188. člen ZPP

Če je vloga poslana na napačen naslov, s tem rok ni varovan, ampak se šteje, če je vloga vezana na rok, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).

Umik tožbe, ki je urejen v 188. členu ZPP, je pravdno dejanje tožnika z neposrednim pravnim učinkom. Upošteven je le, če je nepogojen. Učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče in ga tožnik ne more preklicati. Pri tem je soglasje toženca z umikom tožbe (drugi odstavek 188. člena ZPP) institut, ki je le v njegovo korist - toženec ima možnost, da kljub umiku tožbe vzdrži visečnost pravde in doseže meritorno odločitev v sporu. Le na njem je zato odločitev, ali bo prišlo do končanja postopka s procesno odločitvijo (ustavitev postopka) ali z meritorno (sodba). Tožnik na to, po tem, ko je tožbo umaknil, ne more več vplivati, razen, če se odpove tožbenemu zahtevku.

Že iz ugotovitev v sodbi izhaja, da bi bilo za izid zadeve lahko pomembno, ali je bil toženec obveščen o odstopu terjatve tožnici. O tem bi se tožnica lahko izrekla v odzivu na toženčevo izjavo o nasprotovanju umiku tožbe. Z opustitvijo vročitve te izjave je bila zato storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ustavno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo, iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev. Ustrezno ustavnopravno presojo je v tem primeru opravil že zakonodajalec, ki je naložil obveznost plačila sodne takse ob vložitvi tožbe, obenem pa predvidel institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.

Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Štelo je, da je tožnik umaknil tožbo zaradi sklenitve izvensodne poravnave takoj, ko je toženka z njo izpolnila zahtevek, zato toženki na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP ni dolžan povrniti stroškov postopka. Ker toženkini stroški, ki so ji nastali po umiku, niso stroški, ki bi ji nastali po tožnikovi krivdi ali naključju, ki se mu je primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP), jih tožnik ni dolžan povrniti.

Pravdni stranki sta z izvensodno poravnavo uredili sporna vprašanja tega spora, tudi glede stroškov postopka, zaradi česar je tožnik (skladno z določili te poravnave) tudi umaknil tožbo. Iz III. točke te poravnave tako ne izhaja, da bi moral tožnik povrniti toženki stroške postopka.

Pri tožnikovem primarnem in podrednem zahtevku, s katerima na isti dejstveni podlagi uveljavlja enako izpolnitev, razlikujeta pa se glede višine glavnice ter glede višine zamudnih obresti in njihovega teka, gre za navidezno kumulacijo zahtevkov. Ker tožnik v konkretnem primeru ni uveljavljal drugega zahtevka (poleg obstoječega), ki bi v primeru zavrnitve primarnega od sodišča terjalo odločanje tudi o podrednem zahtevku v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, ne gre za spremembo tožbe in sodišču prve stopnje ni bilo treba odločiti o njeni (ne)dopustitvi. Tako iz vsebine vloge kot njenega poimenovanja izhaja, da gre za umik tožbe v še preostalem nepripoznanem delu, pri tem pa ni relevantno ločevanje med primarnim in podrednim zahtevkom, saj gre za enoten zahtevek, zato je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 188. člena ZPP postopek v še preostalem delu utemeljeno ustavilo.

Pravilno izpolnjena vročilnica (povratnica) je javna listina v smislu določb 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. To domnevo je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost vročilnice, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Zgolj z golim zanikanjem prejema pošiljke in navedbami o siceršnjem rednem spremljanju prejete pošte ter predlaganim lastnim zaslišanjem zakonske domneve o resničnosti v javni listini potrjenih dejstev ni mogoče ovreči.

Plačilo sodne takse je procesna predpostavka oziroma pogoj za to, da sodišče tožbo vsebinsko obravnava, s tem, ko takse ni (pravočasno) plačala, pa se je tožnica vsebinski obravnavi njenih tožbenih navedb odrekla.

