215. člen ZOR

Ni sporno, da sta tožnika ob koncu glavne obravnave še vedno zasedala obravnavane prostore toženkine hiše, zato jima zatrjevana terjatev iz naslova vlaganj tedaj še ni mogla nastati, saj je njen nastanek pogojen z vrnitvijo prostorov v posest toženki.

Če v skladu s 24. členom ZTLR dobroverni graditelj ne more pridobiti lastninske pravice na zemljišču, če se je lastnik gradnji uprl, to še toliko bolj velja za nedobrovernega graditelja. Ker še ni prišlo do dejanskega prehoda oziroma prenosa koristi na toženo stranko (torej ni še prišlo do izročitve stvari), morebitni obligacijski zahtevek iz tega naslova sploh še ni zapadel oziroma podrejeno vtoževana terjatev še ni nastala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podrejeni obligacijski zahtevek.

Ker sta toženca temeljila obogatitveni zahtevek na razvezani pogodbi, je sodišče pravilno o njem odločilo na podlagi obligacijsko-pravnih določb o neupravičeni obogatitvi in ne na podlagi določb o stvarnopravnih reparacijah. Glede na to, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo kupnine v denarju, sledil pa je dogovor, da tožnik na račun kupnine v določenem znesku sprejme vozilo, ni šlo za menjalno pogodbo, marveč za dogovor o nadomestni spolnitvi, v takem primeru pa je po razvezni pogodbi obogatena stranka dolžna vrniti to, kar je bilo dogovorjeno, in ne to, kar je sprejel namesto dogovorjenega.

Predmet obveznosti prvotožene stranke po pogodbi z dne 10.4.1992 je bila obnova starega objekta in zgraditev prizidka na njegovi južni strani. V noči med 23. in 24.04.1992 je prišlo do porušenja starega objekta. Če je torej prišlo do porušenja objekta, katerega obnova je bila dogovorjena med strankama pogodbe z dne 10.4.1992, je logičen zaključek, da njegova obnova ni (več) možna, ravno tako pa ni možna izgradnja prizidka k objektu, ki ga (več) ni. Glede na to je v tem delu mogoče pritrditi pritožbi, da je postala izpolnitev pogodbe zaradi porušenja objekta nemogoča; odpadla je podlaga pogodbe (1. odst. 51. čl. ZOR), prišlo je do razdrtja pogodbe, s tem pa je za prvotoženo stranko nastopila obveznost vrnitve prejetega (4. odst. 210. čl. ZOR.

Smisel dogovora pravdnih strank je bil torej s skupnim vlaganjem ustvariti možnosti za skupno prebivanje. Pomembno je bilo pričakovanje, da bo skupno vlaganje omogočilo nakup stanovanja in skupno srečevanje oz. prebivanje, to slednje pa se ni uresničilo.

Res je bil v letu 1984 na posvetovanju civilnih in gospodarskih oddelkov Zveznega sodišča, Vrhovnega vojaškega sodišča ter vrhovnih sodišč republik in avtonomnih pokrajin bivše SFRJ v zvezi z uporabo 219. člena ZOR in 38. člena ZTLR sprejet sklep, da se določba 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist uporablja le za tiste primere, ko se stvar spremeni v nekaj drugega ali preneha obstajati. Vendar pa je bila taka razlaga kasneje opuščena in sodna praksa se je ustalila na stališču, da je tožbeni zahtevek, kot ga v obravnavanem primeru uveljavlja tožeča stranka, obligacijski in temelji na določbah o neupravičeni pridobitvi, konkretno 219. členu ZOR (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 593/2003 in v njej citirane številne druge odločbe tega sodišča). Tožena stranka je z nasprotnim podrejenim tožbenim zahtevkom zahtevala povrnitev vlaganj v nepremičnino, tožeča stranka pa se je njenemu tožbenemu zahtevku upirala med drugim tudi zato, ker opravljene investicije ne pomenijo povečanja vrednosti nepremičnine in niso koristne za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napačno štelo<br

Kadar sodišče meni, da sta kriva oba udeleženca prometne nezgode, mora odločiti po 2. odst. 178. čl. ZOR, v sorazmerju s stopnjo krivde. V tem kontekstu, pri ugotavljanju stopnje krivde pa mora, če meni, da predlagani dokazi ne zadostujejo, odločati tudi ob uporabi 215. čl. ZPP (pravila o dokaznem bremenu).

Če tožnik iz določene podlage zahteva zase pravico, mora iz iste podlage sprejeti tudi obveznost.

Roka iz 1. odstavka 531. člena ZOR ni moč podaljšati z dogovarjanjem o novi predkupni pravici. Najemnik je v pogodbenem razmerju z najemodajalcem. Najemnik uporablja najete poslovne prostore na podlagi te pogodbe in ne brez podlage. Tudi zato ni izpolnjena predpostavka zahtevka za povračilo stroškov ob vrnitvi neupravičeno uporabljene stvari na podlagi 215. čl. ZOR. Najemnik - tožnik ni uporabljal stvari kot njen neupravičeni pridobitelj. Ena izmed predpostavk zahtevka za poračun stroškov po 8. čl. najemne pogodbe je prenehanje najemnega razmerja in nadaljevanje uporabe poslovnih prostorov na podlagi drugega pravnega naslova. Odtlej naj bi bivši najemnik poslovne prostore uporabljal kot lastnik. V obravnavanem primeru tožeča stranka kot najemnica zatrjevano izboljšani poslovni prostor uporablja sama tako kot pred sporno spremembo lastništva. Zato ne more biti upravičena do povračila zatrjevanih stroškov, ki naj bi jih imela z izboljšavami.

