393. člen ZPP

Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti v primeru, ko so stiki urejeni s pravnomočno sodno odločbo (kar vključuje tudi sodno poravnavo), ta sprememba okoliščin še posebej bistvena in pravno pomembna. Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni le, če so se od trenutka določitve preživnine bistveno spremenile potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Predlog se zavrne.

Izostanka postulacijske sposobnosti s pozivom na podlagi 108. člena ZPP ni mogoče sanirati. To je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Razloge zanj je VSRS pojasnilo v zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007 ter II Ips 576/2007, kasneje pa jih povzemalo tudi v drugih odločbah.

Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od ugotovljenega premoženja odštelo vse stroške, ki so bili povezani s cenitvijo zapuščine ne glede na to, kdo je za te stroške založil predujem oziroma koga so bremenili. Tisti del premoženja zapustnice, s katerim ni oporočno razpolagala, v primeru uveljavljanja nujnega deleža sam po sebi predstavlja del razpoložljivega dela zapuščine in se kot tak nameni poplačilu nujnega deleža. Pritožnica torej ne more izbirati, iz katerega zapustničinega premoženja se ji bo poplačal nujni delež.

Sodna poravnava I P 90/2022 z dne 21. 12. 2023, ni bila sklenjena pri naslovnem sodišču, ampak je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ki je tudi pristojno za odločanje o pravnem sredstvu zoper njo.

Pritrditi je ugotovitvi, da se je tožnik z vsemi relevantnimi dejstvi glede vsebine sodne poravnave in s tem tudi z razlogi, ki kažejo na njegovo morebitno zmotno razlago te poravnave, seznanil oziroma bi se ob ustrezni skrbnosti mogel in moral seznaniti že s prejemom toženčevega dopisa z dne 8. 11. 2022, torej 10. 11. 2022. Trimesečni subjektivni rok po prvem odstavku 393. člena ZPP je iztekel 10. 2. 2023, dne 1. 3. 2023 vložena tožba pa je tudi glede drugega uveljavljanega razloga (bistvene zmote) prepozna.

Zmota o motivu je upoštevna le, če je motiv vključen v pogodbo: postavljen kot pogoj obveznosti ali kot njen razlog (kavza). Ker v obravnavanem primeru ni, se tožnik pri izpodbijanju sodne poravnave nanjo ne more sklicevati.

Dedni dogovor (sporazum o delitvi zapuščine iz tretjega odstavka 214. člena ZD), vnesen v sklep o dedovanju, ima učinek sodne poravnave. Zaradi učinka pravnomočnosti ničnost dednega dogovora zato ne more biti presojana kot predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti obravnavanega zahtevka. Mogoče ga je izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, vloženo v rokih iz 393. člena ZPP.

Po ustaljeni sodni praksi velja, da lahko dediči z dednim dogovorom razpolagajo tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Predmet sodne poravnave namreč ni nujno enak predmetu zahtevka. Ker ima dedni dogovor učinek sodne poravnave, veže vse stranke dogovora, tako tudi tožnico. Tudi če bi tožnica sicer lahko na nepremičninah uveljavljala stvarnopravni zahtevek na podlagi zakonskih določb o skupnem premoženju zakoncev, je s sklenitvijo dednega dogovora razpolagala tudi s svojim deležem teh nepremičnin. Treba je šteti, da se je z dednim dogovorom tej pravici odpovedala.

Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi – s tožbo na nedopustnost izvršbe – preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Podlaga tožbe sta 64. in 65. člen ZIZ, ki uspešnost take tožbe pogojujeta z izkazanostjo pravice, ki preprečuje izvršbo. Tožnica, ki izkazuje obstoj stvarne – lastninske pravice – mora obstoj le-te izkazati. Lastninska pravica tretje osebe se dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnica zatrjuje na originarni način pridobljeno lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica dne 14. 5. 2014 na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Zastavno pravico je pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker zastavne pravice ni pridobil na pravno poslovni podlagi, se na zemlji

Stiki pod nadzorom se določajo le v okviru začasne odredbe in so izjema, k njihovemu izdajanju je potrebno pristopiti restriktivno, torej zgolj v primeru, če je otrok ogrožen.