Toženki so bili za narok dne 5. 2. 2025 stroški odmerjeni upoštevaje napačno vrednost spornega predmeta in po napačni tarifni postavki. Na tem naroku se ni obravnavala glavna stvar oziroma se niso sprejemali dokazi, zato ni bilo podlage za odmero po 3.a točki tar. št. 16 OT.

Plačilni nalog se je tožnici pravilno vročal osebno na naslovu, vpisanem v sodni register. Ker ji pisanja na način, določen v 133. členu ZPP, ni bilo mogoče vročiti, je bilo tožnici v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Tožnica pisanja v tem roku ni prevzela, zato se skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da ji je bilo pisanje vročeno s fikcijo petnajsti dan po puščenem obvestilu. Tak način vročanja je pravilen in zakonit. Razlog odsotnosti iz pisarne, s katerim pritožnica posplošeno pojasnjuje nepravočasen prejem poštne pošiljke, se načeloma presoja v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje.

Toženka ni upravičena do povračila stroška za drugo vlogo v višini 225 odvetniških točk, saj bi bilo takšno ovrednotenje pripravljalne vloge utemeljeno le, če bi se ta nanašala na razloge o glavni stvari. V tej vlogi je glede že pripoznanega dela tožbe sicer vztrajala pri materialnopravnem stališču o teku obresti, kar pa za priznanje obravnavanega stroška ni pomembno, saj je bistvena stališča o teku obresti toženka navedla že v prvi pripravljalni vlogi.

Tožnik, ki je pred izdajo sklepa o (ne)dopustnosti spremembe tožbe umaknil tožbo glede povečanega tožbenega zahtevka, za svoj procesni manever ni potreboval soglasja tožencev. Ker se toženca še nista spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, namreč njunega položaja ni varovalo pravilo iz 188. člena ZPP, da se za dopustnost (delnega) umika tožbe zahteva soglasje toženca. Poleg tega je izjava tožencev o nestrinjanju z umikom tožbe glede povečanega tožbenega zahtevka nasprotna njuni predhodni izjavi o nasprotovanju spremembi tožbe (venire contra factum proprium), kar je šteti za nepošteno izvrševanje (procesnih) pravic, ki ne more uživati sodnega varstva.

Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je tožbeni predlog v dopolnitvi tožbe pomotoma zapisala tako, kot da ni prejela plačila, vendar sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v dopolnitvi tožbe tudi izrecno navedla, da umika tožbo za prejeto plačilo v višini 1.898,48 EUR in da glede na delno poplačilo dolga tako vztraja pri plačilu zneska 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2023 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 188. člena ZPP, ki ureja umik tožbe in postopanje sodišča v primeru umika tožbe. Tožeča stranka s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP),

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP in zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nista dopustna pritožbena razloga v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila. Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena ZDR-1. Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR- 1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1).

Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena le glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso ali bi lahko kakorkoli vplivalo na njen obseg (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP. Predmetni postopek se vodi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki ni v lasti toženca in torej ne vpliva na obseg stečajne mase in s tem na procesno sposobnost toženca, posledično pa tek postopka osebnega stečaja tudi ne vpliva na izpodbijano odločitev o stroških. Zatrjevano slabo premoženjsko, finančno in socialno stanje toženca in njegove družine za odločitev o stroških pravdnega postopka ni pravno pomembno. V pritožbenem postopku toženec tudi ne more doseči predlagane oprostitve plačila stroškov, saj ZPP tega ne omogoča. Umik tožbe je bil torej podan takoj po izpolnitvi zahtevka (s čimer je toženec konkludentno priznal vtoževano terjatev), pravilo, da je v takem primeru tožnica upravičena do povračila stroškov, pa temelji na potrebnosti vložitve tožbe. Pravilo ima sicer izjemo, in sicer če gre za položaj, ko toženec ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna (prim. 157. člen ZPP), za kar v konkretni zadevi ne