Izrek sodbe "Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se v celoti zavrne" je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj sploh ni jasno, kakšen zahtevek je zavrnjen. Solastniku načeloma vedno pripada korist, ki jo ima drugi od njegovega solastniškega deleža, zato mora biti privolitev solastnika za uporabo njegove solastne stvari izrecna in nedvomna. Ni pomembno, ali in kolikšno korist je obogateni dejansko imel z neupravičeno uporabo tuje stvari, temveč korist, ki bi jo z ustrezno skrbnostjo objektivno lahko pridobil.

Tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker toženec uporablja in uživa celotno nepremičnino. Ravno v tem pa je bistvo prikrajšanja tožnice, saj tožečeva uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožnice do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniškim deležem (1. odst. 14. čl. ZTLR), neizročitev ključev obstoječe ključavnice na vhodnih vratih pa celo izključitev od možnosti takšne souporabe. Dokler razmerja med solastniki niso urejena je treba na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža in na drugi obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža. S tako uporabo ima toženec korist, ki je v brezplačni uporabi solastniškega deleža tožeče stranke. Navedeno narekuje materialnopravno presojo, da mora toženec tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičnini za določeno preteklo obdobje (214. čl. in 219. čl. ZOR). Morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo pa so lahko le predmet samostojnega zahtevka tistega, ki je takšne stroške imel, na doseženo obogatitev pa

Tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker toženec uporablja in uživa celotno nepremičnino. Ravno v tem pa je bistvo prikrajšanja tožeče stranke, saj tožečeva uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožeče stranke do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniškim deležem (1.odst. 14. čl. ZTLR), zamenjava ključavnice na vhodni vratih pa celo izključitev od možnosti takšne souporabe. Dokler razmerja med solastniki niso urejena je treba na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža. Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. S tako uporabo ima toženec korist, ki je v brezplačni uporabi solastniškega deleža tožeče stranke. Navedeno bi ob slabovernosti toženca narekovalo materialnopravno presojo, da mora toženec tožeči stranki plačati uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičnini za določeno preteklo obdobje (214. čl. in 219. čl. ZOR). Morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s st

Tožnik, ki uveljavlja obogatitveni zahtevek po 210. členu ZOR, mora dokazati prikrajšanje na svoji strani in obogatitev na toženčevi strani ter konkretni obseg enega in drugega. Tožnik, ki uveljavlja povračilni zahtevek po 133. členu ZZZDR, mora dokazati le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan (v celoti) preživljati, in da so bili ti potrebni.

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, tam omenjena odškodnina pa ni odškodnina v smislu ZOR (154. do 209., 269. člen), ampak nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionalizacijskim premoženjem sam gospodaril. To premoženje v konkretnem primeru, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavljajo trije poslovni prostori, ki so se za ta namen tudi uporabljali. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je za izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi izhajalo iz najemnine, zmanjšane za stroške in javne dajatve, obračunane po cenah na dan sojenja. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz tržne najemnine, le-ta pa že sama po sebi upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino (kraj, lokacijo, ponudbo in povpraševanje, ipd.).

Tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker toženka uporablja in uživa celotno nepremičnino. V tem je po presoji revizijskega sodišča bistvo prikrajšanja tožnic, saj toženkina uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožnic do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniških deležem (1. odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). O uporabi solastnih stvari načeloma solastniki sklenejo pogodbo, če pa soglasja ne morejo doseči, se način uporabe solastnih stvari ureja v nepravdnem postopku. Dokler ta razmerja niso urejena, je potrebno na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje (tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža) in na drugi obogatitev (tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža). Objektivno merilo višine obogatitve oz. prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. Pri objektivni kumulaciji zahtevkov gre še vedno za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni pogoji. To velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo (kot je

Izračunavanje cene za uporabo spornega stanovanja na podlagi prej veljavnih predpisov o stanovanjskem gospodarstvu oz. po uveljavitvi SZ po metodologiji, ki velja za oblikovanje neprofitnih najemnin, ne prihaja v poštev. Če pa je izhodišče za presojo o višini uporabnine v doseženi koristi oz. prikrajšanju, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka, ki temelji na ugotavljanju "krajevno običajnih najemnin" za stanovanja, ki so podobna spornemu.

Tožeča stranka ne uživa posesti nepremičnin v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženec pa z uporabo nepremičnin krši tožničino pravico do uporabe teh nepremičnin. In v tem je po presoji revizijskega sodišča tožničino prikrajšanje, saj toženčeva uporaba omenjenih nepremičnin predstavlja določen poseg v tožničine pravice (1. odst. 14. čl. ZTLR). S takšno uporabo pa ima toženec korist. Korist je v brezplačni uporabi tožničinega solastninskega deleža. Če toženec ni upravičen do brezplačne uporabe stvari, ki je deloma tožničina, mora le-tej povrniti znesek, ki ustreza najemnini. Morebitni potrebni in koristni stroški z uvodoma omenjenimi nepremičninami so lahko le predmet samostojnega povračilnega zahtevka pridobitelja, ki zapade ob vrnitvi stvari oz. ob zahtevku za vrnitev stvari (prim. 215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR). Zato tudi na vsebino dosežene koristi v konkretnem primeru ne morejo vplivati.