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Pritožba proti sklepu, s katerim je višje sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjska sodišča o zavrženju tožbe za razveljavitev sodne poravnave zaradi zamude subjektivnega roka, ni dovoljena, ker je sklep sodišča prve stopnje procesne narave.

Tožba za razveljavitev sodne poravnave, saj se po poteku treh let od sklenitve sodne poravnave ne more več vložiti. Stranka lahko tako tožbo sama vloži le, če izkaže, da ima opravljen pravninški državni izpit.

Res velja, da mora sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, paziti na ničnostne razloge po uradni dolžnosti. Vendar če te razloge prezre, sodna poravnava ohrani (formalne) učinke pravnomočne sodne odločbe in lastnost izvršilnega naslova. Le izbijati jo je mogoče z ustreznimi izrednimi pravnimi sredstvi (tožbo za razveljavitev sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti.

Iz določbe drugega odstavka 398. člena ZPP ne izhaja, da se tožba za razveljavitev sodne poravnave ne bi smela vročiti nasprotni stranki, da se ji zagotovi pravica do izjave in kontradiktornega postopka. Tožba na razveljavitev sodne poravnave je namreč dvostransko pravno sredstvo. Prav tako iz smiselne razlage drugega odstavka 398. člena ZPP ne izhaja, da je tožbo za razveljavitev sodne poravnave mogoče zavreči zgolj predenj je takšna tožba vročena nasprotni stranki. Postopek sodne določitve meje je bil pravnomočno zaključen s sklenitvijo sodne poravnave. Postopek s tožbo na razveljavitev sodne poravnave je poseben postopek z izrednim pravnim sredstvom in je ločen od odločanja v rednem (nepravdnem) postopku. Interes za prenehanje veljavnosti sodne poravnave ima tako le vlagatelj tožbe (v konkretni zadevi nasprotna udeleženka), ne pa tudi preostali udeleženci rednega postopka. Zato je navedeno potrebno upoštevati tudi pri odločanju o stroških takšnega postopka postopka in o njih odločiti ob smiselni uporabi 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka, na kar so tudi opozorili pritož

V skladu z določbo petega odstavka 149. člena ZPP mora vročevalec, če je bilo pisanje vročeno komu drugemu, ne pa tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti, na vročilnici navesti njuno medsebojno razmerje.

Določba tretjega odstavka 269. člena ZPP omejuje število vlog le na fazo priprav na glavno obravnavo, ne pa na čas med pripravljalnim narokom in glavno obravnavo oziroma nadaljnji postopek.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v postopku z izrednim pravnim sredstvom tožbe za razveljavitev sodne poravnave ni podlage za uporabo splošne določbe 108. člena ZPP o nerazumljivih in nepopolnih vlogah. Pritožbeno sodišče se pridružuje tistemu stališču sodne prakse, ki se zavzema za popolno uporabo splošne določbe 108. člena ZPP, saj meni, da bi bila omejena uporaba ali celo izključitev uporabe tega zakonskega določila, ki je pomemben tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, pa tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS, lahko dopustna samo v primeru, če bi bila takšna omejitev uporabe ali njena izključitev izrecno določena z zakonom, kot je to zakonsko predvideno tako pri rednem pravnem sredstvu pritožbe kot tudi pri izrednih pravnih sredstvih revizije in zahteve za varstvo zakonitosti.

Določitev rokov za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave je v skladu z načelom pravne varnosti. Subjektivni in objektivni rok iz 393. člena ZPP varujeta pred pravno negotovostjo, saj bi sicer, če rok ne bi bil določen, nad sodno poravnavo vedno visela senca dvoma, če mogoče kdaj ne bo razveljavljena. Pritožbeno sodišče ne vidi protiustavnosti določbe 393. člena ZPP, zato se ni odločilo za prekinitev tega postopka in za začetek presoje ustavnosti navedene določbe pred Ustavnim sodiščem RS.