremenjenega spornega predmeta in si zato niso zagotovili pravice do revizije.

Revizija ni dovoljena, ker ni bila opredeljena vrednost spora.

Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP-77 lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Revizija vložena po roku, določenem v zakonu, ni dovoljena. Za vsebinsko obravnavo revizije zato ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Prepozno vloženo revizijo zavrže revizijsko sodišče, če tega ne stori že sodnik sodišča prve stopnje.

Revizija ni dovoljena - vrednost spornega predmeta v tožbi ni navedena z denarnim zneskom, ampak s točkami.

V primerih, ko sodišče druge stopnje v razlogih svoje odločbe navede srednjo od treh številk člena procesnega zakona pomotno, hkrati pa pravilno navede vsebino teh členov, gre lahko le za pomoto, ki jo sodišče lahko odpravi vsak čas (ko jo opazi samo ali po opozorilu). Taka pomota ne odloži začetka teka zakonitega roka za vložitev pritožbe oz. revizije zoper odločbo. Le pomota, ki zadeva odločitev, omogoča vložitev posebnega pravnega sredstva le zoper popravljeni del odločbe (tretji odstavek 342. člena ZPP 1977).

Za dovoljenost revizije je odločilna vrednost spornega predmeta nedenarnega tožbenega zahtevka. Kasnejšega zvišanja te vrednosti se ne upoštevajo.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je njena obveznost iz tožbenega zahtevka ugasnila zaradi pobota. Predpravdnega pobotanja (kot dejstva) zato tožena stranka ne more navesti v pritožbi, če ne opraviči, zakaj tega ni mogla navesti že prej (496.a člen ZPP 1977).

Dvostranska pogodba, v kateri so opredeljene pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank, toženca zavezuje. Materialnopravno pravilno je zato sklicevanje obeh sodišč na sklenjeno pogodbo, s katero je prišlo do nastanka pravnega razmerja med tožniki in tožencem, ravno tako pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev obeh sodišč, da mora toženec izpolniti obveznosti iz sklenjene pogodbe.

Vrednost spornega predmeta 76.800,00 SIT glede na novelirano določbo tretjega odstavka 382. člena ZPP ne zadostuje za dovoljenost revizije.

Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka zoper toženca, pri čemer pa nimata enake podlage, saj gre pri znesku 68.428,00 SIT za regres odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovanemu lastniku avtomobila, pri znesku 145.871,00 SIT pa oškodovanemu podjetju za vzdrževanje cest. Gre torej za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov po prvem odstavku 188. člena ZPP 1977. V takšnem primeru se pristojnost, in s tem tudi vrednost tožbenega zahtevka določi po vrednosti posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP 1977).

Tudi, če bi se sodišči ukvarjali s predhodnim vprašanjem tožnikovega imetništva stanovanjske pravice, to ne bi vplivalo na vprašanje dovoljenosti revizije. Predhodno vprašanje namreč ni tako vprašanje, ki bi definiralo pravno naravo tožbenega zahtevka. Tudi v tem primeru bi sodišči torej odločali o premoženjskopravnem zahtevku za izpraznitev stanovanja.